Jedro

Osnutka pogodbe o odkupu, ki je bil poslan tožniku in je vseboval tudi predmetno zemljišče, ni mogoče razumeti drugače kot ponudbo za odkup predmetnega zemljišča. S tem, ko je tožnik po lastnih navedbah predmetno zemljišče v tem osnutku pogodbe prečrtal, sicer pa osnutek podpisal, je tudi po presoji sodišča ponudbo za prečrtano, torej predmetno zemljišče zavrnil, za ostala pa sprejel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo dovolil razlastitev več nepremičnin, pri katerih je vknjižena tožnikova lastninska pravica, med drugim nepremičnine parc. št. 331/38, k.o. ..., v korist Republike Slovenije (prva točka izreka), odločil, da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na navedenih nepremičninah z dokončnostjo te odločbe (druga točka izreka), da se po dokončnosti odločbe v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica pri navedenih nepremičninah v korist Republike Slovenije (tretja točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (četrta točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je razlastitvena upravičenka poskušala navedene nepremičnine pridobiti sporazumno, vendar tožnik v zakonsko določenem roku ni sprejel ponudbe za odkup, zaradi česar se šteje, da sporazum o odkupu nepremičnin ni bil dosežen. Sklicuje se na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B), ki v 19. členu določa, da če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji po posebnem postopku, določenem v tem členu. V zadevi gre za državno cesto, zato je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija, ki je zahtevi za razlastitev priložila vse potrebne dokumente, javna korist za razlastitev pa je po navedeni določbi ZJC-B ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po nepremičnini poteka obstoječa javna cesta, po njej pa cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Toženka ugotavlja, da po predmetni nepremičnini v naravi že poteka odsek državne ceste R1-216/1175 Krka – Žužemberk, razlastitev pa je nujno potrebna zaradi premoženjskopravne ureditve tega odseka.

3. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo glede razlastitve parcele št. 331/38, k.o. ..., s sklepom, ki ga je izdal hkrati s to odločbo, pa je izpodbijano odločbo odpravil glede preostalih zemljišč in postopek za razlastitev teh zemljišč ustavil. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo na predmetni parceli ob rekonstrukciji prej navedene državne ceste v letu 2004 zgrajeno avtobusno postajališče, kar pomeni, da je to postajališče že obstajalo in bilo dano v promet ob uveljavitvi ZJC-B. Gre za kategorizirano javno cesto, zato so pogoji za razlastitev po 19. členu ZJC-B izpolnjeni. Okoliščina, ali je bilo za navedeno rekonstrukcijo oziroma gradnjo avtobusnega postajališča pridobljeno gradbeno dovoljenje, ni predmet razlastitvenega postopka in zato ni pravno pomembno za odločitev. Drugostopenjski organ dodaja še, da je tožnik sicer prejel ponudbo za odkup, ki se je nanašala tudi na predmetno parcelo, vendar je vsebino te ponudbe korigiral, kar pomeni, da je ni sprejel oziroma da med strankama ni prišlo do sporazuma, ne pa, da tožniku ta ponudba sploh ni bila posredovana.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je za preostali nepremičnini, ki sta bili predmet izpodbijane odločbe, podpisal pogodbo namesto razlastitve, vendar je iz te pogodbe črtal vse, kar je bilo vezano na parcelo št. 331/38. Za preostali parceli je prejel novo pogodbo, ki jo je podpisal, za parcelo št. 331/38 pa nove pogodbe ni dobil. Na narok dne 22. 6. 2015 državna pravobranilka ni prišla, niti se ni opravičila, zato tožnik meni, da je prišlo do procesne kršitve, zaradi katere razlastitev ni mogoča. Poleg tega uveljavlja, da je cesta črna gradnja brez uporabnega dovoljenja, kar prav tako pomeni procesno kršitev.

5. DRSI ni sklenil z njim nobene predhodne pogodbe, zato je bila vloga za izdajo gradbenega dovoljenja v letu 2002 zavržena kot nepopolna. Razlog za to je bil, da postopek razlastitve ni bil voden po zakonu o urejanju prostora, saj DRSC predhodno ni dobil soglasja lastnikov, niti se ni pogovarjal s tožnikom. Pred rekonstrukcijo ceste, ki je trajala od pomladi 2002 do jeseni 2004, avtobusnega postajališča sploh ni bilo. Po predmetni parceli ni nikoli potekala cesta oziroma nikoli ni bilo avtobusnega postajališča. Dokazovanje MOP s sliko z dne 27. 11. 2004, ko so se dela na cesti in avtobusni postaji že skoraj zaključila, ne dokazuje, da je avtobusno postajališče obstajalo že pred tem. Ta slika je bila narejena po rekonstrukciji in dokazuje, da je bilo avtobusno postajališče na parceli št. 331/38 narejeno naknadno.

6. V zvezi z deli za rekonstrukcijo navedene ceste mu nastaja tudi velika škoda zaradi slabo urejenega odvodnjavanja in kamenja, ki leti na njegovo zemljišče, DRSC in DRSI pa kljub stalnim obljubam situacije ne sanirata.

7. Sodišču iz navedenih razlogov predlaga, naj odpravi izpodbijano in drugostopenjsko odločbo ter vrne nepremičnino v predhodno stanje, ker razlastitev in priposestvovanje nista mogoča, ker se ni spoštoval zakon in ker je zaznamba razlastitve bila speljana z zvijačo in prevaro.

8. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila

9. Tožba ni utemeljena.

10. Tožnik v tej zadevi v bistvu uveljavlja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker po predmetni parceli pred rekonstrukcijo nikoli ni potekala javna cesta, temveč je bilo avtobusno postajališče na tej parceli zgrajeno šele v okviru rekonstrukcije, ki je bila končana jeseni 2004, da je bila rekonstrukcija in s tem tudi avtobusno postajališče izvedena brez gradbenega dovoljenja, in da pred izdajo izpodbijane odločbe ni dobil ponudbe za odkup, ki bi jo moral dobiti.

11. Po prvem odstavku 19. člena ZJC-B v se primeru, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot to določa prvi odstavek 3. člena ZJC, lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu. Po tretjem odstavku istega člena se neglede na določbo tretjega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC.

12. Ta zakonska ureditev torej za primere, kjer obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki (v primeru državnih cest) niso v lasti Republike Slovenije, določa poseben razlastitveni postopek. Gre za prehodno določbo, ki se nanaša le na pravna razmerja, ki so nastala do uveljavitve tega zakona, torej do 19. 10. 2005. Povedano drugače: za uporabo posebnega razlastitvenega postopka, določenega v ZJC-B je odločilno stanje (torej potek javnih cest in lastništvo zemljišč) na dan 19. 10. 2005. 13. Med strankama niti ni spora o tem, da je bilo avtobusno postajališče na predmetni parceli že zgrajeno pred navedenim datumom, saj tudi tožnik navaja, da je do gradnje prišlo v okviru rekonstrukcije državne ceste, ki je potekala do jeseni leta 2004. Uporaba razlastitvenega postopka iz 19. člena ZJC-B je torej v skladu z določbami tega zakona oz. so tožbene navedbe o nezakonitosti takega toženkinega ravnanja neutemeljene.

14. Tožnik ne pojasnjuje podrobneje, kako naj bi okoliščina, da je bila rekonstrukcija ceste in s tem gradnja avtobusnega postajališča, opravljena brez gradbenega dovoljenja, vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, iz konteksta teh navedb pa je mogoče povzeti, da meni, da se toženka pri ugotavljanju javne koristi ne more sklicevati na stanje, do katerega je prišlo na podlagi nezakonite gradnje. Vendar pa se sodišče tudi v tem pogledu strinja s toženko, da iz prej povzetega tretjega odstavka 19. člena ZJC-B izhaja, da se javna korist ugotavlja na podlagi dejanskega poteka ceste v času vložitve zahteve za razlastitev in poteka cestnega prometa po njej, česar pa tožnik niti ne izpodbija.

15. Kot izhaja iz upravnih spisov zadeve in drugostopenjske odločbe, je bila zahteva za razlastitev v predmetni zadevi tudi dejansko vložena 9. 1. 2015, torej v času, za katerega med strankama - kot je bilo že obrazloženo - ni sporno, da je bilo na predmetnem zemljišču že zgrajeno avtobusno postajališče. Sodišče pripominja še, da bi bila drugačna razlaga navedene zakonske določbe nesmiselna, saj gradbenega dovoljenja brez izkazovanja pravice graditi ni mogoče dobiti (prvi odstavek 66. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), tako da bi bile določbe prvega in tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ob razlagi, za kakršno se zavzema tožnik, nesmiselne oz. prazne.

16. Prav tako se sodišče strinja s toženko, da osnutka pogodbe o odkupu, ki je bil poslan tožniku in je vseboval tudi predmetno zemljišče, ni mogoče razumeti drugače kot ponudbo za odkup predmetnega zemljišča. S tem, ko je tožnik po lastnih navedbah predmetno zemljišče v tem osnutku pogodbe prečrtal, sicer pa osnutek podpisal, je tudi po presoji sodišča ponudbo za prečrtano, torej predmetno zemljišče zavrnil, za ostala pa sprejel. To pomeni, da je bil na ustrezen način izpolnjen pogoj za vložitev predloga za razlastitev iz prvega odstavka 97. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZureP-1), po katerem sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe.

17. Drugih razlogov za nezakonitost izpodbijane odločbe tožnik ne navaja, sodišče pa pripominja še, da je mogoče tako iz nekaterih tožbenih navedb, kot iz tožnikovih navedb v postopku razlastitve sklepati, da se tožnik vsaj v enaki meri kot za preprečitev razlastitve zavzema za odpravo škode na drugih parcelah v njegovi lasti, do katere naj bi prišlo zaradi del na razlaščenem zemljišču. Obravnava odškodnine za to škodo bo bistveno učinkovitejša v morebitnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, posebno po ureditvi lastninskega statusa predmetnega zemljišča. 18. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik v tožbi sicer formalno uveljavlja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in predlaga vrsto dokazov, vendar iz gornje obrazložitve izhaja, da je dejansko stanje v obsegu, ki je pomemben za odločitev zadevi, med strankama nesporno, tako da predlagani dokazi ne bi mogli vplivati na odločitev. Sodišče je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

19. Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.