Jedro

Za pravilno rešitev tega spora je ključen odgovor na vprašanje, kdaj je tožnica pridobila pravico do solidarnostne pomoči. V primeru, da je pravico pridobila že z dnem 31. 5. 2012, ko je še veljala KPND pred navedeno spremembo, je tožnica upravičena do njenega izplačila, če pa jo je pridobila šele po tem datumu (dne 1. 6. 2012), ko se je že uporabljal Aneks, potem do njenega izplačila ni upravičena, saj ne izpolnjuje dodatnega pogoja, tj. nepreseganja višine minimalne plače, ki ga je določil Aneks.

Delavec pridobi pravico do solidarnostne pomoči v trenutku, ko njegova začasna odsotnost z dela traja vsaj polne tri mesece (4. točka 40. člane KPND). Tožnica je pravico do solidarnostne pomoči pridobila že 31. 5. 2012, saj je s tem dnem potekel čas treh mesecev začasne nezmožnosti za delo. Za presojo izpolnitve predpisanih pogojev je potrebno upoštevati predpis, ki je veljal na dan izpolnitve pogoja, to je dne 31. 5. 2012. Ker se je Aneks začel uporabljati šele 1. 6. 2012, je potrebno upoštevati KPND z vsebino, ki je veljala do pričetka uporabe Aneksa, na dan 31. 5. 2012. Ta pa je določala kot edini pogoj za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči le to, da je delavec začasno nezmožen za delo vsaj tri mesece. Zato je tožnica upravičena do izplačila solidarnostne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici izplača znesek v višini 993,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 6. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 101,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (po vsebini le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da v konkretnem primeru ni sporno, da je bila tožnica upravičeno zadržana od dela od 1. 3. 2012 do 30. 6. 2012, kar v skladu z razlago KPND pomeni, da je bil pogoj za izplačilo solidarnostne pomoči, tj. odsotnost z dela zaradi bolezni v trajanju treh mesecev, izpolnjen 1. 6. 2012, torej na dan, ko je že veljal Aneks h KPND. Ta v drugem odstavku 13. člena določa dodatni pogoj za izplačilo solidarnostne pomoči, in sicer, da je do izplačila upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače. Tožena stranka je ugotovila, da je plača tožnice za junij 2012 presegla minimalno plačo, kar med strankama prav tako ni bilo sporno. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se v konkretnem primeru glede štetja rokov ne uporablja 100. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Dogodek, od katerega se šteje rok v spornem primeru, je nastop bolniškega staleža tožnice, tj. 1. 3. 2012. Trimesečni rok za pridobitev pravice do izplačila solidarnostne pomoči se tako konča s potekom 1. 6. 2012, saj se ta dan po svoji številki ujema z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je pravica tožnice nastala že 31. 5. 2012 in da je dan 1. 6. 2012 zgolj dan ugotavljanja pogojev, ki pa so se iztekli dan prej. Prav tako ni upoštevalo tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, tožnici pa je priznalo tudi previsok znesek solidarnostne pomoči, glede na znesek, določen v 13. členu Aneksa h KPND (577,51 EUR). Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je po prepričanju tožnice pravilno presodilo, da se je trimesečni rok iztekel že 31. 5. 2012, kar pomeni, da se za presojo, ali je tožnica pridobila pravico do solidarnostne pomoči, uporablja le KPND, ne pa tudi Aneks h KPND. V konkretnem primeru se ZUP ne more uporabiti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke zahteva plačilo solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni. Tožnica je bila v času od 1. 3. 2012 do 30. 6. 2012 začasno nezmožna za delo.

Pravno podlago za izplačilo solidarnostne pomoči predstavlja Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/1991 in nadalj.; v nadaljevanju: KPND), ki v 4. točki 40. člena določa, da delavcu oziroma njegovi družini pripada solidarnostna pomoč med drugim tudi v primeru daljše bolezni v višini povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece. Za daljšo bolezen se na podlagi Razlage KPND (Ur. l. RS, št. 81/2000) šteje bolezen, zaradi katere je delavec začasno nezmožen za delo, ki traja tri mesece ali več. Dne 1. 6. 2012 se je pričel uporabljati Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju: Aneks), ki je v 13. členu med drugim določil višino solidarnostne pomoči - 577,51 EUR (prvi odstavek), določil pa je tudi dodatni pogoj - do izplačila solidarnostne pomoči je upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače (drugi odstavek). V tem sporu med strankama ni bilo sporno, da je tožničina plača v obdobju od marca do junija 2012 presegala višino minimalne plače. Za pravilno rešitev tega spora je ključen odgovor na vprašanje, kdaj je tožnica pridobila pravico do solidarnostne pomoči. V primeru, da je pravico pridobila že z dnem 31. 5. 2012, ko je še veljala KPND pred navedeno spremembo, je tožnica upravičena do njenega izplačila, če pa jo je pridobila šele po tem datumu (dne 1. 6. 2012), ko se je že uporabljal Aneks, potem do njenega izplačila ni upravičena, saj ne izpolnjuje dodatnega pogoja, tj. nepreseganja višine minimalne plače, ki ga je določil Aneks.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je tožnici pravica do solidarnostne pomoči nastala že 31. 5. 2012, ko so se stekli pogoji za nastanek te pravice. Razlaga KPND je daljšo bolezen, tj. enega izmed primerov, v katerem je delavec (oz. njegova družina) upravičen do solidarnostne pomoči po 4. točki 40. člena KPND, opredelila kot bolezen, zaradi katere je delavec začasno nezmožen za delo in ki traja tri mesece ali več. Pogoj za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči torej je, da je delavec začasno nezmožen za delo vsaj tri mesece. Delavec pridobi pravico do solidarnostne pomoči, ko izpolni predpisani pogoj, torej v trenutku, ko njegova začasna odsotnost z dela traja vsaj polne tri mesece. V konkretnem primeru to pomeni, da je tožnica pravico do solidarnostne pomoči pridobila že 31. 5. 2012, saj je s tem dnem potekel čas treh mesecev začasne nezmožnosti za delo. Za presojo izpolnitve predpisanih pogojev je potrebno upoštevati predpis, ki je veljal na dan izpolnitve pogoja, to je dne 31. 5. 2012. Ker se je Aneks začel uporabljati šele 1. 6. 2012, je potrebno upoštevati KPND z vsebino, ki je veljala do pričetka uporabe Aneksa, na dan 31. 5. 2012. Ta pa je določala kot edini pogoj za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči le to, da je delavec začasno nezmožen za delo vsaj tri mesece. Tožnica je tako do izplačila solidarnostne pomoči upravičena, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

KPND z vsebino, ki je veljala do pričetka uporabe Aneksa, je v konkretnem primeru potrebno uporabiti ne glede na uveljavitev Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.). ZUJF je v tretjem odstavku 164. člena namreč določil, da povračila stroškov in drugi prejemki v zvezi z delom (torej tudi solidarnostna pomoč) pripadajo zaposlenim pod pogoji in v višini, določeni z ZUJF (in ne po določbah kolektivnih pogodb, predpisov in splošnih aktov), vendar šele s prvim dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je uveljavljen ZUJF. Ker je ZUJF začel veljati 31. 5. 2012, navedena določba učinkuje šele od 1. 6. 2012 dalje, zato za konkretni primer ne pride v poštev.

Zmotno je pritožbeno stališče, da se v tem sporu glede štetja rokov uporablja 100. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadalj.), ki v drugem odstavku med drugim določa, da se rok, ki je določen po mesecih oziroma po letih, konča s pretekom tistega dneva v mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno, oziroma z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Smiselno enako določbo vsebuje drugi odstavek 62. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki med drugim določa, da se rok, določen v tednih, mesecih ali letih, konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči. Pritožbeno stališče je zmotno zato, ker v konkretnem primeru za ugotovitev, ali tožnica izpolnjuje predpisane pogoje za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči in kdaj so se ti pogoji stekli, ni mogoče uporabiti zakonskih določb (bodisi ZUP bodisi OZ) o računanju rokov. Ni namreč odločilno vprašanje izteka trimesečnega roka, ampak vprašanje pridobitve pravice, za katero materialnopravni predpis določa pogoj vsaj trimesečne nezmožnosti za delo. Čeprav je izpolnitev tega pogoja vezana na potek časa, se ta pogoj izpolni že v trenutku, ko je delavec začasno nezmožen za delo vsaj tri mesece. To pa je že zadnji dan navedenega obdobja.

Zmotna je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati solidarnostno pomoč v višini 577,51 EUR, kot je določena v Aneksu, saj je tožnica upravičena do solidarnostne pomoči v vtoževanem (in prisojenem) znesku v skladu s 4. točko 40. člena KPND. Ker se niti ZUJF niti Aneks v konkretnem primeru ne uporabljata za presojo izpolnitve predpisanih pogojev za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči, se ne uporabljata niti za določitev njene višine.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožnici v konkretnem primeru pripada pravica do solidarnostne pomoči pod pogoji in v višini, kot je določena v KPND, zato je odločitev, da je tožnica upravičena do solidarnostne pomoči v skladu z navedeno določbo ZJU.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP). Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).