Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da tožeča stranka ni mogla z gotovostjo ugotoviti, da je izgubila lastninsko pravico na nepremičnini pred pravno razlastitvijo.

Za pretrganje zastaranja je bistveno upnikovo dejanje zoper dolžnika z namenom ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatve, opravljeno pred sodiščem, v konkretnem primeru v nepravdnem postopku, pri čemer ni pomembno, ali je bilo to dejanje tudi popolno v smislu zahtevka pravdnega postopka.

Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pa pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve, preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve. Pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti se je treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 374. člena OZ. Pravica tožnice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine z dne 27. 9. 2010, je zastarala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.761,12 EUR v roku 15 dni, - v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh po vročitvi te sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.391,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 73,90 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 117.913,83 EUR. Obenem je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.559,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku v celoti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Vtoževani obrestni zahtevek se nanaša na odmeno za uporabo zemljišča tožeče stranke parc. št. 1039/1 k.o. ... v izmeri 92 m2, v naravi javna cesta, ki je bilo po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tožeči stranki s strani tožene stranke dejansko odvzeto 1. 1. 1995, odločba o razlastitvi je postala pravnomočna 21. 5. 2010, odškodnina v višini 9.750,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti odločbe o pravni razlastitvi 21. 5. 2010 dalje pa je bila tožeči stranki določena s sklepom z dne 29. 3. 2017 v razlastitvenem postopku Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. N 78/2010. V tej zadevi je Okrajno sodišče v Kranju postopek predlagateljice (sedaj tožnice) za priznanje zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.750,00 EUR za čas od dejanske razlastitve do 21. 5. 2010 ustavilo in se je postopek po pravnomočnosti sklepa nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani kot gospodarski spor.

6. Tožeča stranka uveljavlja zamudne obresti za čas od dejanske do pravne razlastitve (1. 1. 1995 – 21. 5. 2010) kot povračilo pridobljene koristi zaradi uporabe tuje stvari (198. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen, vendar pa je v celoti zastaral, ker naj bi bila tožeča stranka z dejansko razlastitvijo seznanjena 1. 1. 1995, takrat pa je začel teči splošni 5-letni zastaralni rok. Terjatev naj bi tako zastarala 2. 1. 2000. 7. Po določilu 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožena stranka ugovarjala zastaranje zahtevka (zgolj) pred 15. 12. 2006. Z zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 22. 10. 2019 je razvidno, da je tožena stranka ugovarjala zastaranje po splošnih pravilih odškodninskega prava, pri čemer naj bi tožnica izvedela za povzročitelja in zatrjevano škodo najkasneje konec leta 1994, zato naj bi subjektivni zastaralni rok iztekel najkasneje leta 1998, objektivni pa (z začetkom) leta 2000. Ne drži torej očitek, da je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja upoštevalo mimo trditvene podlage tožene stranke.

9. Po določilu prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da tožeča stranka ni mogla z gotovostjo ugotoviti, da je izgubila lastninsko pravico na nepremičnini pred pravno razlastitvijo, oziroma glede na njene trditve je za to izvedela z začetkom teka postopka pravne razlastitve v letu 2010.1

10. Po oceni pritožbenega sodišča je v predmetni zadevi bistveno vprašanje, kdaj je tožeča stranka vložila zahtevek za plačilo nadomestila za uporabo nepremičnine. Za pretrganje zastaranja je bistveno upnikovo dejanje zoper dolžnika z namenom ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatve, opravljeno pred sodiščem, v konkretnem primeru v nepravdnem postopku, pri čemer ni pomembno, ali je bilo to dejanje tudi popolno v smislu zahtevka pravdnega postopka. Zastaranje je bilo v tej zadevi tako pretrgano s prvo vlogo v nepravdnem postopku z dne 27. 9. 2010, v kateri je tožnik (tedaj predlagatelj) pojasnil, da je upravičen do nadomestila za uporabo sporne nepremičnine zaradi dejanskega odvzema še pred pravno razlastitvijo. S kasnejšimi navedbami v nepravdnem postopku in - po nadaljevanju obravnavanja dela predloga v pravdnem postopku - v dopolnitvi tožbe v skladu z zahtevami ZPP je tožnik ostal v okviru škodnega ravnanja, ki ga je zatrjeval že v prvotnem predlogu.2

11. Sodna praksa dopušča več načinov za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS npr. II Ips 874/2009, III Ips 46/2014, II Ips 335/2017). Ena od možnosti je priznanje zamudnih obresti od dejanskega odvzema nepremičnine kot pavšalnega nadomestila. Temelj obrestnega zahtevka je dejanska razlastitev, ki ji je sledila pravna razlastitev (gre za posledico nezakonitega ravnanja kasnejšega razlastitvenega upravičenca). Zamudne obresti so sicer določene kot civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (378. člen OZ). Glede na zgoraj izpostavljeno stališče Vrhovnega sodišča pa opravljajo zamudne obresti kot oblika odmene zaradi izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe dvojno funkcijo: - funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude in - preventivno (kaznovalno) funkcijo. Gre za obveznost, ki je glede nastanka akcesorna glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca (ta odmena pripada razlastitvenemu zavezancu za čas od dejanske uporabe do formalne razlastitve poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino). Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pa pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve, preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve. Pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti se je treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 374. člena OZ. Pravica tožnice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine z dne 27. 9. 2010, je zastarala.3 Tožeča stranka je tako upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.750,00 EUR za čas od 27. 9. 2007, pri čemer zamudne obresti, natekle do pravnomočnosti razlastitvene odločbe (21. 5. 2010), predstavljajo odmeno zaradi predčasnega odvzema nepremičnine, nadaljnje zamudne obresti, ki so bile tožeči stranki že prisojene s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju N 78/2010 z dne 29. 3. 2017, pa so posledica zamude za izpolnitev obveznosti plačila odškodnine.

12. Pritožbeno sodišče je zakonske zamudne obrasti za čas od 27. 9. 2007 do 20. 5. 2010 izračunalo s pomočjo prosto dostopne aplikacije Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za izračun zakonskih zamudnih obresti, obračun obresti je sestavni del sodbe. Tako izračunane obresti znašajo 2.761,12 EUR.

13. V zvezi s pritožbenim vztrajanjem pri postavitvi izvedenca, ki naj ugotovi višino koristi tožene stranke oziroma prikrajšanja tožeče stranke, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da to ni potrebno, glede na to, da je tožeča stranka zahtevek postavila v obliki obrestnega zahtevka, kar je po stališčih sodne prakse tudi ena od možnosti za odmeno zaradi nezakonitega dejanskega odvzema pred pravno razlastitvijo.

14. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožene stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti glede glavne stvari, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe (355. člen ZPP). Posledica delnega uspeha tožeče stranke z glavnim zahtevkom je tudi sprememba odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Če namreč sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Sodišče druge stopnje je upoštevalo odmero stroškov tožene stranke v višini 3.579,00 EUR, kot jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, zoper katero ni bilo pripomb. Stroške tožeče stranke pa je odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 4.556,79 EUR. Ker je tožeča stranka uspela z 2,3 % svojega zahtevka, ji je sodišče druge stopnje priznalo tudi sorazmeren delež pravdnih stroškov. Toženi stranki pa je priznalo 97,7 % njenih pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 3.391,88 EUR pravdnih stroškov. V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je upravičena do povračila stroškov sodne takse 2.115,00 EUR in stroškov za sestavo pritožbe po OT skupaj z 22 % DDV. Glede na procent uspeh v pritožbenem postopku ji je sodišče priznalo sorazmerni del pritožbenih stroškov. V primeru plačilne zamude ji gredo tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude.

1 Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica (tedaj predlagateljica) dne 27. 9. 2010 vložila predlog za določitev odškodnine, v katerem je navedla, da je bila z odločbo UE ... št. 490-16/2010-48-18 z dne 3. 5. 2010, ki je postala pravnomočna 20. 5. 2010, razlaščena kot lastnica nepremičnine parc. št. 1039/1 k.o. ... v izmeri 92 m2, posest pa ji je bila odvzeta še pred razlastitevim postopkom, zato postavlja zahtevek za nadomestilo za uporabo sporne nepremičnine na podlagi 198. člena OZ. 2 Tako tudi VSL sodba in sklep I Cp 1995/2016. 3 Tako tudi VSL sklep II Cp 2239/2019. Priloga: - obračun obresti