Jedro

Trditvam tožnice, s katerimi je podrobno obrazložila tako obstoj kot tudi višino terjatve zoper toženko, o resničnosti slednjih pa predložila tudi obsežno listinsko dokumentacijo v spis, ob tem pa umaknila že zastaran del terjatve, toženka ni nasprotovala, zaradi tega se navedena dejstva štejejo kot priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3456/2016 z dne 18. 1. 2016 ostane v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki znesek 3.338,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 ter 155,99 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (točka I. izreka), nadalje je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi za višji tožbeni zahtevek razveljavilo in postopek v tem obsegu ustavilo zaradi delnega umika (točka II. izreka) ter odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 703,69 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z izpolnitvijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Zoper to sodbo, smiselno zoper obsodilni del (zavrnilni del je v korist tožene stranke) se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter smiselno zaradi bistvene kršitve določb postopka (ker je sodišče izvedlo narok v odsotnosti toženke) s predlogom na njeno razveljavitev. Navaja, da je sodišče v točki 2. izreka sodbe (pravilno: v točki 2. obrazložitve sodbe) napačno ugotovilo, da je bila toženka obveščena o spremembi upnika, saj je bilo obvestilo poslano na naslov F. cesta, kjer toženka takrat ni več živela, zato tudi ni prejela opominov s strani tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), posledično pa je sodišče v točki 5 sodbe napačno presodilo toženkino aktivno legitimacijo (pravilno: pasivno legitimacijo). Navaja, da ni bila v stiku s prvotnim upnikom, res pa je, da je bila v finančnih težavah in ni zmogla več plačevati obveznosti, vendar slednjih od nje upnik tudi ni terjal. Opustitev njegove dolžnosti pa kaže tudi, da je terjatev zastarala in ne obstaja. Sodišče ni upoštevalo malomarnosti upnika, pri čemer je sklepati, da sedanji upnik ob prevzemu terjatve najverjetneje zadeve ni dobro preučil, saj je jasno, da ni izterljiva in jo je najverjetneje prevzel paketno. Poleg tega se ne strinja z ugotovitvijo v 8. točki, da navedb tožnice ni prerekala, saj je argumentirano ugovarjala zoper sklep o izvršbi, pripravljalno vlogo pa je nameravala prerekati na glavni obravnavi, kot to dovoljuje zakon, vendar se je zaradi nujne poti, povezane s poslom, ki je zanjo eksistenčnega pomena, ni mogla udeležiti in je iz navedenih razlogov zaprosila sodišče za preložitev s pisnim opravičilom. Izpodbija tudi izračun obrokov in obresti, ki naj bi se nanašale na obdobje od 1. 2. do 1. 8. 2013, v celoti pa prereka še stroške. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je podala odgovor. Toženkino pritožbo v celoti prereka. Ni sporno, da dolžnica svojih obveznosti do banke ni poravnala. Banka si je s posebno pogodbo o odplačilu dolga na zelo korekten način prizadevala omogočiti dolžnici poravnavo dolga v podaljšanem odplačilnem roku. Neutemeljena je pritožbena navedba da upnik dolžnici ni pošiljal obvestila o dolgu, pozivov in opominov na pravi naslov, saj se je toženka izrecno zavezala tako v kreditni pogodbi kot v pogodbi o poravnavi dolga, da bo najkasneje v roku 15 dni sporočila upniku vsako spremembo naslova, imena ali drugih osebnih podatkov. Zato so ji bila pisanja pošiljana na naslov, ki ga je toženka sama posredovala. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugodilni del sedaj izpodbijane sodbe, ki je pritožbeno sporna, temelji na razlogih, ki jih sodišče v bistvenem podaja v točki 5. obrazložitve. Tako sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta bili med toženko (kot kreditojemalko) in A (kot kreditodajalko) sklenjeni kreditni pogodbi (27. 12. 2002 in 26. 9. 2003), ki nista bili odplačani, za tem pa je 21. 8. 2009 toženka z družbo B sklenila Pogodbo o poravnavi dolga (za dolg iz citiranih kreditnih pogodb), ki sta jo podpisali obe pogodbeni stranki dne 21. 8. 2009. A je namreč svojo terjatev do dolžnice (toženke) prenesla na B, slednja je za tem sklenila s toženko (dolžnico) Pogodbo o poravnavi dolga(1). Po likvidaciji B je terjatev ponovno prešla na A, slednja pa jo je na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve z dne 22. 6. 2015 prenesla na tožnico.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), prav tako niso bile storjene kršitve, na katere se v pritožbi sklicuje toženka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke sprejelo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilne uporabe materialnega prava, razloge pa je temeljito in argumentirano obrazložilo v svoji sodbi. Sodišče druge stopnje jih povzema ter v nadaljevanju zgolj odgovarja na vsa pritožbena izvajanja.

7. Pritožba graja kršitev postopka (smiselno uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče prve stopnje opravilo narok za glavno obravnavo v toženkini odsotnosti, čeprav je svoj izostanek opravičila. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so za opravo naroka za glavno obravnavo v nenavzočnosti toženke bili izpolnjeni vsi pogoji. Toženka je bila pravilno vabljena na podlagi fikcije vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP)(2), za svoj izostanek pa ni podala nobenega opravičljivega razloga. Toženka je svoje pisno opravičilo podala sodišču dne 12. 9. 2016 (dva dni pred razpisanim narokom), v katerem se je zgolj pavšalno sklicevala na "neodložljive obveznosti izobraževanja v zvezi s pridobivanjem novih poslov v tujini", kar pa seveda ne zadostuje kot opravičljiv razlog, zaradi katerega bi sodišče narok preložilo. Za toženkin izostanek iz naroka, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo dne 14. 9. 2016 tako ni bilo opravičljivega razloga kljub toženkinem pisnem opravičilu(3).

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka v tem postopku podala le ugovor zoper sklep o izvršbi. Postopek se je namreč začel na podlagi izvršilnega predloga, ki mu je izvršilno sodišče v celoti ugodilo z izdajo sklepa o izvršbi, zoper katerega je toženka pravočasno obrazloženo ugovarjala(4), zato se je nadaljeval kot pravdni postopek po drugem odstavku 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)(5). V ugovoru je toženka zgolj zanikala obstoj pogodbenega razmerja z upnikom (tožnico), hkrati pa podala še ugovor zastaranja terjatve. V nadaljnjem pravdnem postopku je upnica oziroma tožnica dopolnila svoje navedbe v pisni vlogi dne 18. 5. 2016(6). Tožnica je v vlogi pojasnila, na podlagi česa obstaja njena terjatev do toženke (kar izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi - točka 5. obrazložitve). Trditvam tožnice, s katerimi je podrobno obrazložila tako obstoj kot tudi višino terjatve zoper toženko, o resničnosti slednjih pa predložila tudi obsežno listinsko dokumentacijo v spis, ob tem pa umaknila že zastaran del terjatve, toženka ni nasprotovala, zaradi tega se navedena dejstva štejejo kot priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP)(7). Ker toženka za tem, ko je tožnica podala tožbene trditve, ni navedla nikakršnih dejstev (niti predlagala dokazov), s katerimi bi navedbe in dokaze tožeče stranke izpodbijala (212. člen ZPP), ima takšno njeno popolnoma pasivno ravnanje učinek domneve priznanja. Zaradi tega je sodišče prve stopnje v celoti sledilo zahtevku tožeče stranke in v neumaknjenem delu naložitveni del sklepa o izvršbi (ter glede odločitve o izvršilnih stroških) pustilo v veljavi in toženko zavezalo k plačilu neizpolnjenih denarnih obveznosti.

9. V zvezi z v pritožbi ponovno izpostavljenem ugovoru zastaranja sodišče druge stopnje ugotavlja, da je nanj odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je natančno obrazložilo podlago obveznosti in pa razloge o tem, zakaj so zastarale anuitete do 1. 2. 2013, ne pa tudi za čas od 1. 2. do 1. 8. 2013 (mesečno po 156, 36 EUR).

10. Pritožbene trditve o tem, da toženka ni bila obveščena o spremembi upnika in zato ni prejela opominov, toženka podaja prvič v pritožbi, pri čemer ne navaja, da gre za takšna dejstva, ki jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji (do prvega naroka za glavno obravnavo). Gre za t.i. pritožbene novote, ki jih kot take ni dopustno upoštevati v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

12. Toženka, ki je s pritožbo v celoti propadla, pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnica pa mora stroške odgovora na pritožbo kriti sama, saj z odgovorom ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Pogodba je ugotavljala: da sta bili predhodno sklenjeni dve posojilni pogodbi (dne 26. 9. 2003 in dne 27. 12. 2002), da je dolžnica po drugi sklenjeni pogodbi prenehala z odplačevanjem posojila 1. 3. 2007, po prvi pa dne 1. 8. 2008 ter je še preostalo terjatev po obeh pogodbah A s cesijsko pogodbo prenesla na B, s čimer je bila dolžnica seznanjena ter se je zavezala, da bo sedaj novemu dolžniku odplačala dolg 8.405,85 EUR v 60 mesečnih anuitetah, pri čemer višina anuitete ob sklenitvi pogodbe znaša 156,56 EUR.

Op. št. (2) : Ob dejstvu, da je bilo sodno pisanje - vabilo toženki puščeno v hišnem predalčniku 8. 7. 2016, se šteje, da ji je bilo vročeno 24. 7. 2016, narok pa se je opravil 14. 9. 2016. Op. št. (3) : Toženka v opravičilu navaja zgolj neobrazložene navedbe o neodložljivih obveznostih, ki naj bi se jih na dan razpisanega naroka udeležila v tujini brez kakršnekoli dodatne razlage in listinskih dokazil. Op. št. (4) : Drugi odstavek 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Op. št. (5) : Sodišče v dovolitvenem delu razveljavi sklep o izvršbi, glede naložitvenega dela pa nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, pri čemer se izvršilni predlog obravnava kot tožba v pravdnem postopku.

Op. št. (6) : ki se štejejo kot tožbene trditve in v katerih je tožnica obrazloženo in podkrepljeno z listinskimi dokazi podala vse relevantne trditve v zvezi z obstojem toženkine terjatve, z obstojem aktivne in pasivne legitimacije, kakor tudi v zvezi s toženkinim ugovorom zastaranja, ki mu je dejansko sledila in posledično v obsegu zahtevanih a že zastaranih obveznosti, tožbo umaknila, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo v točki II. izreka izpodbijane sodbe (postopek v tem obsegu ustavilo).

Op. št. (7) : Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.