Jedro

Tožena stranka niti prve niti druge pisne obdolžitve tožniku ni vročila pravilno: prvo pisno obdolžitev je prevzel tožnikov oče, tožniku pa je ni mogel izročiti, ker je bil na dopustu, drugo obdolžitev pa je tožena stranka vročila odvetnici, ki je tožnika zastopala v drugem sodnem sporu. Ta vročitev ni bila pravilna, ker odvetnica ni bila pooblaščena za zastopanje v postopku odpovedi. Iz tega razloga je treba šteti, da pisni obdolžitvi tožniku nista bili vročeni, tožnik se ni mogel zagovarjati, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je za umaknjeni del tožbe za plačilo denarne odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ustavilo postopek (I. odstavek izreka sklepa).

Z izpodbijano sodbo pa je: ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 5. 9. 2008 ter izredno odpoved razveljavilo (1. točka II. odstavka izreka sodbe); ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 7. 8. 2008, ampak je trajalo do 31. 1. 2010 (2. točka II. odstavka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 7. 8. 2008 do 31. 1. 2010 obračunati bruto plačo (pravilno: nadomestilo plače) v višini 879,75 EUR (mesečno), od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke, ki jih plačuje delodajalec, ter tožniku izplačati neto zneske plače (pravilno: nadomestila plače) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (3. točka II. odstavka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 2.500,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, pod izvršbo (4. točka II. odstavka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.203,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila (III. odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj s kršitvijo pravice do zagovora v postopku pred odpovedjo. V obravnavanem primeru sta obstajali dve pisni obdolžitvi z dne 13. 8. ter 27. 8. 208, določena sta bila čas in kraj, kjer bi tožnik lahko podal zagovor, pa tudi kršitve, ki so se tožniku očitale. Ni sporno, da je pritožnik vročal pisni obdolžitvi v skladu s 3. odstavkom 83. člena ZDR v zvezi z 87. členom ZDR, torej po pravilih pravdnega postopka. Glede na utemeljitev izpodbijane sodbe je sporno le vprašanje, ali sta bili obdolžitvi in vabilo na zagovor tožniku pravilno vročeni. Glede prve pisne obdolžitve in vabila na zagovor, določen na dan 27. 8. 2008 pritožnik navaja, da je vročitev opravil preko Pošte Slovenije na tožnikov naslov. Povratnico z dne 21. 8. 2008 je podpisal in prejel tožnikov oče S.M.. Tožnik se zagovora dne 27. 8. 2008 ni udeležil, ker naj bi bil v obdobju od 11. 8. do 25. 8. 2008 na dopustu in v tem času ni prejel pošte, ko pa je prišel domov, je šele 27. ali 28. 8. 2008 zvedel za pisno obdolžitev. Se je pa zagovora udeležila odvetnica tožnika, ki je bila pooblaščena za zastopanje tožnika v sporu s tožencem na splošno. Obrazložitev izpodbijane sodbe navaja, da glede na to, da tožnikova odvetnica ni imela pooblastila za zastopanje tožnika na zagovoru dne 27. 8. 2008, pač pa le splošno pooblastilo za zastopanje v sporu s tožencem, zaradi česar na zagovoru ni nastopala kot pooblaščenka tožnika. Po presoji pritožnika je takšna obrazložitev sodbe neutemeljena in deloma tudi protispisna, saj je bila tožnikova odvetnica glede na izrecno izjavo, da je šlo za splošno pooblastilo, pooblaščena za zastopanje tožnika za vsa pravna dejanja v zvezi z delovnim razmerjem med pritožnikom in tožnikom. Tožnikova odvetnica je že 8. 8. 2008 vložila tožbo zoper pritožnika zaradi nezakonite izredne odpovedi in posredovala zahtevo pritožnika za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja. Glede na določbo 6. odstavka 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je le-ta opravljena njegovemu pooblaščencu. Pritožnik je z dopisom z dne 18. 8. 2008 obvestil odvetnico tožnika, da je pričel s postopkom izredne odpovedi in ji vročil tudi pisno obdolžitev z dne 13. 8. 2008 z vabilom na zagovor za dne 27. 8. 2008. Če tožnikova odvetnica ne bi imela pooblastila za zastopanje tožnika na tem zagovoru, na zagovor sploh ne bi pristopila. Pritožnik je storil vse potrebno, da bi tožniku omogočil zagovor in mu pisno obdolžitev in vabilo osebno vročil v skladu s pravili iz ZDR in ZPP. Glede pisne obdolžitve z dne 27. 8. 2008 in vabila na zagovor, določen za dne 5. 9. 2008 pa tožena stranka navaja, da je vročitev opravila preko pooblaščenca za vročitve – zasebnega vročevalca M.V. s. p., ki je bil v tem postopku tudi zaslišan. Obrazložitev izpodbijane sodbe, da zasebni vročevalec pisne obdolžitve in vabila ni vročil v skladu s 142. členom ZPP, je prav tako neutemeljena. Svojo odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da bi moral vročevalec obvestilo z dne 28. 8. 2008, da naj bo tožnik naslednjega dne zaradi vročitve doma, po 3. odstavku 142. člena ZPP izročiti tožnikovi sosedi in šele, če ne bi privolila v sprejem pisanja, bi lahko ravnal po 4. odstavku 142. člena ZPP in sporočilo pustil v tožnikovem hišnem ali izpostavljenem predalčniku oz. na vratih. Dodatni razlog za nezakonitost vročitve pa je v tem, da vročevalec že 28. 8. 2008 ni napisal poročila o poskusu vročitve, ker ga je napisal naslednji dan. Nesporno dejstvo je, da je pisno obdolžitev z dne 27. 8. 2008 in vabilo na zagovor prevzel tožnikov oče dne 29. 8. 2008. Sodišče ni pojasnilo, kako bi domnevna formalna kršitev vplivala na pravilnost vročitve, če je pisanje prevzel tožnikov oče dne 29. 8. 2008. Zgolj dejstvo, da vročevalec ni poskušal vročiti obvestila sosedi, ni takšna kršitev postopka vročanja, da bi imela za posledico neveljavnost vročitve (sodba in sklep opr. št. Pdp 1221/2004 z dne 10. 11. 2005, sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 2380/2007 z dne 19. 3. 2009). Sodišče je še poudarilo, da ni dokaza, da bi vročevalec pustil v poštnem nabiralniku obvestilo z dne 28. 8. 2008, naj se tožnik naslednjega dne nahaja doma. Verjelo je tožnikovemu očetu in ne zasebnemu vročevalcu, ne da bi to obrazložilo, zato sodbe s tem v zvezi sploh ni mogoče preizkusiti. Pri presoji verodostojnosti priče je vedno potrebno upoštevati njeno nepristranost oz. nezainteresiranost za izid postopka. Vročevalec nima nikakršnega interesa za izid postopka, kar za tožnikovega očeta nikakor ni mogoče trditi. Povedal je, da je na tožnikovem naslovu pustil obvestilo v nabiralniku, ker pa tožnika naslednji dan ni bilo doma, je pisanje prevzel njegov oče, kar med strankama tudi ni sporno. Glede na izpovedbo tožnika, da pošto preverja 2 x tedensko, je verjetno, da se je tožnik z drugo pisno obdolžitvijo in vabilom tudi dejansko seznanil pravočasno, saj je tožnikov oče vabilo prevzel 29. 8. 2008, zagovor pa se je izvajal 5. 9. 2008, vendar je to namenoma zamolčal. S sklepom o izredni odpovedi, ki ga je zasebni vročevalec prav tako vročil tožnikovemu očetu, se je namreč seznanil le tri dni po vročitvi sklepa na njegov naslov. Glede na okoliščine konkretnega primera je potrebno presoditi, da je bil tožniku zagovor omogočen, vendar se ga iz neupravičenih razlogov ni udeležil, zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in poudarja, da se je tožnikova odvetnica zagovora dne 27. 8. 2008 udeležila kot njegova pooblaščenka. Iz zapisnika o zagovoru jasno izhaja, da ni bila pooblaščena za zastopanje tožnika na tem zagovoru. Udeležila se ga je izključno zato, da pove, da tožniku ni mogla vročiti obdolžilnega predloga z vabilom na zagovor, ki ga je pooblaščenec tožene stranke poslal Odvetniški pisarni D.G. s prošnjo, da ga vroči tožniku. Tožnik je odvetnico 7. 8. 2008 pooblastil za vložitev tožbe proti toženi stranki (opr. št. I Pd 1899/2008), za vložitev zahteve za odpravo nepravilnosti in zahteve za začetek inšpekcijskega postopka proti toženi stranki, vsa tri pooblastila pa je predložil z vlogo z dne 22. 4. 2009. Podpisana so bila 7. 8. 2008. Zahteva za odpravo nepravilnosti je bila toženi stranki poslana 8. 8. 2008, vabilo tožene stranke na zagovor pa s to zahtevo ni v nobeni zvezi. Ob vložitvi zahteve dne 8. 8. 2008 tožnik ni mogel pričakovati, da bo tožena stranka na zahtevo z dne 8. 8. 2008 odgovorila z uvedbo postopka izredne odpovedi in vabilom na zagovor, zato tožnik s podpisom pooblastila z dne 7. 8. 2008 svojih pooblaščencev ni mogel pooblastiti za zastopanje v postopkih, ki tedaj sploh še niso bili uvedeni niti ni mogel pričakovati, da bodo uvedeni. Trditve tožene stranke, da naj bi bili tožnikovi pooblaščenci na podlagi pooblastila z dne 7. 8. 2008 pooblaščeni za zastopanje tožnika na zagovoru dne 27. 8. 20087, bi pomenile zlorabo pooblastila. Po takšni logiki bi bili tožnikovi pooblaščenci na podlagi njegovega pooblastila z dne 7. 8. 2008 pooblaščeni za zastopanje v kateri koli zadevi, ki bi se tožniku zgodila kadarkoli po podpisu tega pooblastila, brez časovne omejitve, kar je absurdno. Pooblastilo mora izvirati iz časa, ko je stranka obveščena o nastanku pravice oz. obveznosti opraviti neko pravno dejanje. Pritožba ne pojasnjuje, kako naj bi tožnikova odvetnica na zagovoru dne 27. 8. 2008 nastopala kot njegova pooblaščenka, če pa mu niti obdolžilnega predloga z vabilom na zagovor ni mogla vročiti in se z njim o tem posvetovati oz. prejeti navodila o tem, kako naj na zagovoru ravna. Glede pisne obdolžitve z dne 27. 8. 2008 in vabila na zagovor, določen za dne 5. 9. 2008, pa tožnik navaja, da so pravila o vročanju predpisana v zakonu in jih je treba dosledno spoštovati, saj ni možna prosta presoja, ali se bo neka zakonska določba uporabila ali ne. V konkretnem primeru tožnik ni osebno prejel njemu namenjenega pisma. Zato je treba pravilnost postopanja pri vročanju presojati toliko bolj strogo, ne pa obratno. Zmotna so pritožbena navajanja, da naj bi bila priča M.V. - vročevalec a priori nepristranska in bolj zanesljiva od priče M.S., tožnikovega očeta. Vročevalec ima interes prikazati, da je vročitev opravil skladno z zakonom, saj je to njegova poklicna dejavnost. Če storitve, za katero ga je najela tožena stranka, ni opravil pravilno, je to slabo za njegov ugled, lahko pa ima posledice celo na odškodninskem področju. Tožnikov oče pa nima nobenega interesa za izid postopka, saj nima obveznosti preživljanja tožnika. Pritožbeni očitki, da naj bi tožnik namenoma zamolčal neka dejstva, so neutemeljeni. Če bi tožena stranka pravilno opravila vročitev, se ji ne bi bilo treba sklicevati na to, da naj bi tožnik med 29. 8. in 5. 9. 2008 našel njemu namenjeno pošiljko med preverjanjem pošte.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

Ugotovilo je, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju, v obrazložitvi pa o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja obstoj te bistvene kršitve, ki se nanašajo na očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo tožnikovemu očetu in ne vročevalcu v zvezi z vprašanjem, ali je dne 28. 8. 2008 pustil obvestilo v poštnem nabiralniku, naj se tožnik naslednjega dne nahaja doma. Nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča v nobenem primeru ne predstavlja navedenih bistvenih kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po kateri lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz 1. odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka je tožniku dne 5. 9. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Po tej določbi delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to mogel in moral storiti.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito, ker tožniku pred podajo izredne odpovedi ni bila (pravilno) vročena pisna obdolžitev in vabilo na zagovor, kar je pogoj za veljavnost izredne odpovedi. Pri presoji se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbo 2. odstavka 83. člena ZDR, po kateri mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oz. če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Pri odločanju je upoštevalo 3. odstavek 83. člena ter 87. člena ZDR ter določbe ZPP o osebnem vročanju (142., 140., 141. člen ZPP) in ugotovilo, da v tožnikovem primeru niti prva niti druga pisna obdolžitev z vabilom na zagovor (prvi zagovor je bil izveden 27. 8. 2008, drugi pa 5. 9. 2008) nista bili vročeni tožniku po pravilih pravdnega postopka o osebnem vročanju. Niti s prvo niti z drugo pisno obdolžitvijo in vabili na zagovor tožnik tudi ni bil seznanjen oz. jih ni pravočasno prejel, zato mu pravica do zagovora v smislu določbe 2. odst. 83. člena ZDR ni bila zagotovljena.

V zvezi z vročanjem prve pisne obdolžitve z dne 13. 8. 2008 in vabila na zagovor, ki naj bi se izvedel 27. 8. 2008, ki je bila izvršena preko Pošte Slovenije, pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova odvetnica ni imela pooblastila za zastopanje tožnika na zagovoru dne 27. 8. 2008, pač pa le splošno pooblastilo za zastopanje tožnika v sporu s tožencem. Podatki v spisu in predloženi dokazi potrjujejo pravilnost presoje sodišča prve stopnje. Prva pisna obdolžitev z vabilom (na zagovor 27. 8. 2008) tožniku ni bila pravilno osebno vročena, saj je pošiljko prevzel njegov oče, tožniku pa je ni mogel izročiti, ker je bil tožnik v času od 11. 8. do 25. 8. 2008 na dopustu. Pisno obdolžitev z vabilom pa je odvetnik tožene stranke sicer poslal tudi tožnikovi odvetnici, ki ga je sicer zastopala v sodnem sporu pred sodiščem prve stopnje, v katerem je proti toženi stranki vložila tožbo dne 8. 8. 2008 v zadevi opr. št. I Pd 1899/2008, s prošnjo, da ga tožniku vroči. Pravilna je presoja, da odvetnica tožnika s tem, ko je bila pooblaščena za vložitev tožbe v drugi zadevi, ni s tem prevzela tudi pooblastila za zastopanje tožnika na zagovoru dne 27. 8. 2008, čeprav se je zagovora dne 27. 8. 2008 udeležila, vendar je na njem le pojasnila, da pisanja (obdolžitve z vabilom) tožniku ni mogla vročiti in da za zastopanje tožnika na zagovoru nima pooblastila. Ni mogoče šteti, da je splošno pooblastilo, dano za sodni postopek oz. postopek za varstvo pravic pri delodajalcu, obenem pooblastilo tudi za vse druge nadaljnje postopke, ki jih delodajalec izvaja zoper delavca, ki se v času, ko je bilo pooblastilo dano, niti še niso začeli niti jih stranka ni mogla pričakovati. Zato je stališče pritožbe, da je bila tožniku obramba oz. pravica do zagovora zagotovljena že s tem, ko je tožena stranka (prvo) pisno obdolžitev in vabilo na (prvi) zagovor vročila odvetnici, zmotno, saj za ta postopek izredne odpovedi odvetnica ni imela pooblastila tožnika.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z vročitvijo druge pisne obdolžitve in vabila na zagovor za dan 5. 9. 2008, za katero je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo, da ni bila izvedena v skladu s citiranimi določbami ZPP, obenem pa je tudi – glede na vse izvedene dokaze – pravilno presodilo, da ni dokazano, da bi se tožnik z drugo pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor pravočasno seznanil in pisanje osebno prevzel. S tem v zvezi pritožba navaja, da zgolj dejstvo, da vročevalec ni poskušal vročiti obvestila o tem, da se naj tožnik naslednjega dne nahaja doma, ni takšna kršitev postopka vročanja, ki bi imela za posledico neveljavnost vročitve, zlasti zato ne, ker je naslednjega dne (29. 8. 2008) pisanje prevzel tožnikov oče. Pri tem povzema stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1221/2004 z dne 10. 11. 2005, v katerem je med drugim zapisano, da je za določbe o vročanju bistveno, da je upravičenec osebno prejel njemu namenjeno pismo in da je pomembno, da so te določbe spoštovane vsebinsko ter da zgolj formalna kršitev določb o vročanju ne pomeni absolutnega razloga za nezakonitost postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklicevanje na navedeno sodno odločbo v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj je v primeru, na katerega se omenjena odločba nanaša, šlo za povsem drugačen problem v zvezi z vročanjem (odklonitev prevzema). Isto velja glede sklepa Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up – 2380/07 z dne 19. 3. 2009. V obeh primerih je bistveno, da je stranka kljub kršitvam pravil o vročanju pisanje osebno prejela. V obravnavanem primeru pa to ni dokazano. Ni namreč dokazano, da je tožnik pisanje z vabilom na zagovor prejel in da je bil z njim pravočasno seznanjen. S tem v zvezi namreč po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da naj bi tožnik namenoma zamolčal prejem pisne obdolžitve zaradi interesa za izid postopka, ker je pošto preverjal dvakrat na teden, zato bi tudi (drugo) pisno obdolžitev z vabilom na zagovor 5. 9. 2008 moral prejeti, ker je tožnikov oče pošiljko prevzel 29. 8. 2008, zagovor pa je bil 5. 9. 2008. Dejstvo je, da postopek vročanja ni potekal tako, kot sta določala 3. in 4. odstavek v času vročanja veljavnega 142. člen ZPP, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je ob različnih izpovedih zaslišanih prič verjelo tožnikovemu očetu, je pravilna in z njo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Bistveno pa je, da tudi vročevalec priznava, da postopka po 3. odstavku 142. člena (poizvedba vročevalca, kdaj in kje bi lahko osebo, ki se ji mora pisanje osebno vročiti, našel, ter pisno sporočilo, puščeno pri odraslem članu gospodinjstva ali drugi osebi) ni izvedel. Ta postopek pa je predpogoj za to, da se lahko obvestilo pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku v smislu 4. odstavka tedaj veljavnega 142. člena ZPP – obvestilo lahko vročevalec pusti v hišnem predalčniku potem, ko ugotovi, da vročitev sporočila na način, določen v 3. odstavku, ni mogoča. Že iz tega razloga, ne glede na to, ali je bilo obvestilo puščeno v hišnem ali izpostavljenem predalčniku ali ne, je bila nadomestna vročitev, opravljena naslednjega dne, napačna in ni mogoče šteti, da je bila s takim postopkom vročitve (druge) pisne obdolžitve in vabila na zagovor dne 5. 9. 2008, kot ga je 29. 8. 2008 izvedel vročevalec M.V. s.p., osebna vročitev pravilno opravljena. Tožnik napačno vročenega pisanja ni pravočasno prejel, saj toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bil z vabilom pravočasno seznanjen. Glede na navedeno je očitno, da v obravnavanem primeru ni šlo le za formalne kršitve postopka vročanja brez posledic. Zaključki sodišča prve stopnje, da tožniku pravica do zagovora ni bila zagotovljena, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, so torej pravilni, pritožba pa neutemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi ter s tem v zvezi reparacijskemu in odškodninskemu zahtevku ugodilo, je iz navedenih razlogov pravilna in zakonita.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.