Jedro

V primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka oziroma ostaja taka, kot je bila obveznost družbe. Spremenjen je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznost družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena.

Določba 4. alineje prvega odstavka 6. člena ZGD, ki prestavlja temelj za spregled pravne osebnosti in ne temelj za obveznosti družbe – torej tudi ne za odškodninsko odgovornost družbenika le v okvirih povzročene škode, - je povsem jasna; zaradi v tem členu naštetih fraudoloznih ravnanj družbenik odgovarja namesto družbe za celotno terjatev upnika. Tako ni pomembno, v kakšnem obsegu je sam storil oziroma povzročil škodo.

Ni pomembno, da morebiti tožnik v stečajnem postopku zoper gospodarsko družbo ne bi mogel izterjati višjega zneska. Kljub prenehanju gospodarske družbe ostaja „njen“ dolg do, v zvezi s spregledom pravne osebnosti oškodovanih upnikov, enak, nepodvržen posledicam stečajnega postopka. Izidi stečajnih postopkov kot tudi njihova morebitna nadaljevanja torej ne morejo predstavljati oporne pravne točke za omejitev obsega zneska, ki predstavlja vsebino terjatve upnika zoper pravni subjekt, ki mora nositi opisane zakonsko določene posledice spregleda pravne osebnosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka, IV. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.783,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15. dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: I. da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke na dan začetka postopka prisilne poravnave (16. 4. 2012) v višini 102.396,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1997 do 2. 4. 2012; II. da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 55.293,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1997 do 2. 4. 2012, v roku štirih let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 (dne 11. 12. 2012) po preteku tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku glede ugotovitve obstoja terjatve za znesek še 1.626,68 EUR s pripadki in glede plačila še nadaljnjih 608,47 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške (točka IV izreka).

2. Sodišče druge stopnje je v zvezi s pritožbama tožeče stranke in tožene stranke razsodilo: Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se znesek 55.293,84 EUR, vsebovan v točki II. izreka spremeni v znesek 27.040,55 EUR, spremeni se znesek vsebovan v točki III. zneska iz zneska 608,47 EUR v znesek 28.861,70 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se spremeni izrek o pravdnih stroških, vsebovan v točki IV izreka sodbe prve stopnje tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške nastale na prvi stopnji v znesku 1.051,14 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje“ (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.258,29 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje (III. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.467,65 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, do plačila (IV. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 643,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje (V. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje).

3. Revizija tožeče stranke je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 263/2014 z dne 30. 10. 2014 in sicer glede vprašanj: 1. Ali v primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe tako, da je ta obveznost po svoji naravi taka (ostaja taka), kot je bila obveznost družbe, in torej ali družbenik odgovarja v celoti za obveznost družbe?. 2. Ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)?.

4. Tožeča stranka je vložila dopuščeno revizijo. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v zavrnilnem delu (točko I in točko IV izreka). Predlaga, naj se reviziji v celoti ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu v celoti razveljavi, revizijsko sodišče pa naj samo odloči o zahtevku oziroma potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje. Tožencu naj naloži plačilo sodnih stroškov postopka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja odstopanje izpodbijane odločitve od sodne prakse Vrhovnega sodišča (od zadeve II Ips 265/2013 z dne 3. 4. 2014 kot tudi od pravnega mnenja občne seje Vrhovega sodišča z dne 21. 6. 2013). V prvo navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka oziroma ostaja taka, kot je bila obveznost družbe. Spremenjen je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznost družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena. Tožnik je uspel - v pravdnem postopku opr. št. P 178/1997 dokazati, da njegova terjatev do družbe znaša 102.396,12 EUR in gre zato za judikatno terjatev, katero je torej treba upoštevati. V pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča pa je bilo zavzeto stališče, da odgovornost za izpolnitev (tujih obveznosti) določa zakon (npr. odgovornost družbenikov za obveznosti družbe zaradi spregleda pravne osebnosti). Iz pravnega mnenja izhaja, da v primeru spregleda pravne osebnosti govorimo zgolj o izpolnitvi tujih obveznosti in ne niti o omejeni odgovornosti za izpolnitev niti o odgovornosti za delno izpolnitev. V primeru odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe zaradi spregleda pravne osebnosti je zakon določil družbenikovo odgovornost, pri čemer te odgovornosti ni z ničemer omejeval ali utesnjeval. Pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo - v nasprotju s citirano sodbo Vrhovnega sodišča judikatno terjatev iz naslova poslovnega razmerja med tožnikom in družbo spremenilo v odškodninsko terjatev. Zgolj na tej podlagi je lahko omejilo družbenikovo (toženčevo) odgovornost, torej tako, da je ugotavljalo obstoj in višino škode. Vendar pa pri tožnikovi terjatvi ne gre za škodo in morebitno odškodninsko terjatev do družbenika, temveč tožnik uveljavlja judikatno terjatev, ki jo je imel do družbe in zato toženec kot družbenik lahko odgovarja za plačilo zgolj te terjatve. Izpodbijana sodba je napačna tudi zaradi kršitve ustaljenih načel, ki morajo veljati v primeru spregleda pravne osebnosti. Kot navajata sodišči prve in druge stopnje je toženec poleg, da je odpisal del terjatve, tudi preprečil poslovanje S. Podjetje je torej obravnaval kot nedelujoče. Po drugi strani pa je zakonodaja jasna, prav tako splošna načela pri poslovanju gospodarskih družb - vsako gospodarsko družbo je treba obravnavati kot delujoče podjetje. Iz sodbe sodišča prve stopnje nedvoumno izhaja, da je toženec kot družbenik odredil prenehanja vodenje družbe S., ki je ostajala aktivna do dokončanja sodnih postopkov. Če bi v takšnem primeru spregled pravne osebnosti bil omejen na stopnji odgovornosti družbenika oziroma domnevni višini povzročene škode, bi v primerih, ko se z davkoplačevalskim denarjem sanira bančni sistem, propad katerega je prav posledica tovrstnih ravnanj podjetnikov, podali nedvoumno sporočilo vsem, ki bi želeli na takšen način odškodovati upnike: podjetje se da v mirovanje, odpiše se neko malenkost, na katero se potem omeji odgovornost družbenikov in se s tem zavaruje tudi pred institutom spregleda pravne osebnosti. Ko je več upnikov in se vsi odločajo za postavitev zahtevkov iz naslova spregleda pravne osebnosti, dobijo upniki drobiž, odgovornost takšnega družbenika pa je bistveno zmanjšana oziroma izničena. Varovanje upnikov mora imeti prednost pred varovanjem družbenikov, zoper katere so upniki uspeli uveljavljati celo zahtevke iz naslova spregleda pravne osebnosti. Družbeniki so varovani z institutom omejene odgovornosti kapitalsko gospodarske družbe, kot tudi z dokaznim bremenom, ki je na upnikih, da sploh uspejo zoper njih z institutom spregleda pravne osebnosti in zato ni potrebe, da bi po prebitju tega zidu bili družbeniki še dodatno varovani in upniki dokončno oškodovani. V primeru izbrisa pravne osebe so bili za dolgove družbe odgovorni tudi aktivni družbeniki. Treba je upoštevati določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 65/09 in kasnejše spremembe ter dopolnitve; v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se nanašajo na odgovornost družbenikov glede izbrisa in ki so bila identična določilom, ki se nanašajo na spregled pravne osebnosti v ZGD-1. V šestem odstavku 442. člena ZFPPIPP je bilo določeno, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikov solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. Besedilo Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki se nanaša na spregled pravne osebnosti pa je praktično identično besedilu šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP in sicer, da družbenik odgovarja za obveznosti (8. člen ZGD-1). Če pri aktivnih družbenikih ni bilo omejitev, ni razloga, da bi jih uvajali, ko gre za spregled pravne osebnosti. Zmoten je zaključek izpodbijane sodbe, da naj bi bil tožnikov zahtevek utemeljen toliko, kolikor bi se tožnik lahko poplačal v primeru stečaja. Bistvo zakonske ureditve je v preprečevanju zlorab in oškodovanj. Tudi s pomočjo zakonodaje naj se preprečijo črni scenariji in naj se zagotovi nemoteno poslovanje in popolno poplačilo upnikov. To pomeni, da ni realno upnikom omejevati interesov ter pravic s pomočjo izhodišča, da v stečaju tako ali tako kaj več ne bi dobil. Z upnikovega stališča do stečaja sploh ne bi prišlo, če bi podjetje normalno poslovalo. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da ne more biti upnikov zahtevek omejen na morebitno poplačilo posamezne terjatve v stečajnem postopku. Predmet stečajnega postopka so namreč tudi še druge terjatve. Pod predpostavko delujočega podjetja pa bi bila celotna tožnikova terjatev poplačana in spregled pravne osebnosti niti ne bi bil potreben. Pod predpostavko delujočega podjetja, tudi če bi šlo podjetje v stečaj, bi tožnik dobil poplačano kvečjemu več, saj bi bila tudi stečajna masa v tem primeru bistveno višja. Ker podjetje ni poslovalo, so nastajali izključno stroški, prihodkov pa ni bilo, kar že samo po sebi dokazuje nenormalno stanje oziroma poslovanje vsakega podjetja. V konkretni zadevi tožnik ni dobil plačano nič, in mora tudi zato toženec odgovarjati za celotno izpolnitev. Če pa toženec kot družbenik meni, da bi bil lahko tožnik delno poplačan, bi to lahko kot družbenik, ki je s tem podjetjem upravljal, tudi uredil ter se na takšen način razbremenil svojega bremena. Ker tega ni storil, mora plačati vse. Gre tudi za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, zlasti pa, ker je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v sodbi namreč najprej ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v znesku 102.396,12 EUR na dan začetka postopka prisilne poravnave. V nadaljnjih točkah je odločilo, koliko je toženec dolžan plačati tožniku upoštevaje potrjeno prisilno poravnavo ter zavrnilo presežek tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo poseglo zgolj v dajatveni del (točke II., III. in IV.), ne pa v točko I. izreka, točki I in II sodbe sodišča prve stopnje pa sta v absolutni povezavi. Izrek sodbe je namreč izključno posledica dejstva, da je v vmesnem času prišlo do prisilne poravnave na toženčevi strani. Obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje je v prvem delu - v ugotovitvi višine terjatve. Zato tudi odločitev glede točke II. (upoštevanje potrjene prisilne poravnave) ne more biti drugačna. Sodišče druge stopnje je na ta način poseglo v pogoje potrjene prisilne poravnave, ki pomeni 26,41 % poplačila namesto 54% poplačila pravnomočno ugotovljene terjatve, ki - kot rečeno tudi na podlagi izpodbijane sodbe ostaja enaka - torej v znesku 102.396,12 EUR s pripadki. Ker je tožnik poplačan v manjšem delu, kot to določa pravnomočno potrjena prisilna poravnava, je takšno stanje absolutno nezakonito. Sodišče druge stopnje je tudi vezano na pogoje pravnomočno potrjene prisilne poravnave in zato po eni strani ni pristojno, da bi posegalo v pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo, po drugi strani pa bi prišlo do vprašanja litispendence, kar je prav tako nedopustno. Zato gre tudi za nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka, saj je s tem sodišče druge stopnje nedopustno poseglo v pogoje že pravnomočno določenih pogojev prisilne poravnave. Nelogično je, da sodni odločbi po eni strani določata, da se ugotovi, da ima tožnik terjatve v znesku 102.396,12 EUR, po drugi strani pa, da se terjatev, ki je del tako ugotovljene terjatve, zavrne. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo in ni upoštevalo zaključkov sodišča prve stopnje, da je podjetje S. preprosto prenehalo s poslovanjem. Tudi če bi namreč bil pravilen zaključek sodišča druge stopnje, ki je omejen izključno na vprašanja odpisa terjatev s strani direktorja družbe, bi bili upoštevaje celotno dejansko stanje, še vedno izpolnjeni vsi pogoji za spregled pravne osebnosti iz 8. člena ZGD-1. Kot ugotavlja sodba sodišča prve stopnje je družba S. na podlagi odločitve toženčevega pravnega prednika ostala aktivna zgolj zaradi dokončanja sodnih postopkov družbe zoper druge in drugih zoper družbo; ta družba ni več dosegala prihodkov iz naslova opravljanja dejavnosti; obstajal je dvom o njenem nadaljnjem poslovanju; družba ni imela premoženja. Sodišče druge stopnje bi moralo upoštevati celotno dejansko stanje in ob izpolnjevanju vseh pogojev - odpis terjatev, prenehanja poslovanja itd., v celoti potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker ni tako ravnalo, je storjena omenjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (smiselno enako tudi Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VII Ips 314/2006 z dne 18. 12. 2007). Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških.

5. Tožena stranka ni odgovorila na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Naprej je treba odgovoriti na očitek procesne narave in sicer ali je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je uveljavljena v reviziji v več smereh, s povzemanjem vseh v tem zakonskem določilu nanizanih abstraktnih situacij, ki vsebinsko opredeljujejo omenjeno kršitev. Nobenega nasprotja, ki bi onemogočalo preizkus izpodbijane sodbe, ni med pravnomočno odločitvijo iz I. točke sodbe sodišča prve stopnje, kjer je ugotovljen obstoj celotne terjatve tožnika do bivše gospodarske družbe S. in med odločitvijo sodišča druge stopnje (izrekom kot tudi ne obrazložitvijo), ki je v dajatvenem delu prisodilo manjši znesek v višini le 26,41 % ugotovljene tožnikove terjatve. Prav tako izpodbijanima izreku in razlogom sodišča druge stopnje ni mogoče očitati nobenega notranjega in medsebojnega nasprotja kot tudi ne nejasnosti ali celo pomanjkanja pravno odločilnih razlogov. Opisano „neskladje“ je namreč posledica materialno pravnega vrednotenja dajatvenega tožbenega zahtevka, kjer je bilo treba tudi oceniti, v kakšnem obsegu v ugotovitvenem delu tožbe navedenega zneska je tožena stranka zaradi spregleda pravne osebnosti dolžna plačati terjatev tožniku. Navedeni očitek tako dejansko predstavlja uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki bo obravnavan v nadaljevanju te revizijske odločbe. Podobno velja za očitek, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, ker se sodišče ni opredelilo oziroma ni upoštevalo obširnih zaključkov sodišča prve stopnje, da je gospodarska družba S. „kar prenehala s poslovanjem“; tudi tu se za očitkom procesne narave skriva očitek materialno pravne narave, - kot bo razvidno iz nadaljevanja, pa okoliščine v zvezi s prenehanjem omenjene gospodarske družbe, kot jih v tem delu opisuje revizija, materialnopravno niti niso odločilne za pravilno odločitev v tej pravdi. Revizijski očitek obstoja „litispendence“ predstavlja očitek procesne kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, revizijska presoja te procesne kršitve pa s citiranim sklepom Vrhovnega sodišča ni bila dopuščena in je zato v tem revizijskem postopku ni dopustno ocenjevati.

8. Materialnopravno pa sodba sodišča druge stopnje ni pravilna. Nepravilno je odgovorjeno na dopuščeno pravno vprašanje: Ali v primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe tako, da je ta obveznost po svoji naravi taka (ostaja taka), kot je bila obveznost družbe, in torej ali družbenik odgovarja v celoti za obveznost družbe?. Revizija se utemeljeno sklicuje tudi na omenjeno odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in načelno pravno mnenje občne seje istega sodišča, s katerima je pravilno podprta odločitev sodišča prve stopnje. Izhodiščna točka za pravilno pravno presojo je okoliščina, da predmetna tožba temelji na spregledu pravne osebnosti in ne na odškodninski podlagi. Zato ni pomembno, za kakšen znesek je direktor tožene stranke (družbenika omenjene družbe) na podlagi odpisa terjatve gospodarske družbe S. iz naslova posojila zmanjšal premoženje ter posledično oškodoval upnike te družbe. V primeru spregleda pravne osebnosti družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka oziroma ostaja taka, kot je bila obveznost družbe. Spremenjen je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznost družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena.(1) Terjatev tudi v primeru spregleda pravne osebnosti živi naprej, takšna kot je, oziroma ne preneha.(2) Pri spregledu pravne osebnosti tako stopi odgovorni družbenik (v konkretnem primeru torej tožena stranka) v celoti v položaj dolžnika - same gospodarske družbe (v konkretnem primeru torej gospodarske družbe S., ki je prenehala na podlagi stečajnega postopka). Določba 4. alineje prvega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (vsebinsko identično besedilo ima tudi sedaj veljavna določba 4. alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1, ki jo citira sodišče druge stopnje),(3) ki predstavlja temelj za spregled pravne osebnosti in ne temelj za obveznosti družbe – torej tudi ne za odškodninsko odgovornost družbenika le v okvirih povzročene škode, je povsem jasna - z v tem členu naštetimi fraudoloznimi ravnanji družbenik odgovarja namesto družbe za celotno terjatev upnika. Tako ni pomembno, v kakšnem obsegu je storil oziroma povzročil škodo, kot zmotno meni sodišče druge stopnje. To pa pomeni, da mora tisti družbenik, ki je v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšal premoženje družbe, čeprav je vedel ali bi moral vedeti, da ta zato ne bo sposobna poravnati obveznosti tretjim osebam, v celoti odgovarjati za obveznost družbe in jo v tem obsegu tudi poravnati. Ali še drugače povedano: stališče, da družbenik odgovarja oškodovanim upnikom le v okviru svoje odškodninske odgovornosti (torej v okviru obsega škoda, ki jo je povzročil), bi pomenilo zanikanje bistva pojma spregleda pravne osebnosti, ki je v tem, da zakon, sodna ali upravna odločba zanemari, zavestno prezre samostojno z zakonom zagotovljeno bit pravne osebe in prenese učinke nekega, prvotno na pravno osebo navezanega stanja na osebo ali osebe, ki stojijo za pravno osebo. Spregled pravne osebnosti pomeni zanikanje ločenosti med pravno osebo in njenimi pripadniki.(4) Odprava ločenosti med družbenikom in pravno bitjo ter dejansko podstatjo gospodarske družbe pomeni tako objektivizacijo položaja „storilca“ dejanja, ki je povzročilo spregled pravne osebnosti (njegovo objektivno zlitje z gospodarsko družbo in njenimi obveznostmi) oziroma personifikacijo okoriščene gospodarske družbe v njegovi podobi; stališče sodišča druge stopnje predstavlja torej nepravilno subjektivizacijo tega pojma, z nedopustno navezanostjo zgolj na okvir deliktnega ravnanja povzročitelja. Ugotavljanje „odškodninske“ odgovornosti družbenika je omejeno le na ugotavljanje tiste zgornje premise spregleda pravne osebnosti, ki se nanaša na s citiranim zakonskim določilom določene subjektivne sestavine – namen, vedenje ali dolžnost vedenja glede možnosti (ne)poravnavanja obveznosti družbe in le v tej smeri je odgovornost individualizirana.(5) Sodišče prve stopnje je tako pod točko I pravilno ugotovilo obstoj celotne terjatve (temu je sicer sledilo tudi sodišče druge stopnje), nato pa je pravilno zaključilo, da je na podlagi spregleda pravne osebnosti tožena stranka zaradi nezakonitega ravnanja v celoti odgovorna za to terjatev zmanjšano v okvir, kot ga je določila prisilna poravnava nad toženo stranko (54 % vrednosti terjatev upnikov). V nasprotju s takšno odločitvijo izpodbijana sodba sodišča druge stopnje nasprotuje tudi opisanemu stališču oziroma ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča. 9. Ob povedanem tudi ni pomembno, da morebiti tožnik v stečajnem postopku zoper gospodarsko družbo S. ne bi mogel izterjati višjega zneska. Gre za revidentovo predvidevanje na hipotetični ravni, po drugi strani pa, upoštevaje prav tako abstraktno možnost, se lahko po zaključku stečajnih postopkov vselej lahko najde še kakšno drugo premoženje in se nato delitev oziroma poplačilo terjatev upnikov izvrši na različne tudi drugačne načine, kot v že končanem stečajnem postopku (primerjaj določbo 380. člena ZFPPIPP). Kljub prenehanju gospodarske družbe ostaja „njen“ dolg do v zvezi s spregledom pravne osebnosti oškodovanih upnikov enak, nepodvržen posledicam stečajnega postopka.(6) Izidi stečajnih postopkov kot tudi njihova morebitna nadaljevanja torej ne morejo predstavljati oporne pravne točke za omejitev obsega zneska, ki predstavlja vsebino terjatve upnika zoper pravni subjekt, ki mora nositi opisane zakonsko določene posledice spregleda pravne osebnosti. Tožbeni zahtevek tudi ni uperjen zoper gospodarsko družbo, ki je prenehala, oziroma več ne obstaja, temveč zoper družbenika, ki je zagrešil dejanje iz navedene zakonske določbe. Institut spregleda tako tudi iz tega razloga nima pravne relevantne povezave z izvedenim stečajnim postopkom. Tožbeni zahtevek je bil v konkretnem primeru lahko prilagojen le pogojem prisilne poravnave nad toženo stranko.

10. Materialno pravo je bilo torej v zvezi z dopuščenim pravnim vprašanjem zmotno uporabljeno. Zato je moralo revizijsko sodišče reviziji ugoditi tako, da je spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je na podlagi spremenjene drugostopne sodbe zavrnjena pritožba tožene stranke v izpodbijanih delih ter potrjena v obravnavnih delih sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Ker je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo odločati o stroških pritožbenega in revizijskega postopka. Glede na uspeh z revizijo, ki pomeni zavrnitev pritožbe tožene stranke s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, tako tožeči stranki ni treba plačati pritožbenih stroškov tožene stranke, stroškovna obveznost tožene stranke v zvezi s prvostopnimi in pritožbenimi stroški tožeče stranke pa ostaja takšna, kot je določena z odločbama sodišč prve in druge stopnje (oboji stroški so bili tožeči stranki na nižjih stopnjah že priznani v obsegu uspeha, ki ga je ponovno dosegla na podlagi vložene revizije). V celoti je bilo treba priznati tožeči stranki tudi revizijske stroške. Priznani so ji v skladu z Odvetniško tarifo in taksno tarifo, natančnejša specifikacija stroškov pa je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke.

Op. št. (1): Primerjaj cit. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 265/2013 z dne 3. 4. 2014. Op. št. (2): Primerjaj cit. načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 21. 6. 2013, objavljeno v Pravnih mnenjih 1/2013, stran 7, obr.

Op. št. (3): ZGD; Ur. l. RS, št. 30/93 in naslednji. ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/06 in naslednji.

Ta določba je v spornem primeru veljala v času nastanka spregleda pravne osebnosti in zato predstavlja ustrezno materialno pravno podlago v tem sporu.

Op. št. (4): Tako B. Zabel v: „ Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 1. knjiga, 1. do 305. člen“, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 127. Op. št. (5): Glej B. Zabel, Navedeno delo, stran 136. Op. št. (6): Glej tudi razloge citiranega načelnega pravnega mnenja.