Jedro

Vrhovno sodišče se je do izpostavljenih vprašanj v vsebinsko enakih zadevah, vloženih v istem časovnem obdobju, že opredelilo in sprejelo stališče, da materialno pravo (ZRud-1, Uredba 91/11), ki je bilo tudi podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, ni bilo zmotno uporabljeno, prav tako pa tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev Ustave RS. Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revident tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo (v nadaljevanju Ministrstvo). Z navedeno odločbo je bilo revidentu, na podlagi 52. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), določb Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uradni list RS, št. 91/11 in 57/13, v nadaljevanju Uredba 91/11) in Sklepa o določitvi vrednosti točke za odmero rudarske koncesnine (v nadaljevanju Sklep), odmerjeno plačilo rudarske koncesnine za leto 2014, za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na pridobivalnem prostoru A v znesku 53.569,25 EUR (1. točka izreka), naloženo plačilo polovice koncesnine na podračun države (2. točka izreka), drugo polovico pa na podračun občine (3. točka izreka), in sicer v roku 30 dni po vročitvi odločbe (4. točka izreka), po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom upravnega organa ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Dodatno obrazloži, da je določanje načina odmere koncesnine in povprečne cene na enoto mineralne surovine, po zakonski ureditvi ZRud-1, konkretno 52., 53. in 54. člena, stvar normativnega urejanja in ne koncesijske pogodbe. Zato je Ministrstvo pravilno uporabilo Uredbo 91/11 za odmero koncesnine in ni upoštevalo določb koncesijske pogodbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi, oziroma podredno, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v vnovično sojenje. V obeh primerih s stroškovno posledico za toženo stranko.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7. V obravnavani zadevi je bilo z izpodbijano odločbo revidentu naloženo plačilo rudarske koncesnine, zato gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Revident je sicer kot vrednost spornega predmeta določil višino odmerjenega plačila, vendar pa že iz revizijskih navedb v zvezi z utemeljevanjem dovoljenosti revizije izhaja, da je zanjo dejansko sporna le razlika med vrednostjo točke za odmero plačila rudarske koncesnine, za katere uporabo se zavzema sama (0,006176 EUR1), in vrednostjo točke, ki jo je uporabila tožena stranka (0,009 EUR2). Vrhovno sodišče je ob presoji izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije zato ugotovilo, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ne dosega zneska iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Revident kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja pet vprašanj, in sicer: _- ali se za koncesijska razmerja, ki so se vzpostavila pred uveljavitvijo ZRud-1 dne 10. 8. 2010, (vključno in predvsem glede plačila rudarske koncesnine) uporabljajo določbe ZRud in na njegovi podlagi sprejete Uredbe 2000 ali določbe ZRud-1 in na njegovi podlagi sprejete Uredbe 2011,_ _- ali je bila v skladu z ZRud ureditev plačila za podeljeno rudarsko pravico obvezna sestavina koncesijske pogodbe in ali je ureditev plačila za podeljeno rudarsko pravico v 9. členu Koncesijske pogodbe samostojni vir medsebojnih pravic in obveznosti iz koncesijskega razmerja,_ _- ali se za odmero koncesijske dajatve na podlagi Koncesijske pogodbe, sklenjene na podlagi Koncesijskega akta, ki se oba (tako Koncesijska pogodba kot Koncesijski akt) glede plačevanja odmene za podeljeno rudarsko pravico sklicujeta na točno določen podzakonski predpis (Uredbo 2000), s točno določenim načinom določanja višine plačila, lahko uporablja drug, kasneje sprejet podzakonski predpis, katerega uporaba s Koncesijsko pogodbo in Koncesijskim aktom nista bila določena, glede plačila dajatev pa bistveno spreminja na podlagi zakonskih in podzakonskih pravil določeno višino plačila in prilagajanje njene višine,_ _- ali ureditev plačila za rudarsko pravico, kot je določeno v Koncesijski pogodbi, ki temelji na sistemu točk iz podzakonskega akta (Uredbe 2000) in se glede vrednosti točke in načina njenega spreminjanja sklicuje na točno določen podzakonski akt (Uredbo 2000), ki je veljal v času sklenitve koncesijske pogodbe, na katerega se izrecno sklicuje tudi Koncesijski akt, ustvarja koncesionarjevo upravičeno pravno pričakovanje glede obsega njegove koncesijske dajatve, in ali uporaba kasneje sprejetega podzakonskega akta, ki bistveno posega v višino koncesijske dajatve, pomeni poseg v tožnikovo pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave,_ _- ali lahko povečanje javne dajatve za 45,73 % v primeru prej jasno določenega mehanizma spreminjanja na podlagi indeksne klavzule, na kar so se zavezanci lahko zanesli, predstavlja nujen in prevladujoč razlog v javnem interesu, v kolikor je do povečanja prišlo zgolj zaradi zaokrožanja decimalnih števil in ali gre za poseg v ustavno zagotovljene pravice oseb, ki na podlagi predpisane ureditve sklepajo pogodbena razmerja in ob pričakovani predvidljivosti ravnanj in stroškov predvidevajo svoje poslovanje._

10. O vprašanjih posega v revidentkine pričakovane pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja zaradi uporabe Uredbe 91/11 pri odmeri plačila rudarske koncesnine in kršitve prepovedi retroaktivne veljave te Uredbe, od katerih je odvisna odločitev v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče ob vložitvi revizije še ni odločalo, sta pa ob reševanju revizije ti vprašanji v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeni. Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) revizijo sicer v takem primeru praviloma obravnava po vsebini, ne glede na to, da zaradi že rešenih vprašanj odločitev ni (več) pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom ZUS-1). Vrhovno sodišče z vsebinsko obravnavo na ta način predvsem zagotavlja enakost strank glede možnosti uspeha v reviziji, če je ob tako že rešenem pravnem vprašanju stališče Vrhovnega sodišča za revidenta (lahko) ugodno, pri dotedanjem odločanju pa še ni moglo biti upoštevano.

11. Vrhovno sodišče se je do zgoraj navedenih vprašanj v vsebinsko enakih zadevah, vloženih v istem časovnem obdobju, že opredelilo3 in sprejelo stališče, da materialno pravo (ZRud-1, Uredba 91/11), ki je bilo tudi podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, ni bilo zmotno uporabljeno, prav tako pa tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev Ustave RS.4 Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revident tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

12. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je moralo Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker revident z revizijo ni uspel sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Drugi odstavek 31. člena Uredbe 91/11. 2 8. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo, Ur. l. RS, št. 57/2013. 3 Sodbi VS RS X Ips 115/2015 z dne 20. 1. 2016 in X Ips 147/2015 z dne 1. 2. 2017. 4 Stališča glede prepovedi retroaktivnosti in posega v tožnikov pravni položaj izhajajo tudi iz sklepov VS RS X Ips 113/2015 z dne 15. 6. 2016 in X Ips 389/2015 z dne 26. 10. 2016.