Jedro

Če je po splošnih določbah 315. in 419. člena OZ dolžniku omogočeno, da se razbremeni svoje obveznosti tako z izpolnitvijo obveznosti odstopniku kot tudi s pobotanjem s svojo terjatvijo, je treba primerljiv položaj priznati dolžniku tudi v primeru dodatne zaščite po četrtem odstavku 417. člena OZ. Neučinkovanje obvestila o cesiji na položaj dolžnika zato le-temu omogoča, da pobotno izjavo lahko učinkovito uveljavlja zoper odstopnika terjatve, čeprav ni več podana vzajemnost terjatev, ker je zaradi učinka prenosa terjatve terjatev do dolžnika prešla v premoženjsko sfero prevzemnika terjatve.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: – v točki I.1. in II. izreka tako, da se pritožba tožeče stranke v tem delu zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka; - v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 2.509,30 EUR.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 6.685,52 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke na podlagi pogodbe o odstopu terjatve v zavarovanje, ki jo je 6. 2. 2013 sklenila z družbo M., d. o. o., uveljavljala plačilo 220.620,83 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 220.620,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2014 do plačila (točka I.1. izreka sodbe). Višji obrestni zahtevek je zavrnilo (točka I.2. izreka sodbe), toženi stranki pa je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje v višini 11.662,51 EUR (II. točka izreka) in v postopku pred sodiščem druge stopnje v višini 6.064,30 EUR (III. točka izreka) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Iz revizijskih navedb je razvidno, da ne izpodbija sodbe sodišča druge stopnje v tistem delu, v katerem je bila pritožba tožene stranke smiselno zavrnjena (točka I.2. izreka sodbe). V reviziji je uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno temu pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev revizijskih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Glede dopustnosti revizije**

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki po vrednosti presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje**

7. 25. 7. 2012 je tožeča stranka kot dobavitelj sklenila Nabavno pogodbo z družbo M., d. o. o. kot naročnikom.

8. Pravna prednica tožene stranke (družba S., d. o. o.) kot naročnica in družba M., d. o. o. kot izvajalec (dejansko podizvajalec) sta 15. 11. 2012 sklenili Izvajalsko pogodbo št. 1 (v nadaljevanju Izvajalska pogodba), s katero se je družba M., d. o. o. zavezala izvesti ključavničarska dela na objektu F. V 8. členu Izvajalske pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo naročnik izvajalcu mesečno zaračunaval stroške gradbišča in zavarovanja v višini 2,7 % vrednosti vsake situacije ter da se medsebojne terjatve in obveznosti sproti kompenzirajo. Prav tako se kompenzirajo tudi zneski dobavljenih materialov, ki jih bo tožena stranka zaračunala izvajalcu. V 13. členu Izvajalske pogodbe je bila dogovorjena prepoved prenosa pravic, koristi in obveznosti izvajalca na tretjo osebo brez predhodnega soglasja tožene stranke. Tožena stranka soglasja k prenosu terjatev na tretjo osebo ni podala.

9. Tožeča stranka je kot prevzemnik terjatve dne 6. 2. 2013 z družbo M., d. o. o. kot odstopnikom terjatve sklenila Pogodbo o odstopu terjatve v zavarovanje, katere predmet je bil odstop terjatve družbe M., d. o. o. iz naslova Izvajalske pogodbe do višine 379.692,86 EUR, in sicer za zavarovanje terjatve tožnice do družbe M., d. o. o. iz Nabavne pogodbe. Tožeča stranka je na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) prejela dve plačili neposredno od glavnega naročnika (U.) in sicer 19. 6. 2013 znesek 80.728,94 EUR in 3. 7. 2013 znesek 78.343,09. Preostalo razliko do višine zavarovane terjatve (220.620,83 EUR) terja od tožene stranke.

10. Tožena stranka je bila s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatve v zavarovanje seznanjena 27. 5. 2013. Tudi po notifikaciji je tožena stranka pobotavala svoje obveznosti do družbe M., d. o. o. s terjatvami do te družbe in sicer najprej s soglasjem družbe M., d. o. o., nato pa enostransko z izjavo tožene stranke. Po notifikaciji je bilo izvedenih pobotov za 571.186,80 EUR.

**Nosilni argumenti sodišč prve in druge stopnje**

11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sklicujoč se na dogovor v Izvajalski pogodbi o pobotavanju medsebojnih obveznosti in terjatev. Za morebiten prenos terjatve družbe M., d. o. o. na tožnico pa bi glede na dogovor v 13. členu Izvajalske pogodbe morala dati soglasje k odstopu toženka, ki pa takšnega soglasja ni dala.

12. Sodišče druge stopnje je spremembo prvostopenjske sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oprlo na določbe 417. člena OZ o pogodbenem prenosu terjatev, določbo 426. člena OZ o prenosu terjatev v zavarovanje in določila Stvarnopravnega zakonika (členi 207 do 209) o odstopu terjatev v zavarovanje. Ključno je stališče, da tudi v primeru odstopa v zavarovanje (fiduciarne cesije) z odstopom terjatve preide terjatev v premoženjsko sfero prevzemnika terjatve (fiduciarja). Pri odstopu bodočih terjatev v zavarovanje pa nastopi učinek in sprememba pripadnosti terjatve takrat, ko terjatev nastane. Zato ne glede na dogovor v 8. členu Izvajalske pogodbe tožena stranka terjatev ni mogla več pobotati z družbo M., d. o. o., ker ni bilo vzajemnosti terjatev kot osnovnega pogoja za pobotanje terjatev. Izključilo je možnost pobotanja po 315. členu OZ, prav tako pa tudi možnost uporabe četrtega odstavka 417. člena OZ, saj tudi na tej podlagi do izpolnitve obveznosti s pobotom ni moglo priti.

**Glede pravilne uporabe materialnega prava**

13. Nosilni očitek revizije je, da naj bi sodišče druge stopnje zmotno razlagalo določbo četrtega odstavka 417. člena OZ, ker ni upoštevalo določila, da je tudi v primeru, ko prenos terjatve iz gospodarske pogodbe učinkuje kljub dogovoru med upnikom in dolžnikom, da upnik ne bo smel prenesti denarne terjatve na drugega, dolžnik prost svoje obveznosti tudi, če jo izpolni odstopniku terjatve. Prav za takšen primer naj bi šlo v konkretnem primeru, ko naj bi tožena stranka obveznost do družbe M., d. o. o. izpolnila s pobotanjem medsebojnih obveznosti.

14. Odgovor na revizijski očitek tiči v razjasnitvi položajev dolžnika, ki je z upnikom sklenil dogovor o prepovedi odstopa terjatve (pactum de non cedendo), in cesionarja, ki je kljub takšni prepovedi z upnikom sklenil cesijsko pogodbo. Okoliščina, da je v konkretnem primeru šlo za odstop v zavarovanje (fiduciarno cesijo) na odgovor na zastavljeno vprašanje ne vpliva, saj se vprašanje fiduciarnosti prenosa oziroma pogojenosti pripadnosti odstopljene terjatve (prvi odstavek 207. člena Stvarnopravnega zakonika) nanaša le na zavarovano terjatev iz razmerja med cedentom in cesionarjem. Da bi bil razvezni pogoj izpolnjen, nobena pravdna stranka ni zatrjevala.

15. Pactum de non cedendo je civilnopravni institut, ki pogodbenima strankama omogoča, da v okviru pogodbene avtonomije prepoved prenosljivosti terjatve poleg primerov zakonske prepovedi prenosljivosti razširita tudi na druga upniško dolžniška razmerja. Takšen dogovor pomeni predvsem zavarovanje položaja dolžnika (ki ni stranka pogodbe o odstopu terjatve) in mu zagotavlja, da bo v dolžniškem razmerju ostal le z upnikom.

16. Splošno pravilo o dopustnosti in učinkih dogovora o prepovedi odstopa terjatve je opredeljeno v drugem odstavku 417. člena OZ. Ta takšen dogovor dopušča in določa, da v takšnem primeru prenos terjatve nima pravnega učinka. Po splošnem pravilu torej terjatev ne more preiti v premoženjsko sfero tretjega (cesionarja).

17. Zakon pa v četrtem odstavku 417. člena OZ določa posebno ureditev v primeru, ko gre za terjatev iz gospodarske pogodbe. Za tovrstno pogodbeno razmerje med prvotnim upnikom in dolžnikom (toženo stranko) gre tudi v primeru terjatve, ki je predmet pravde. Zakon tudi za te primere ne izključuje dopustnosti dogovora o prepovedi prenosa terjatve, temveč zgolj določa njegove drugačne učinke glede na splošno pravilo iz drugega odstavka istega člena. Po eni strani določa, da prenos terjatve v razmerju med upnikom in prevzemnikom terjatve kljub temu učinkuje, kar pomeni, da terjatev preide v premoženjsko sfero cesionarja. Položaj dolžnika pa je zavarovan tako, da je (kljub temu, da je terjatev prešla v premoženjsko sfero cesionarja) prost svoje obveznosti tudi, če jo izpolni odstopniku terjatve. Dolžnik torej lahko pravilno izpolni cedentu tudi po naznanitvi cesije,1 kar pomeni, da zanj ne učinkuje določba drugega odstavka 419. člena OZ.

18. Na ta način je zavarovan položaj dolžnika oziroma njegov interes, ki ga je zasledoval ob sklenitvi dogovora o prepovedi prenosa terjatve. S tem se tudi njegov pogodbeni položaj iz razmerja z upnikom v posledici odstopa terjatve ne bo poslabšal. 19. Ker naznanilo cesije na položaj dolžnika ne vpliva, je treba pojem izpolnitve obveznosti dolžniku iz četrtega odstavka 417. člena OZ razlagati enako kot je ta pojem uporabljen v drugem odstavku 419. člena OZ. Gre torej za ravnanje dolžnika, v posledici katerega preneha njegova (denarna) obveznost. Poleg izpolnitve obveznosti v ožjem pomenu (prenos denarnih sredstev v korist upnika) OZ ureja tudi druge načine prenehanja obveznosti (3. oddelek IV. poglavja), med njimi tudi pobot, ki ga lahko uveljavi dolžnik pod pogoji iz 311. člena OZ.

20. Eden od pogojev za dopustnost pobotanja je vzajemnost terjatev, ki so predmet pobotanja. V prvem odstavku 315. člena pa zakon ureja izjemo od pogoja vzajemnosti terjatev v primeru pobota z odstopljeno terjatvijo tako, da je pobot dopusten glede dolžnikovih terjatev, ki bi jih lahko do obvestila o pobotu pobotal z odstopnikom. Ta določba ureja materialnopravni ugovor, ki ga dolžnik lahko po obvestilu o prenosu terjatve uveljavlja zoper prevzemnika terjatve. 315. člen OZ torej ne ureja učinka materialnopravnega uveljavljanja pobotanja dolžnika do obvestila o cesiji. Te učinke je treba razlagati ob upoštevanju drugega odstavka 419. člena OZ tako, da je uporabljen pojem izpolnitev odstopniku treba razumeti tako izpolnitev v ožjem smislu (plačilo denarnega zneska) kot tudi uveljavljanje v pobot terjatve, ki so bile pobotljive do obvestila o odstopu. Če je dolžniku priznan materialnopravni ugovor pobotanja do prevzemnika terjatve po obvestilu o prenosu terjatve, je treba priznati tudi učinek materialnopravnega pobotanja, ki ga je dolžnik uveljavljal proti odstopniku terjatve pred naznanitvijo odstopa, čeprav je v razmerju med odstopnikom in prevzemnikom terjatev že prešla v premoženjsko sfero prevzemnika.

21. Tudi četrti odstavek 417. člena OZ posebej ne ureja možnosti uveljavljanja pobotanja v primeru dogovora med upnikom in dolžnikom o neprenosljivosti terjatve. Zato je odgovor treba poiskati le s sistemsko razlago zakona.

22. Tako določilo prvega odstavka 315. člena kot določilo drugega odstavka 419. člena OZ varujeta nevtralnost položaja dolžnika glede odstopa terjatve. Enak namen ima tudi dodatno varstvo v primeru predhodnega dogovora o prepovedi odstopa terjatve, da dolžnik lahko pravilno izpolni obveznost odstopniku ne glede na obvestilo o odstopu (drugi stavek četrtega odstavka 417. člena OZ). Zahteva po enakem obravnavanju primerljivih pravnih položajev zato pripelje do zaključka, da je uporabo iste besedne zveze (izpolni odstopniku terjatve) tudi v tej določbi treba razlagati kot izpolnitev v ožjem smislu ali uveljavljanje prenehanja terjatve s pobotom. V nasprotju z zasledovanim namenom zakonodajalca za zaščito dolžnika bi bila razlaga, da je dolžnik ne glede na obvestilo o odstopu terjatve prost obveznosti le v primeru izpolnitve obveznosti odstopniku v ožjem smislu, medtem, ko dodatnega varstva dolžnik ne bi bil deležen pri uveljavljanju prenehanja obveznosti s pobotom. Če je po splošnih določbah 315. in 419. člena OZ dolžniku omogočeno, da se razbremeni svoje obveznosti tako z izpolnitvijo obveznosti odstopniku kot tudi s pobotanjem s svojo terjatvijo, je treba primerljiv položaj priznati dolžniku tudi v primeru dodatne zaščite po četrtem odstavku 417. člena OZ. Neučinkovanje obvestila o cesiji na položaj dolžnika zato le-temu omogoča, da pobotno izjavo lahko učinkovito uveljavlja zoper odstopnika terjatve, čeprav ni več podana vzajemnost terjatev, ker je zaradi učinka prenosa terjatve terjatev do dolžnika prešla v premoženjsko sfero prevzemnika terjatve.

23. Navedeni materialnopravni razlogi pritrjujejo stališču revizije, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da zaradi pomanjkanja pogoja vzajemnosti terjatev tožena stranka ni mogla svojih terjatev do odstopnika pobotati z odstopljenimi terjatvami.

**Glede odločitve o reviziji**

24. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o obsegu terjatev, ki jih je pobotavala tožena stranka, oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca. Tožeča stranka je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijala zgolj v smeri, da naj bi bilo pobotavanje v Izvajalski pogodbi dogovorjeno le glede določenih terjatev. Tožeča stranka samega obstoja terjatev tožene stranke do odstopnika s pritožbo konkretizirano ni izpodbijala. Ker pravica tožene stranke do uveljavljanja pobota glede na obrazložene materialnopravne razloge temelji že na samem zakonu, se dejansko vprašanje, ki ga je izpostavljala tožeča stranka v pritožbi, izkaže za pravno nerelevantno.

25. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se ob pravilni uporabi materialnega prava izkaže kot pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je obveznost tožene stranke prenehala na podlagi učinka pobotanja, ki ga je uveljavljala v razmerju do odstopnika terjatev. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

**Glede stroškov postopka**

26. Sprememba sodbe sodišča druge stopnje glede glavnega zahtevka je narekovala tudi spremembo odločitve sodišča druge stopnje o stroških pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015) je tožena stranka upravičena do povrnitve nagrade v višini 2.036,80 EUR po tar. št. 3200 in 20,00 EUR po tar. št. 6002 Odvetniške tarife po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08), oboje povečano za 22 % DDV

27. Ker je tožena stranka z revizijo uspela, ji je dolžna tožeča stranka povrniti stroške revizijskega postopka in sicer odvetniško nagrado v višini 2.546,00 EUR po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 Odvetniške tarife, oboje povečano za 22 % DDV in plačano sodno takso za revizijo v višini 3.555,00 EUR. V primeru neplačila je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od izteka paricijskega roka dalje.

1 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 576.