Jedro

Komentar in nasmešek sodnika še ne predstavljata ravnanja sodnika, ki bi sama po sebi ali ob upoštevanju dejstva, da je sodnik sodišča prve stopnje odločal v vsebinsko povezani zadevi, lahko vzbudila dvom v nepristranskost sodnika, saj ne zadostujejo, da bi iz njih bilo mogoče sklepati na pristranski osebni odnos sodnika do obravnavane zadeve.

Sodišče mora tudi v ponovljenem postopku obrazložiti vsa odločilna dejstva, ki so podlaga za odločitev in se ne more zgolj sklicevati na dejansko stanje, ugotovljeno v predhodnem postopku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, razveljavita se sodba Okrajnega sodišča v Postojni I K 86452/2010 z dne 24. 12. 2012 in sodba Višjega sodišča v Kopru II Kp 86452/2010 z dne 20. 6. 2013 ter se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo I K 86452/2010 z dne 24. 12. 2012 obsojenca R. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Sodišče prve stopnje je obsojencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo izvršil novega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila izdana v okviru obnove postopka, ki je bila v navedeni kazenski zadevi dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Postojni I K 86452/2010 z dne 12. 6. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru II Kp 86452/2010 z dne 29. 10. 2012. 2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 86452/2010 z dne 20. 6. 2013 ob reševanju pritožbe zagovornice obsojenca sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se izrek glasi: »Sodba Okrajnega sodišča v Postojni I K 86452/2010 z dne 9. 5. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 86452/2010 z dne 6. 10. 2011, ostane v veljavi“, medtem ko je pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 28. 1. 2014, s katero uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Kar zadeva relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka se zagovornica sklicuje na kršitev določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, saj naj bi bile podane subjektivne in objektivne okoliščine, ki so objektivno vzbujale dvom o nepristranskosti sodnika sodišča prve stopnje, zaradi česar je obramba nemudoma, ko je obstajala dejanska bojazen v pristranskost sodnika, v skladu z 41. členom ZKP predlagala izločitev sodnika. Zagovornica poudarja, da je nepristranskost sodnika potrebno ocenjevati ne le po vplivu nepristranskosti na odločitev o glavni stvari, temveč tudi po njenem zunanjem videzu, zaradi česar mora biti sodišče sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbudile dvom o njegovi nepristranskosti. Zagovornica se glede subjektivnih in objektivnih kriterijev nepristranskosti sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba v zadevi Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982, sodba v zadevi De Cubber proti Belgiji z dne 26. 10. 1984, sodba v zadevi Hauschidt proti Danski z dne 24. 5. 1989), na odločbi Ustavnega sodišča U-I-92/96 in U-I-149/99 ter na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008. Subjektivne in objektivne okoliščine bi se naj v obravnavani zadevi kazale v tem, da bi naj sodnik pristransko odreagiral s komentarji, ki jih v zapisnik o glavni obravnavi ni zapisal, na izpovedbo J. V. o tem, da je v Centru za tujce veliko število zaposlenih, ki niso imeli reda in discipline, da bi se naj posmehoval ob zaslišanju priče L. Č., ko mu je obramba zastavila vprašanje o predložitvi poročila vodje izmene in vprašanja o stilu pisanja poročil. Po navedbah zagovornice bi naj sodnik s svojim obnašanjem in komentarji dejansko vzbudil dvom o njegovi nepristranskosti in opravičljivo bojazen, da je pri odločanju pristranski. Zagovornica zatrjuje, da naj bi imel sodnik sodišča prve stopnje očitno že ob začetku ponovljenega sojenja na prvi stopnji izoblikovano predstavo o obsojenčevi krivdi. To naj bi izhajalo iz dejstva, da je sodnik prve stopnje odločal o kazenski odgovornosti priče M. K., ki je v kazenskem postopku kot dokaz uporabil sporno ponarejeno poročilo, zaradi ponareditve katerega je bil obsojenec spoznan za krivega v predmetni zadevi. Zaradi izpostavljenih okoliščin bi naj šlo po mnenju zagovornice za toliko večjo kršitev, da si je sodišče prve stopnje samo vzelo pristojnost in odločilo o predlogu obrambe o svoji izločitvi ter ga je s pavšalno obrazložitvijo, da je predlog za izločitev očitno neutemeljen in podan z namenom zavlačevanja, na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo. Ker o zahtevi za izločitev sodnika naj ne bi odločal nepristranski sodnik, saj naj ne bi bili podani razlogi iz petega odstavka 42. člena ZKP, je bila po mnenju zagovornice obsojencu kršena tudi ustavna pravica do sodnega varstva in poštenega sojenja, pri čemer naj sodnik prve stopnje o novem predlogu za izločitev, ki je bil podan na istem naroku dne 21. 12. 2012, sploh ne bi prekinil postopka do odločitve o predlogu za izločitev, pač pa naj bi brez prekinitve postopek nadaljeval, ne da bi o predlogu bilo odločeno. Zagovornica uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bili v sodbah navedeni razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter naj bi bilo o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Zagovornica absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje s tem, da naj bi sodišči prve in druge stopnje dokaz z zaslišanjem priče M. K. povsem napačno presodili, s tem ko sta presodili, da naj M. K. dejanja ne bi storil, češ da je praktično nemogoče, da bi se M. K. v Centru za tujce pripeljal mimo odprte rampe povsem neopaženo in se v dežurni sobi zadržal 10 do 15 minut, z osnovnim računalniškim znanjem ponaredil poročilo in Center za tujce neopaženo zapustil. Pri tem se zagovornica sklicuje na vztrajno zatrjevanje obsojenca, da očitanega dejanja ni storil, pričanj A. T., I. T., B. R. ter J. V., ki so izpovedali, da je dežurna pisarna kdaj tudi prazna, izpovedbe J. V. glede izginotja orožja iz dežurne sobe, ki ga nihče ni opazil, ter glede dejstva, da je bila rampa pred vhodom Centra za tujce dostikrat odprta. Po mnenju zagovornice naj bi bila tudi pomembna izpovedba V., da naj bi zaposleni delali napake pri vpisovanju izhodov in da je pol ure za malico premalo ter da je večina zaposlenih hodila na malico v M., za malico v M. pa bi naj potreboval eno uro. Zagovornica izpostavlja, da naj bi bil pomemben dokaz dopis Policije št. 221-5/2010/22 (216-01) z dne 28. 10. 2010, iz katerega naj bi izhajalo, da žig v predalu vodje izmene ni zaklenjen in da naj bi bili 31. 1. 2010 v času, ko je prišlo do ponareditve dokumenta ob 13.23 uri, R. na moškem oddelku, N. naj bi delil pri VI, T. naj bi delal druga dela, H. pa naj bi bil na obhodih. Ti dokazi naj bi po mnenju obrambe ostali neobrazloženi, kazali pa bi naj na nasprotje med razlogi v izpodbijanih sodbah in med zapisniki in navedenimi listinami. Zagovornica opozarja na nepravilno oceno sodišča prve stopnje glede neskladja med zagovorom obsojenca v tem, da se najprej ni spomnil, kje se je nahajal spornega dne, po izjavi M. K. pa bi naj povedal, da je odšel na malico v M. Sodišče prve in druge stopnje se naj ne bi opredelili do dejstva, da je R. kot priča izpovedala, da je bila v času storitve kaznivega dejanja na malici, medtem ko bi naj iz listin – dopisa Policije št. 221-5/2010/22 (216-01) z dne 28. 10. 2010 – izhajalo, da naj bi bil dokument ponarejen ob 13.23 uri, ko R. naj ne bi bila na malici. Popravek zagovora obsojenca naj bi, po navedbah zagovornice, temeljil na spremembi obtožnega predloga zaradi spremembe ure storitve kaznivega dejanja, nakar naj bi obsojenec podrobnosti v svojem zagovoru jasneje navedel. Po mnenju zagovornice naj bi bila kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana tudi glede 8. točke izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, iz katere naj bi izhajalo, da je M. K. dne 10. 6. 2010 poklical iz svoje telefonske številke v Center za tujce na telefon ... ter da naj glede omenjenega ne bi bilo nobenega dvoma, da je hotel v Centru za tujce nekoga obvestiti o tem, kaj se je zgodilo na sodišču, pri čemer naj bi želel govoriti prav z obsojencem. Zagovornica navaja, da naj obsojenec dne 10. 6. 2010 ne bi bil v službi v Centru za tujce, kar naj bi izhajalo iz dopisa Policije št. 221-5/2010/33 (216-01) z dne 23. 11. 2010, zato bi ga M. K., v kolikor bi želel govoriti z njim, poklical tudi na mobilni telefon.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 4. 4. 2014 na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti po njegovem mnenju ni utemeljena. Državni tožilec navaja, da sta glede vprašanja nepristranskosti sodnika, s katerim se zahteva za varstvo zakonitosti v večjem delu ukvarja, odločili tako sodišče prve kot tudi druge stopnje. Sodnik naj bi predlog za izločitev ocenil kot način zavlačevanja obravnavane zadeve, zato naj bi vsakega od razlogov, ki jih je obramba navajala in jih ponovno navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, posebej ocenil ter predlog zavrgel. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je sodnik v 5. točki obrazložitve sodbe navedel, da se naj njegov komentar ob izjavi priče J. V. ne bi nanašal na vsebino obravnavane zadeve, da naj bi obramba njegov nasmešek ob pričevanju L. Č. navajala ob pomanjkanju drugih argumentov ter da okoliščina, da je pričo M. K. obravnaval v drugem postopku, ne more biti razlog za izločitev, če ta ni podkrepljen še s kakšno drugo okoliščino. Tudi sodišče druge stopnje naj bi navedbe sodnika v zvezi z okoliščinami za izločitev, ki jih je uveljavljala obramba, ocenilo kot utemeljene, zato naj bi po mnenju vrhovnega državnega tožilca pregled obeh sodb pokazal, da je bil postopek odločanja o predlogu za izločitev sodnika zakonit in odločitev o zavrženju predloga utemeljena. Vrhovni državni tožilec poudarja, da je vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, čeprav se zahteva za varstvo zakonitosti sklicuje na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, potrebno oceniti kot nasprotovanje zaključkom sodišča v zvezi z dejanskim stanjem, kar pomeni uveljavljanje razloga, ki ga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zakon ne dopušča. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca naj bi pregled obeh sodb pokazal, da je trditev o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljena, saj naj bi obe izpodbijani odločbi imeli vse razloge o odločilnih dejstvih in tako do formalne kršitve zakona naj ne bi prišlo.

5. Vrhovno sodišče je tako obsojenca kot njegovo zagovornico seznanilo z odgovorom vrhovnega državnega tožilca z dne 4. 4. 2014, vendar se glede njega nista izjavila.

B-I.

6. V obravnavani zadevi je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper pravnomočno sodbo, izdano v okviru obnove kazenskega postopka. Kljub temu gre za sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zato je zoper njo v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja relativno bistveno kršitev kazenskega postopka, ki bi naj bila podana zaradi kršitve določb 41. člena ZKP v povezavi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP v zvezi z izločitvijo sodnika sodišča prve stopnje. Zagovornica zatrjuje, da naj bi bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika.

8. Pravica do sojenja pred nepristranskim sodiščem je zagotovljena v prvem odstavku 23. člena Ustave RS. Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka in nima vnaprej ustvarjenega mnenja ter je odprt za dokaze in predloge strank, zato na strani sodnika ne smejo biti podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da ne bo mogel odločati nepristransko (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002). Nepristranskost sodišča je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih, temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem postopku (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003).

9. Pravica do nepristranskega sojenja se med drugim varuje z institutom izločitve sodnika, ki je kazenskem postopku urejen v III. poglavju ZKP. Prvi odstavek 39. člena v 1. do 5. točki določa tako imenovane izključitvene razloge (iudex inhabilis), pri čemer gre za neizpodbitno pravno domnevo, da ti razlogi vplivajo na nepristranskost sodnika, zato sodelovanje sodnika ali sodnika porotnika na glavni obravnavi, ki bi moral biti izločen na podlagi izključitvenih razlogov, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Podanost tako imenovanega odklonitvenega razloga (iudex suspectus) iz 6. točke 39. člena ZKP, na katerega se sklicuje zagovornica v obravnavani zadevi, se presoja po subjektivnem in objektivnem testu (sklep Vrhovnega sodišča I Kp 5/2011 z dne 19. 5. 2011), ki je sprejet tudi v praksi Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Sodelovanje sodnika ali sodnika porotnika na glavni obravnavi, glede katerega je bil podan odklonitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, lahko predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, zato je v skladu s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti potrebno izkazati tudi njen vpliv na zakonitost odločbe.

10. V okviru subjektivnega testa nepristranskosti se presoja osebno prepričanje ali vedenje sodnika, ki bi nakazovalo pristranskost sodnika, pri čemer je potrebno izhajati iz domneve nepristranskosti sodnika, v kolikor niso podani dokazi, iz katerih izhaja nasprotno (tako tudi ESČP v sodbi iz zadeve Hauschidt proti Danski, sodba z dne 24. 5. 1989, točka 47, in v sodbi iz zadeve Algar proti Španiji z dne 28. 10. 1998, točka 44). V okviru objektivnega testa nepristranskosti se presoja, ali je sodnik zagotovil tudi ustrezne postopkovne garancije za izključitev dvoma v njegovo nepristranskost (tako tudi ESČP v sodbi iz zadeve Incal proti Turčiji z dne 9. 6. 1998, točka 65, v sodbi iz zadeve Algar proti Španiji z dne 28. 10. 1998, točka 43, in v sodbi iz zadeve Saur Vallnet proti Andori z dne 29. 5. 2012, točka 49).

11. Dejstvo, ki ga navaja zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodnik sodišča prve stopnje v drugem kazenskem postopku odločal o kazenski odgovornosti M. K., v katerem bi naj ta kot dokaz uporabil ponarejeno poročilo, za ponareditev katerega je bil spoznan za krivega obsojenec v obravnavani zadevi, samo po sebi ni takšno, da bi vzbudilo dvom v nepristranskost sodnika. Res je, da mora sodnik v takšnih primerih še posebej paziti, da v subjektivnem smislu nima vnaprej oblikovanega stališča o zadevi, temveč je odprt za vse dokaze in predloge strank, ter da se v objektivnem smislu izogiba vsakršnim ravnanjem, ki bi lahko vzbudila vtis o njegovi pristranskosti. Pri komentarju sodnika, da v Centru za tujce niso imeli reda in discipline, ter morebitnem nasmešku ob zaslišanju priče, ne gre za ravnanja sodnika, ki bi sama po sebi niti ob upoštevanju dejstva, da je sodnik sodišča prve stopnje odločal v vsebinsko povezani zadevi, lahko vzbudila dvom v nepristranskost sodnika, saj ne zadostujejo, da bi iz njih bilo mogoče sklepati na pristranski osebni odnos sodnika do obravnavane zadeve. Z navedenimi ravnanji sodnik sodišča prve stopnje tudi ni v objektivnem smislu kršil garancij nepristranskega postopka. Kljub temu pa gre za ravnanja, katerim bi se sodnik moral izogibati, saj bi lahko njihovo pogosto ponavljanje (npr. zelo pogosto in vrednostno obarvano komentiranje dejstev, ali zelo pogosto neprimerno neverbalno odzivanje ob zasliševanju prič) omajalo predpostavko o sodnikovi nepristranskosti, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

12. Tudi dejstvo, da je sodnik sodišča prve stopnje zavrgel zahtevo za njegovo izločitev, ker je presodil, da je očitno neutemeljena in podana z namenom zavlačevanja postopka, ne more vzbuditi dvoma v sodnikovo nepristranskost. Gre za možnost, ki jo izrecno ureja določba petega odstavka 42. člena ZKP, pri čemer je tudi izrecno določeno, da lahko pri odločanju o zavrženju zahteve za izločitev sodeluje sodnik ali predsednik sodišča, katerega izločitev se zahteva. Zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrže, ni posebne pritožbe, stranka pa ima možnost, da v okviru pritožbe zoper sodbo uveljavlja absolutno ali relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Dejstvo, da je sodnik sodišča prve stopnje postopal v skladu s petim odstavkom 42. člena ZKP ne more vzbuditi dvoma v njegovo nepristranskost, saj s tem ni odrazil pristranskega osebnega odnosa do obravnavane zadeve niti ni v objektivnem smislu kršil garancij nepristranskega postopka.

13. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso bile podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti sodnika sodišča prve stopnje in zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni utemeljena.

B-II.

14. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi ostali odločilni dokazi neobrazloženi, v sodbah navedeni razlogi o odločilnih dejstvih pa naj bi bili popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter naj bi bilo precejšnje nasprotje tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

15. Zagovornica v delu, ko se sklicuje na vsebino izpovedb posameznih prič (A. T., I. T., B. R. in J. V.) ter na vsebino dopisov št. 221-5/2010/22 /216-01) z dne 28. 10. 2010 in št. 221-5/2010/33 (216-01) z dne 23. 11. 2010 ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

16. Zagovornica ima prav, ko zatrjuje, da so odločilna dejstva in dokazi v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje ostali neobrazloženi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč zgolj navaja pomembno spremembo v zagovoru obsojenca na glavni obravnavi dne 11. 4. 2011 in zagovora v ponovljenem postopku dne 10. 12. 2012 ter razloge, zakaj ne verjame pričanju M. K. Glede ostalih dokazov se sodišče prve stopnje zgolj sklicuje na predhodni postopek, češ da je že v prehodnem postopku zanesljivo ugotovilo, da je glede na skladne izpovedbe prič in ostale dokaze sporno poročilo ponaredil prav obsojenec. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne obrazloži, na podlagi katerih pričanj in ostalih dokazov bi naj bilo zanesljivo dokazano, da je dejanje storil prav obsojenec. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v ponovljenem postopku na podlagi dovoljene obnove kazenskega postopka, z vidika standarda obrazloženosti sodne odločbe ne zadostuje sklicevanje na dejansko stanje, ugotovljeno v predhodnem postopku. Obveznost sodišč, da svojo odločitev ustrezno obrazložijo izhaja iz načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 19521/2010 z dne 16. 2. 2012). Sodišče mora tudi v ponovljenem postopku obrazložiti vsa odločilna dejstva, ki so podlaga za odločitev. Pri tem se ne more zgolj sklicevati na dejansko stanje, ugotovljeno v predhodnem postopku, temveč mora obrazložiti, kako glede odločilnih dejstev vrednoti posamezne izvedene dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, torej tako dokaze, ki so bili izvedeni tudi že v predhodnem postopku, kot druge izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje takšnemu standardu obrazloženosti z izpodbijano sodbo ni zadostilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

17. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, je zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugodilo ter razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.