Jedro

Kadar se v novem postopku odloča na glavni obravnavi in ostane dejansko stanje nespremenjeno, kot v obravnavanem primeru, sodišče obsojenca ne spozna ponovno za krivega in mu ne izreče ponovno kazenske sankcije, saj bi to pomenilo dvakratno obsodbo za isto dejanje, temveč s sodbo samo izreče, da ostane prejšnja pravnomočna sodba v celoti v veljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo milejšo kazensko sankcijo kot v prejšnji pravnomočni sodbi, česar sicer ne bi smelo storiti, pritožbeno sodišče ni imelo druge možnosti, kot da v obsojenčevo korist upošteva kazensko sankcijo iz izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornice obsojenega R. L. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se glasi:

1. sodba Okrajnega sodišča v Postojni I K 86452/2010 z dne 9.5.2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 86452/2010 z dne 6.10.2011, ostane v veljavi v odločbah o krivdi in stroških postopka;

2. sodba Okrajnega sodišča v Postojni I K 86452/2010 z dne 9.5.2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 86452/2010 z dne 6.10.2011, se v odločbi o kazenski sankciji razveljavi in se obsojencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreče pogojna obsodba, v kateri se mu, po prvem odstavku 259. člena KZ-1, določi kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. Pritožba obsojenčeve zagovornice se kot neutemeljena zavrne.

III. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo obdolženega (pravilno obsojenega) R. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je, po prvem odstavku 259. člena KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo obsojenčeva zagovornica, iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah in stroških. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe ter mu povrne potrebne stroške postopka, oziroma podrejeno, da izrečeno sankcijo zniža. 3. Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Pritožbeno sodišče v nasprotju z obsojenčevo zagovornico ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa tako prepričljivo obrazložilo, da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Vse izvedene dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, tudi zagovor obsojenca in izpovedbo priče M. K., da je očitano kaznivo dejanje storil on sam, je temeljito, verodostojno in natančno analiziralo in v razlogih izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo, zakaj jima, glede na ostale izvedene relevantne dokaze, ne verjame. Prepričljivost razlogov, s katerimi je utemeljilo sprejeto dokazno oceno, je po presoji pritožbenega sodišča tolikšna, da jih pritožnica zgolj s ponavljanjem argumentacije, ki jo je ustrezno ocenilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje, in s podajanjem lastnega videnja spornega dogodka ne more izpodbiti. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obsojenca v novem postopku, ki je tekel na podlagi sklepa, s katerim je bila dovoljena obnova postopka, ponovno spoznalo za krivega istega kaznivega dejanja in mu ponovno izreklo kazensko sankcijo. Kadar se v novem postopku odloča na glavni obravnavi in ostane dejansko stanje nespremenjeno, kot v obravnavanem primeru, sodišče obsojenca ne spozna ponovno za krivega in mu ne izreče ponovno kazenske sankcije, saj bi to pomenilo dvakratno obsodbo za isto dejanje, temveč s sodbo samo izreče, da ostane prejšnja pravnomočna sodba v celoti v veljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo milejšo kazensko sankcijo kot v prejšnji pravnomočni sodbi, saj mu je v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo kazen pet mesecev zapora, medtem ko mu je v prejšnji pravnomočni sodbi v okviru izrečene kazenske sankcije določilo kazen šest mesecev zapora, česar sicer ne bi smelo storiti, pritožbeno sodišče ni imelo druge možnosti, kot da v obsojenčevo korist upošteva kazensko sankcijo iz izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, medtem ko je pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo.

6. Ker obsojenčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, je obsojenec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerem je tekel postopek na prvi stopnji.