Jedro

Določitev višine rudarske koncesnine ni v dispoziciji pogodbenih strank, zato ni predmet svobodnega pogodbenega oblikovanja pravic in obveznosti. Določena je na podlagi podzakonskega predpisa in vezana na njegove vsakokratne spremembe.

Dejstvo, da nova ureditev izračuna koncesnine povečuje finančne obveznosti tožeče stranke in ji s tem zmanjšuje njen dobiček, samo po sebi ne utemeljuje nedopustnega posega v svobodno gospodarsko pobudo, ki je po svoji vsebini v prvi vrsti podjetniška svoboda ravnanja, še manj pa poseg v zasebno lastnino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku, kot nosilcu rudarske pravice za leto 2014 odmerila plačilo rudarske koncesnine za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na pridobivalnem prostoru A. v znesku 53.569,25 EUR (točka 1. izreka) tožniku je naložila, da mora plačati polovico celotne dajatve to je 26.784,62 EUR na podračun države (točka 2. izreka), polovico pa na podračun Mestne občine Koper (3. točka izreka), in sicer v roku 30 dni od vročitve te odločbe (4. točka izreka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka (5. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da upravni organ koncesnino odmeril na podlagi 52. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1). V skladu z drugim odstavkom istega člena se zavezancu način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine določijo z odločbo, ki jo v skladu z Uredbo o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Ur. list RS št. 91/2011 in 57/2013 v nadaljnjem besedilu Uredba) izda ministrstvo pristojno za rudarstvo. V skladu s sklepom o določitvi vrednosti točke za odmero rudarske koncesnine (Ur. list RS št. 108/13 - v nadaljnjem besedilu Sklep) je pri določanju koncesnine za leto 2014 upoštevala vrednost točke 0,009144 EUR-a. Tožnik - koncesionar je sicer priglasil velikost pridobivalnega prostora 6069 ha, vendar je tožena stranka z vpogledom v rudarsko knjigo, ki je uradna evidenca organa ugotovil, da je v priglasitvi pomotoma izpuščena decimalna vejica, zato je v odmeri upošteval površino pridobivalnega prostora 6,069 ha, kot jo je koncesionar tudi posredoval v priglasitvi za leto 2013. V skladu s priglašenimi osnovami, zahtevanim načinom obračuna koncesnine in ob upoštevanju v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedenih določb in predpisov, je tožniku odmerila koncesnino za pridobivalni prostor - odprta površina v višini 1.109,90 EUR, za pridobljeno mineralno surovino pa 52.459,35 EUR torej v skupni višini kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Tožnik se je z navedeno odmero koncesnine ne strinja in v tožbi navaja, da upravni organ pri izdaji odločbe ne bi smel uporabiti Uredbe, saj ta neupravičeno posega v njegova pravna upravičenja, zato naj bi bila izpodbijana odločba tudi v nasprotju z Ustavo. V tožbi navaja, da je dne 10. 12. 2001 z Republiko Slovenijo sklenila koncesijsko pogodbo št. 354-14-108/01 (v nadaljevanju koncesijska pogodba) s katero sta uredila medsebojna razmerja v zvezi s tožnikovo rudarsko pravico za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora kamnoloma A.(1. in 3. člen Koncesijske pogodbe). Koncesija se je podelila za dobo 20 let (prvi odstavek 6. člena Koncesijske pogodbe). V četrtem členu Koncesijske pogodbe pa je določeno, da so vse pravne ali fizične osebe, ki pridobijo rudarsko pravico, zavezane za plačilo po Uredbi o načinu določanja plačila za rudarsko pravico (Uradni list RS št. 45/00, v nadaljevanju Uredba 2000). Posebej je tudi določeno, da se vrednost točke letno usklajuje sorazmerno z rastjo cen življenjskih stroškov na območju Republike Slovenije. Nova Uredba, ki je začela veljati 1. januarja 2012 je v prehodni določbi določila, da prej veljavna Uredba preneha veljati. Uporaba nove Uredbe glede na navedeno ni upravičena, saj bi morala tožena stranka pri odmeri upoštevati Uredbo 2000, ki je veljala v času sklenitve koncesijske pogodbe. Tudi ZRud-1 v prehodnih in končnih določbah ne ureja vprašanja uporabe tega zakona za koncesijska razmerja, ki so bila vzpostavljena pred njegovo uveljavitvijo, kar pomeni, da je za ta razmerja dopustno uporabiti le zakon, ki je veljal v času, ko se je vzpostavilo koncesijsko razmerje, saj bi v nasprotnem primeru imel ZRud-1 retroaktivni učinek. Koncesijski akt, na podlagi katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba je določal, da se koncesnina odmeri po takrat veljavni Uredbi 2000 in se vse do danes ni spremenil. 3. V nadaljevanju navaja, da Uredba nedopustno posega v njena upravičena pravna pričakovanja, pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in zato ni skladna z Ustavo. Koncesijsko razmerje, ki je nastalo s sklenitvijo koncesijske pogodbe je trajajoče pravno razmerje z določenimi pravicami in obveznostmi strank, ki so za obe stranki pričakovane. Sedaj veljavna nova Uredba, ki jo je tožena stranka upoštevala pri odmeri rudarske koncesije, nesorazmerno povečuje finančno obveznost tožeče stranke v primerjavi z njeno finančno obveznostjo, ki bi jo imela, če bi se vrednost točke določala na podlagi indeksne klavzule, upoštevaje Uredbo iz leta 2000. Neupravičeno povečanje koncesijske dajatve iz Uredbe posega v upravičeno pravno pričakovanje tožeče stranke, ki temelji na koncesijski pogodbi, koncesijskem aktu in takrat veljavni Uredbi 2000, to pa pomeni poseg v načelo pravne države in načelo zaupanja v pravo. Tak poseg v upravičena pravna pričakovanja tožnice bi bil ustavno dopusten le, če bi bil izveden zaradi nujnega in prevladujočega razloga v javnem interesu, če bi bil sorazmeren in kolikor bi bil omogočen prehodni režim. Uredba tako bistveno (za kar 52,34%) povečuje tožnikovo finančno obveznost iz naslova plačila rudarske koncesnine v primerjavi z njegovo finančno obveznostjo, ki bi jo imel če bi se vrednost točke določala na podlagi indeksne klavzule iz 3. člena Uredbe, ki je veljala ob sklenitvi koncesijske pogodbe, s tem so se tudi bistveno povečali tožnikovi stroški, ki jih tožnik zaradi konkurenčnega pritiska na ceno mineralnih surovin iz tujine ne more prenesti po proizvodni verigi navzdol na svoje kupce. Z izpodbijano odločbo, ki se opira na Uredbo je tako tožena stranka posegla v izvrševanje koncesijske pogodbe in s tem v svobodo ravnanja pogodbenih strank, kar je varovano z določbo 74. člena Ustave RS. Posledično gre tudi za kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, saj nepredvideno povišanje rudarske koncesnine zmanjšuje pričakovani dobiček tožeče stranke, s tem pa preprečuje, da bi se njeno premoženje povečalo.

4. Sodišču predlaga, naj Uredbe kot podzakonskega predpisa ne uporabi (exceptio illegalis), izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I. izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Med tožečo in toženo stranko niso sporne osnove za izračun rudarske koncesnine, ki jih je tožnica priglasila toženi stranki na način, kot ga določajo predpisi za pridobivalni prostor ter za pridobljeno mineralno surovino, ki je predmet izpodbijane odločbe.

8. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi 52. člena ZRud-1, ki v drugem odstavku določa, da se način in pogoji plačevanja rudarske koncesnine ter zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo, določijo z odločbo, ki jo v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 53. člena ZRud-1, predpisom iz tretjega odstavka 54. člena ZRud-1 ter določili koncesijske pogodbe po uradni dolžnosti, izda ministrstvo pristojno za rudarstvo. S predpisom izdanim na podlagi tretjega odstavka 53. člena ZRud-1 vlada, med drugim, predpiše povprečno ceno na enoto pridobljene mineralne surovine ter način odmere, obračunavanja, plačevanja in nadzora nad plačevanjem rudarske koncesnine. Enako je določal tudi 14. člen Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud), ki je veljal v času sklenitve koncesijske pogodbe med tožnico in Republiko Slovenijo. Sodišče ugotavlja, da je, skladno z določbami ZRud-1 in tudi prej veljavnega ZRud, določanje načina odmere koncesnine in povprečne cene na eno enoto mineralne surovine, predmet predpisa in ne koncesijske pogodbe (enako tudi v sodbah opr. št. I U 990/2014, I U 198/2014, I U 123/2014 ter I U 133/2014). Niti sedaj veljavna določba 49. člena ZRud-1, ki določa, kaj vsebuje koncesijska pogodba niti 19. člen prej veljavnega ZRud, ki je prav tako določal vsebino te pogodbe, ne določata, da bi bilo določanje načina odmere plačila za rudarsko pravico oziroma način odmere rudarske koncesnine predmet koncesijske pogodbe. Zato se tudi obveznost upoštevanja koncesijske pogodbe pri izdaji odločbe iz drugega odstavka 52. člena ZRud-1 ne more nanašati na določitev vrednosti točke, ki je element načina odmere koncesnine, torej predmet normativnega in ne pogodbenega urejanja. Vlada RS je, na podlagi zakonskega pooblastila, izdala Uredbo, ki določa način in pogoje plačevanja rudarske koncesnine, pri njenem sprejemanju pa sopogodbenik koncesijske pogodbe (tožnik) nima nobene vloge ali vpliva. Določitev višine rudarske koncesnine ni v dispoziciji pogodbenih strank, zato ni predmet svobodnega pogodbenega oblikovanja pravic in obveznosti. Določena je na podlagi podzakonskega predpisa in vezana na njegove vsakokratne spremembe. Koncesnina je tako po svoji pravni naravi javna dajatev in je s tem v svojem bistvu podobna davku. Ena izmed bistvenih značilnosti javnih dajatev pa je, da so enostransko ter oblastveno določene. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi I Ips 115/2015 z dne 20. 3. 2016. 9. Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na uporabo Uredbe in na podlagi nje sprejet Sklep Vlade RS, ki je določal koncesnino za leto 2014, neutemeljeni. Način določanja vrednosti točk in način izračuna koncesnine ni mogoče šteti za pričakovani pravici, saj to ne izhaja iz zakonske ureditve. Sprememba vrednosti točke torej ne pomeni posega v položaj tožeče stranke do te mere, da bi pomenila izgubo na zakonu utemeljene pravice. Sodišče zato meni, da ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je prišlo do nezakonitega posega v njene pričakovane pravice s tem, ko se je koncesnina odmerila po sedaj veljavnih pravilih.

10. Iz enakih razlogov tudi ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da ji je bila kršena pravica do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS in pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Dejstvo, da nova ureditev izračuna koncesnine povečuje finančne obveznosti tožeče stranke in ji s tem zmanjšuje njen dobiček, namreč samo po sebi ne utemeljuje nedopustnega posega v svobodno gospodarsko pobudo, ki je po svoji vsebini v prvi vrsti podjetniška svoboda ravnanja (tako npr. sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-140/99 z dne 8. 7. 1999), še manj pa poseg v zasebno lastnino.

11. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče skladno z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka:

12. Odločitev na stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.