Jedro

Z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v izredni odpovedi, ne more utemeljevati tudi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že zato razlogi, ki so do odpovedi privedli, ne štejejo), pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 856,40 EUR, v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je bilo pravnomočno odločeno o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v ponovljenem postopku naložilo toženi stranki, da tožnika vrne na delo in mu prizna vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi od 14. 9. 2010 dalje. Pri tem je upoštevalo tožnikovo željo, da nadaljuje z delovnim razmerjem ter tudi to, da je delo policista opravljal 22 let in zanj prejel celo več nagrad.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o predlogu tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi), ustrezno ocenilo okoliščine na strani delavca, medtem ko tožena stranka svojih argumentov niti ni predstavila.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da o odpovedi pogodbe o zaposlitvi odloči predstojnik. Že s tem, ko se je odločil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je izrazil nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Ocenil je, da je kršitev tako huda, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Policist mora tako v službenem kot prostem času ravnati v skladu s predpisi. Če ne, z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja in tega ne more spremeniti niti mnenje sodelavcev o tem, da je bilo tožnikovo delo ocenjeno kot odlično. V nadaljevanju revizija opisuje, da se izredna odpoved poda, če obstoji odpovedni razlog in če delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo, da mora tožena stranka tožnika vrniti na delo. Tožena stranka je namreč predlagala, da sodišče na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) odloči o prenehanju delovnega razmerja s sodbo, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo okoliščine na strani delavca, ki je bil policist 22 let, dober delavec in za svoje delo večkrat nagrajen ter v dobrih odnosih s sodelavci in nadrejenimi v svojem delovnem okolju. Okoliščin, ki bi utemeljevali predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na strani tožene stranke ni ugotovilo, ker jih ta ni predstavila.

8. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni utemeljila svojega predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Ob tem je treba pojasniti, da se revizija neutemeljeno sklicuje na razloge, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v izredni odpovedi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ni namreč mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kot jih je opredeljeval v času odpovedi veljavni 110. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka v času odločanja sodišča veljavnega 118. člena ZDR-1. Zakon jih sicer podobno opisuje, vendar gre za dva različna pojma. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (110. člen ZDR) se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že zato razlogi, ki so do odpovedi privedli, ne štejejo (1)), pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Zakaj kljub temu, da kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni ugotovljena, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tožena stranka ne navaja niti v reviziji (kjer ponavlja le razloge, zaradi katerih je bila podala izredno odpoved).

9. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

10. Tožena stranka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na revizijo v znesku 856,40 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3300 ZOdvT, 20,00 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV).

Op. št. (1): Kot okoliščino, relevantno za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, praviloma ni mogoče šteti teže kršitve in okoliščin v zvezi s kršitvijo - domnevno izgubo zaupanja v delavca, ki krši delovne obveznosti - če takšna kršitev in takšne okoliščine v sodnem postopku niso bile ugotovljene.