Jedro

Namen strank ob izročitvi denarja ni bila neodplačna obogatitev toženke, temveč pomoč, da prebrodi finančno stisko, ki pa jo bo vrnila, ko ji bodo to omogočale razmere (prodaja hiše).

Sodišče pri oceni izpovedi strank in prič ne vrednoti le vsebine izjav, temveč pri oceni prepričljivosti nujno izhaja iz osebne zaznave, ki si jo je ustvarilo ob njihovem izpovedovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati 6.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 8. 2021 do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da ji pritožbeno sodišče ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo razpravnega načela in je odločitev utemeljilo mimo trditev tožnika, ki ni zmogel dokaznega bremena, da je bila sklenjena posojilna pogodba. Zgolj ocena sodišča o večji prepričljivosti njegove izpovedi ne zadostuje. Stališče sodišča, ki si je mnenje ustvarilo tudi na podlagi osebnega vtisa, je pristransko. Sodišče je neskladnosti v izpovedi tožnika pripisalo starosti in čustveni vznemirjenosti, čeprav je po drugi strani izpostavilo njegovo detajlno opisovanje, kar je kontradiktorno. Povsem drugače in arbitrarno je vrednotilo neskladja v izpovedi toženke, pri kateri ni izpostavilo čustvene vznemirjenosti, čeprav je med zaslišanjem jokala. Dejstvo je, da pisna pogodba ni bila sklenjena, kot namen nakazila je bil naveden polog, rok zapadlosti ni bil dogovorjen. Stranki sta izročitev denarja imenovali pomoč, to pa ne utemeljuje argumentacije, da gre za brezobrestno prijateljsko posojilo. Enako velja za nevtralnost zapisa polog. Takšna argumentacija bi pomenila, da je vsaka pomoč ob odsotnosti drugih dokazov razumljena kot posojilo, kar je v nasprotju z namenom pomoči in kavzo darilne pogodbe. Obligacijski zakonik (OZ) ureja položaje preklica darilne pogodbe in bi tožnik lahko uporabil to možnost. Da je šlo za darilo, je razvidno iz različne obravnave kasnejšega nakazila v višini 1.000 EUR, za katerega sta bila dogovorjena način vračila in zapadlost. Prav to je indic, da pri prvem nakazilu ni bilo govora o posojilu, saj ni logično, zakaj bi tožnik toženki kasneje še posodil 1.000 EUR, če prvo posojilo ni bilo vrnjeno. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Toženkinega zavedanja obstoja protidajatve ne pojasnjuje niti njena navedba, da je tožniku ponudila avto, saj s tem ni bila mišljena odmena za nakazani denar. Dejstva, da je stranki združila človeška stiska, v kateri sta stkala prijateljsko vez, da ni bil določen rok zapadlosti, da kot namen ni bilo navedeno posojilo, da je šlo za več pogovorov, da pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena kažejo, da je šlo za darilo. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožnik umaknil dokaz z zaslišanjem A. A., zgolj s svojo izpovedjo pa ne more sanirati izostanka drugih dokazov.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaključek sodišča, da je tožnik toženki vtoževani znesek posodil in ne podaril, temelji na celoviti, jasni in argumentirani dokazni oceni, s katero pritožbeno sodišče soglaša. Razlogi sodišča, zakaj je izpoved tožnika ocenilo kot bolj verodostojno, so prepričljivi in jih pritožbene navedbe ne omajejo. Sodišče je pravilno upoštevalo pravilo trditvenega in dokaznega bremena ter ocenilo, da je po izvedenem dokaznem postopku tožnik uspel izkazati odplačnost sklenjenega pravnega posla. Namen strank ob izročitvi denarja torej ni bila neodplačna obogatitev toženke, temveč pomoč, da prebrodi finančno stisko, ki pa jo bo vrnila, ko ji bodo to omogočale razmere (prodaja hiše).

6. Tožnik je izročitev denarnega zneska izkazal z bančnim potrdilom o nakazilu in o njegovem namenu izpovedal ob svojem zaslišanju. Pritožbene trditve, da ti dokazi zgolj zaradi drugačne izjave toženke ne zadostujejo za izkaz posojilne narave pogodbe, niso utemeljene. Tudi dejstvo, da tožnik po pozivu sodišča ni predložil pisne izjave priče – bančne uslužbenke, ki je denar prenakazovala, na sprejeto dokazno oceno ne vpliva.

7. Sodišče pri oceni izpovedi strank in prič ne vrednoti le vsebine izjav, temveč pri oceni prepričljivosti nujno izhaja iz osebne zaznave, ki si jo je ustvarilo ob njihovem izpovedovanju. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek pristranskosti, ker je sodišče v obrazložitvi pojasnilo svoj osebni vtis in ga upoštevalo pri argumentaciji. Glede na starost tožnika (88 let) je življenjsko, da je o nekaterih dejstvih izpovedoval podrobneje kot o drugih in v tem ni nič kontradiktornega ali neskladnega. Sodišče je razloge, zakaj ne verjame toženki, da je šlo za darilo, prepričljivo pojasnilo v 11. točki sodbe, pri čemer je izpostavilo posamezne trditve, ki niso potrjevale neodplačnosti pravnega posla, in hkrati ocenilo njeno izpoved kot celoto.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče pri razlagi pomena besede polog kot pomensko nevtralne preseglo trditveno podlago. Sodišče je namreč zgolj ocenilo zapisani izraz, ki sam po sebi ne potrjuje ne darila ne posojila. Enako velja za razlago besede pomoč, ki si jo stranki očitno interpretirata različno, zato je njen pomen opredelilo skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, a ti njene neodplačnosti niso potrdili. V tej luči je sodišče pravilno ocenilo tudi toženkino pripravljenost na izročitev avtomobila, torej kot njeno zavedanje obstoja protidajatve za izročeni znesek denarja.

9. Ker je sodišče ugotovilo, da je bila sklenjena pogodba odplačna, so neodločilne pritožbene navedbe glede preklica darila.

10. Dejstvo, da je tožnik toženki naknadno posodil še 1.000 EUR, ne predstavlja okoliščine, ki bi potrjevala, da je v tem postopku sporni znesek darilo. Toženka je ob zaslišanju izpovedala, da je ta znesek prejela bistveno kasneje (leta 2019), zato je povsem življenjsko, da je bil tožnik pri izročitvi določnejši glede pričakovanega vračila. Znesek je bil namenjen geodetski ureditvi nepremičnine, ki naj bi jo toženka prodala (in jo tudi je) in pridobila finančna sredstva, iz katerih si je tožnik obetal vračilo posojila.

11. Glede na navedeno so pritožbeni razlogi neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).