Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka ni predstavila argumentov, ki bi nakazovali na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, tako da sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, ki govore v prid tožniku (tožnik si želi zaposlitve nazaj k toženi stranki, bil je dolgoletni delavec tožene stranke, svoje delo je opravljal vestno), predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni sledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki še vedno mogoče.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje tudi od dne prenehanja delovnega razmerja, tj. od dne 14. 9. 2010 dalje ter mu obračunati in izplačati vse zapadle plače oziroma nadomestila plač in razlike v plačah ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne plače, nadomestila plače oziroma razlike v plači dalje do plačila, torej od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, med drugim je tožena stranka za obdobje od dneva prenehanja delovnega razmerja do vključno novembra 2014 dolžna obračunati tožniku plače oziroma nadomestila plač in razlike v plačah in sicer za mesece in v zneskih, razvidnih iz I. točke izreka sodbe in od navedenih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati ustrezne neto zneske, razlike v plačah oziroma nadomestila plač za navedene mesece, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu dalje do plačila, prav tako pa je tožena stranka tudi za čas od decembra 2014 dalje dolžna obračunavati tožniku bruto plače oziroma nadomestila plač in razlike v plačah, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati plače oziroma nadomestila plač oziroma razlike v plačah v ustreznih neto zneskih, kakor tudi ostale denarne prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (I. točka izreka). Kar je zahteval več (plača za mesec oktober 2010 v bruto znesku 1.831,81 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnika za čas od dne prenehanja delovnega razmerja pa do ponovne reintegracije prijaviti vpis pokojninske dobe pri ZPIZ-u Republike Slovenije (III. točka izreka) in da je dolžna povrniti tožniku vse pravdne stroške v znesku 6.579,22 EUR, v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).
2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku iz drugega odstavka 14. točke 339. člena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Svojo odločitev glede reintegracije je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na izpoved tožnika, ki je ves čas postopka zatrjeval, da si želi delo policista - vodje policijskega okoliša pri toženi stranki opravljati še naprej in da je izpovedal, da je izšolan kot policist ter da je to delo opravljal 22 let, da je prejel celo več nagrad za svoje delo, da se še vedno srečuje s svojimi bivšimi sodelavci, s katerimi se razume in ga sprašujejo, kdaj se bo vrnil. Da ni bil z nikomer v slabih odnosih in da pozna tudi sedanjega šefa, s katerim je prav tako v dobrih odnosih. Izpovedba tožnika je edini dokaz, ki ga je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi, medtem ko se z drugimi dokazi v tej smeri sploh ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje je vse argumente tožene stranke o tem, zakaj s tožnikom ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja označilo zgolj kot pavšalno zatrjevanje in pri tem vse dokazne predloge tožene stranke zavrnilo kot nepotrebne. Dejstvo, da je tožnik v svoji izpovedbi navedel, da se dobro razume z vsemi bivšimi sodelavci je popolnoma irelevantno in ne more predstavljati odločilnega dejstva za odločitev sodišča. Postopek odločanja o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev je urejen v ZJU, ki v prvem odstavku 33. člena določa, da pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave izvršuje predstojnik. Tudi Zakon o delovnih razmerjih v drugem odstavku 20. člena določa, da v primeru, če je delodajalec državni organ nastopa v imenu delodajalca njegov predstojnik oziroma od njega pisno pooblaščena oseba, če z zakonom ni drugače določeno. Ob takšni zakonski ureditvi je torej bistvena odločitev predstojnika, to pa je A. Policije, ki je v konkretni zadevi tudi odločil, da bo zoper tožnika uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kasneje izdal sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka poudarja, da A. Policije kot predstojnik tožene stranke že v samem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skrbno pretehta, kakšen vpliv ima na policijo kot delodajalca ravnanje zaposlenega v policiji. Tudi iz obrazložitve sodbe VDSS opr. št. Pdp 1445/2004 z dne 20. 10. 2005 izrecno izhaja, da je ocena, ali je kršitev delovne obveznosti tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, pridržana delodajalcu, torej predstojniku in ne preostalim zaposlenim delavcem. Glede na dejstvo, da je odločitev, da je neka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja z zaposlenim ni več mogoče, pridržana predstojniku in ne preostalim zaposlenim delavcem, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti utemeljen v delu, v katerem je zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo in ga prijavi v vsa socialna zavarovanja ter mu obračuna in plača nadomestilo plače, če ne nepravilna pa vsaj preuranjena in temelječa na nepravilno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožena stranka izrecno poudarja, da četudi je Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2014 odločilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka takrat veljavnega 111. člena ZDR, to ne pomeni avtomatično, da ni možnosti za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku takrat veljavnega 118. člena ZDR. Tožena stranka je v več svojih vlogah v tem postopku podredno predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pri odločanju o sodni razvezi mora sodišče ugotoviti, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče, pogodbo o zaposlitvi pa razveže, če oceni, da je zaupanje porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Tožnik je dejanja, ki so tako zavržna in povsem neprimerna za policista nedvomno storil, kar nenazadnje priznava tudi sam. Ker se sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka ter pri presoji okoliščin in interesov tožene stranke ni ukvarjalo z bistvenim vprašanjem, to je, kako predstojnik tožene stranke ocenjuje nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom, temveč je svojo odločitev glede nadaljevanja delovnega razmerja oprlo izključno na izpoved tožnika in njegovo razumljivo željo po vrnitvi na delo, je dejansko stanje tudi v zvezi z odločitvijo o pozivu tožnika nazaj na delo in priznanju pravic za čas po prenehanju delovnega razmerja ugotovilo nepopolno. Sodba ima zaradi tega takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, s tem pa je storjena bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje v sodbi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba v zadostni meri obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
6. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2014 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, da je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 21. 7. 2010 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 25. 8. 2010, v ostalem delu (glede reintegracijskega zahtevka, reparacijskih zahtevkov in glede stroškov postopka) je razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku ter zahtevku ugodilo. Po zaključku pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013). Pritožba se neutemeljeno in pavšalno sklicuje na predstojnika - A. ki je tožniku podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, potem ko je odločal o tem, da se zoper tožnika uvede postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. A. policije je postopek zoper tožnika uvedel ter sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podal na podlagi drugega odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) (v okviru svoje pristojnosti), ta okoliščina pa ne more biti podlaga za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je v pristojnosti delodajalca (in ne njegovih delavcev), da s tožnikom ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni predlagala nobenih dokazov in sodišču prve stopnje niti ne očita, da kakšnega dokaza ni izvedla. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni predstavila argumentov, ki bi nakazovali na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, tako da sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, ki govore v prid tožniku (tožnik si želi zaposlitve nazaj k toženi stranki, bil je dolgoletni delavec tožene stranke, svoje delo je opravljal vestno), predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni sledilo. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki še vedno mogoče. 8. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o reparacijskem delu tožbenega zahtevka tožnika, pritožba tožene stranke sploh ni obrazložena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v mejah uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pri odločitvi je upoštevalo bistvene določbe ZDR, ki se nanašajo na plačilo za delo, upoštevajoč zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih.
9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.