Jedro

Tožena stranka je storila vse, da bi tožniku pravočasno vročila vabilo na zagovor, saj je to poskusila storiti kar trikrat (po pooblaščenki, po pošti in po vročevalcu) in ji zato ni mogoče očitati, da tožniku zagovora ni omogočila.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2008 in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 7. 8. 2008, ampak je trajalo do 31. 1. 2010, ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 7. 8. 2008 do 31. 1. 2010 obračunati plačo v višini 879,75 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku izplača odškodnino v višini 2.500,00 EUR na podlagi prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2000). Postopek je v delu tožbe, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 4.000,00 EUR zaradi umika tega dela tožbe ustavilo. Ugotovilo je, da tožniku ni bilo vročeno vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo, ker je tožena stranka vročitev opravila na način, ki je v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) o osebnem vročanju.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da niti prvo niti drugo osebno vročanje ni bilo pravilno, zato tožnik z vabilom na zagovor tožnik ni bil seznanjen oziroma ga ni pravočasno prejel. Zato mu je bila pravica do zagovora v smislu določbe drugega odstavka 83. člena ZDR kršena.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je v tej zadevi tožniku dvakrat skušala vročiti vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo in je to storila v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZDR v zvezi s 87. členom ZDR po pravilih pravdnega postopka, določenih za osebno vročitev. ZPP sicer res določa stroge formalne pogoje vročanja, vendar te formalnosti niso same sebi namen. Če pisanje naslovniku dejansko pride v roke, je tudi morebitna formalna pomanjkljivost pri vročanju odpravljena oziroma sanirana. Samo dejstvo, da vročevalec pisnega sporočila predhodno ni poskušal vročiti sosedi, ampak je sporočilo pustil v hišnem predalčniku, ne more samo po sebi imeti za posledico nepravilnega vročanja, saj je bilo to v nadaljevanju izvedeno v skladu z zakonom in je tudi bistveno, ali je tožnik pisanje dejansko prejel pravočasno ali ne. Glede tega izpodbijana sodba, niti sodba sodišča prve stopnje, nimata razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (pravilno: 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ob tako strogi formalnosti, kot jo zagovarja sodišče, bi bila pravilno opravljena malo katera vročitev. Prav tako prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj verjame tožnikovemu očetu, ne pa vročevalcu glede okoliščine, ali je bilo obvestilo predhodno puščeno v hišnem predalčniku. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožbi ugodi in se zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče druge stopnje, pred tem pa tudi sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnik pisanja ni pravočasno prejel. V izpodbijani sodbi je na strani 6 sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene navedbe v zvezi z drugim vročanjem in pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da se je tožnik s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor pravočasno seznanil in pisanje osebno prevzel. Obrazložilo je tudi (z navedbo primerov Pdp 1221/2004 z dne 10. 11. 2005 in Up-2380/07 z dne 19. 3. 2009), da napake pri vročanju nimajo učinkov le, če se izkaže, da je naslovnik kljub temu pisanje osebno prevzel. 7. Prav tako ta kršitev ni podana glede dejstva, da vročevalec obvestila dne 28. 8. 2009 ni pustil v hišnem predalčniku. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedi tožnikovega očeta in ne vročevalca, in sicer je na strani 6 pojasnilo, da je vročevalec potek dogodkov z dne 28. 8. 2009 zapisal šele naslednjega dne in da nima dokaza o tem, da je bil na tožnikovem naslovu tudi 28. 8. 2009. Z dokazno oceno (čeprav je dejstvo štelo za nepomembno), da verjame tožnikovemu očetu in ne vročevalcu, ki vročitve ni opravil v skladu z zakonom, pa se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje.

8. Drugih bistvenih kršitev revizija ne konkretizira, ampak jih uveljavlja le pavšalno, zato izpodbijane sodbe z vidika tako uveljavljanih razlogov ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

10. V izpodbijani sodbi sodišče druge stopnje sprejema dejansko stanje, ki ga je glede odločilnih dejstev ugotovilo sodišče prve stopnje, kot pravilno in popolno. Ta odločilna dejstva pa so naslednja: tožniku je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Pisno obdolžitev z vabilom na zagovor mu je tožena stranka skušala vročiti najprej preko Pošte Slovenije na njegovem naslovu v Lljubljani. Pošiljka je bila prevzeta 21. 8. 2008, prevzel jo je tožnikov oče S. M.. V tem času je bil tožnik na dopustu (od 11. 8. 2008 do 25. 8. 2008), pošto pa je pregledoval šele 27. ali 28. 8. 2008. Zato se zagovora, ki je bil določen za dan 27. 8. 2008 ni udeležil. Zagovora se je udeležila njegova odvetnica, ki je tožnik ni pooblastil za zagovor z dne 27. 8. 2008. Pooblastilo je bilo odvetnici dano v drugem postopku dne 7. 8. 2008, torej v času, ko tožnik še ni vedel za postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dne 18. 8. 2008 je pooblaščenec tožene stranke obvestil tožnikovo pooblaščenko, da je tožena stranka pričela s spornim postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jo hkrati zaprosil, da tožniku skupaj z dopisom vroči tudi pisno obdolžitev z vabilom na zagovor z dne 13. 8. 2008. Tožnikova pooblaščenka se je 27. 8. 2008 udeležila zagovora in povedala, da tožniku pisanja ni mogla vročiti in da za zastopanje na zagovoru nima pooblastila. Zaradi tega je tožena stranka dne 27. 8. 2008 po zasebnem vročevalcu M. V., s.p. ponovno skušala tožniku vročiti pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ki je bil določen za dan 5. 9. 2008. Vročevalec je izdelal poročilo vročitve z dne 29. 8. 2008, iz katerega izhaja, da je poskušal tožniku vročiti pisanje 28. 8. in 29. 8. 2008. Dne 28. 8. 2008 se je na naslovu tožnika zglasil okoli 18.00 ure in ker nikogar ni bilo doma, je pri sosedi iz stanovanjskega bloka poizvedel, ali tožnik živi na navedenem naslovu. Po pozitivnem odgovoru naj bi v njegovem poštnem nabiralniku pustil obvestilo, vendar pa sodišče ugotavlja, da obvestila ni pustil, pri čemer je to presojo oprlo na izpoved tožnikovega očeta, ki je nasprotna izpovedi pooblaščenega vročevalca. Naslednji dan se je ponovno zglasil na istem naslovu, kjer je pošiljko prevzel in vročilnico podpisal tožnikov oče, ki je pošto odložil na mizo, ker tožnika takrat ni bilo doma. Tožnik je pošto videl šele 10. 9. 2008. 11. V skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu vabilo na zagovor vročiti v skladu s 87. členom tega zakona, to je po pravilih pravdnega postopka in osebno. Osebna vročitev je urejena v 142. členu ZPP. Po tretjem odstavku 142. člena ZPP (spor se nanaša na obdobje pred novelo ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) v primeru, če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v prvem in drugem odstavku 140. člena ZPP, pod pogoji, navedenimi v tem členu, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP pusti v primeru, če vročitev sporočila po tretjem odstavku 142. člena ZPP ni mogoča, vročevalec v hišnem ali v izpostavljenem predalčniku oziroma vratih obvestilo. Če vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. členu oziroma 141. členu ZPP, in sicer tako, da vročevalec pisanje izroči kateremu od odraslih članov gospodinjstva. Če se tudi ti ne najdejo v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, ali uslužbencu v podjetju, kjer naslovnik dela, če v to privoli.

12. Odločilnega pomena je torej ugotovitev, da je vročevalec pustil pisanje očetu, ker tožnika tudi 29. 8. 2009 ni bilo doma. To pomeni, da je bilo pisanje vročeno osebi, ki bi ji bilo nadomestno vročeno tudi v primeru, če bi vročevalec prejšnji dan pustil obvestilo pri sosedi ali v hišnem predalčniku. Da samo zaradi te opustitve tožnik vabila ni opazil pred 10. 9. 2009, sodišči nista ugotovili, niti tožnik tega ni zatrjeval. Zato zgolj navedena pomanjkljivost, ne da bi imela učinek na končni rezultat, ne more predstavljati razloga za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ne more vplivati na vročitev, če tožnik pošiljke, ki jo je preko očeta prejel, ni pravočasno odprl in prebral. Riziko za tako ravnanje mora prevzeti tožnik sam. Ob takem njegovem ravnanju je zaključek sodišča, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora, neutemeljen. Dejansko je tožena stranka storila vse, da bi tožniku pravočasno vročila vabilo na zagovor, saj je to poskusila storiti kar trikrat (po pooblaščenki, po pošti in po vročevalcu) in ji zato ni mogoče očitati, da tožniku zagovora ni omogočila.

13. Ker sta sodišči druge in prve stopnje odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno utemeljili s pomanjkljivostmi pri vročanju vabila na zagovor ter razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini nista presojali, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje ter tudi sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji (prvi odstavek 110. člena ZDR) za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.