Jedro

Ker Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji s svojo določitvijo pravice do solidarnostne pomoči ne daje jasnega odgovora na vprašanje poteka trimesečnega obdobja, je treba smiselno uporabiti pravila civilnega prava.

Rok (obdobje) iz 4. točka 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji , po katerem je delavec upravičen do solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni, je materialni rok, ki je določen v mesecih in ne v dnevih, zato je v skladu z zgoraj napisanim treba uporabiti določbo OZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo 993,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 361,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožnici solidarnostno pomoč zaradi daljše bolezni v znesku 993,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Ugotovilo je, da je bila tožnica v bolniškem staležu od 1. 3. 2012 do 31. 5. 2012 (1). Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: KPnd, Ur. l. RS, št. 18/91-I in nadalj.) v 40. členu določa, da je do izplačila solidarnostne pomoči upravičen tudi delavec, ki je bil odsoten z dela zaradi daljše bolezni. Po razlagi komisije za razlago te kolektivne pogodbe (Ur. l. RS, št. 81/2000) se pod daljšo bolezen šteje bolezen, ki traja tri mesece ali več, ne glede na to, ali je delavec zaradi bolezni tri mesece ali več odsoten z dela ali pa dela po 4 ure dnevno. S 1. 6. 2012 se je začel uporabljati Aneks h KPnd (Ur. l. RS št. 40/2012), ki dodatno določa, da je do izplačila solidarnostne pomoči upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače. Tožnica tega dodatnega pogoja ne izpolnjuje, zato se je postavilo vprašanje, ali je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči dne 31. 5. 2012 ali 1. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v tem primeru glede štetja rokov ne moremo uporabiti 100. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nato je brez posebne obrazložitve presodilo, da je tožnica pravico pridobila že 31. 5. 2012 in je upravičena do izplačila solidarnostne pomoči. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s trenutkom pridobitve pravice do solidarnostne pomoči je presodilo, da ni mogoče uporabiti 100. člena ZUP niti 62. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj odločilno vprašanje ni iztek trimesečnega roka, ampak vprašanje pridobitve pravice, za katero materialnopravni predpis določa pogoj vsaj trimesečne nezmožnosti za delo. Čeprav je izpolnitev tega pogoja vezana na potek časa, se ta pogoj izpolni že v trenutku, ko je delavec začasno nezmožen za delo vsaj tri mesece, to pa je že zadnji dan navedenega obdobja.

4. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči (2).

5. V pravočasni reviziji toženka očita sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji upravičenosti do izplačila solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da se pogoj za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni, ki je vezan na potek časa, izpolni že v trenutku, ko je delavec začasno nezmožen za delo vsaj tri mesece, to pa je že zadnji dan predpisanega obdobja, ter da pri ugotavljanju izpolnjevanja predpisanih pogojev za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči vprašanje izteka trimesečnega roka sploh ni odločilno. Toženka meni, da se pravica pridobi z iztekom obdobja trimesečne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, to je s tistim dnem v mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je nastopila nezmožnost za delo zaradi bolezni. V konkretnem primeru je bil ta pogoj izpolnjen 1. 6. 2012, torej na dan, ko je Aneks h KPnd že veljal. Zaradi dodatnega pogoja po Aneksu (premoženjski cenzus), ki ga tožnica ne izpolnjuje, ji solidarnostna pomoč ne pripada.

6. V odgovoru tožnica prereka revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. V primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

9. Solidarnostna pomoč je institut delovnega prava. V večini primerov gre za iztožljivo pravico, ki jo razen izjem v nekaterih zakonih (3) urejajo (nekatere) kolektivne pogodbe na različnih ravneh kolektivnega dogovarjanja ali splošni akti delodajalca. Ureditve upravičenosti do solidarnostne pomoči so različne tako v zvezi s primeri, v katerih upravičencu pripada solidarnostna pomoč, v zvezi z opredelitvijo primerov, kriteriji za dodelitev, višino pomoči, vlogo sindikatov, itd. Titularji pravice so le delavci v povezavi z njihovo zaposlitvijo, v primeru njihove smrti tudi ožji družinski člani.

10. V obravnavanem primeru je relevanten razlog za pridobitev solidarnostne pomoči daljša bolezen. Kot navedeno KPnd po razlagi komisije določa, da gre pri daljši bolezni za bolezen, ki traja tri mesece ali več, ne glede na to, ali je delavec zaradi bolezni tri mesece ali več odsoten z dela ali pa dela po 4 ure dnevno. Glede na dopuščeno vprašanje je predmet revizijske presoje le, kdaj se šteje, da je predpisani čas treh mesecev potekel. 11. Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS št. 43/2006) ne vsebuje določb, ki jih je mogoče neposredno uporabiti v tem primeru. ZKolP v drugem odstavku 1. člena določa, da se za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena s tem ali drugim zakonom, smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Takšna opredelitev se prvenstveno nanaša na vprašanja v zvezi s prvim odstavkom 1. člena, ki govori o strankah, vsebini, postopku sklenitve kolektivne pogodbe, njeni obliki, veljavnosti in prenehanju, mirnem reševanju kolektivnih delovnih sporov ter evidenci ter objavi kolektivnih pogodb.

12. Pri razlagi posameznih institutov normativnega dela kolektivne pogodbe pa je treba upoštevati, da gre za institute delovnega prava, za katere moramo ob izostanku izrecnih zakonskih podlag oziroma določb, tako kot v tem primeru, izhajati iz samega instituta oziroma njegove ureditve v kolektivni pogodbi ter namena pogodbenikov (4), smiselno pa moramo upoštevati tudi pravila civilnega prava.

13. Ker KPnd s svojo določitvijo pravice do solidarnostne pomoči ne daje jasnega odgovora na vprašanje poteka trimesečnega obdobja, je treba smiselno uporabiti pravila civilnega prava. Tek procesnih rokov bi bilo tako treba presojati kot smiselno določa ZPP, za računanje materialnih rokov pa je treba smiselno uporabiti določbe OZ. Slednji v drugem odstavku 62. člena določa, da se rok, določen v tednih, mesecih ali letih, konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči; če takšnega dneva v zadnjem mesecu ni, pa se konča zadnji dan tega meseca.

14. Rok (obdobje) iz 4. točka 40. člena KPnd, po katerem je delavec upravičen do solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni, je materialni rok, ki je določen v mesecih in ne v dnevih, zato je v skladu z zgoraj napisanim treba uporabiti določbo OZ. To pomeni, da se je v konkretnem primeru tri mesečno obdobje izteklo šele s 1. 6. 2012 (5), torej v času, ko se je že uporabljal Aneks KPnd. Ker tožnica po tem aneksu ne izpolnjuje dodatnega pogoja za solidarnostno pomoč, ji te ni mogoče priznati.

15. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji toženke ugodilo, sodbi sodišča druge ter prve stopnje pa spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Tožnica s tožbo ni uspela. Zato mora toženki povrniti stroške postopka pred sodišči prve, druge in tretje stopnje, njen zahtevek za povračilo stroškov pa je bil zavrnjen. Stroški so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Priznani stroški pred sodiščem prve stopnje znašajo 160,00 EUR, pred sodiščem druge stopnje 89,60 EUR, revizijski stroški 112,00 EUR, skupaj pa 361,60 EUR.

Op. št. (1): V pritožbi toženka navaja (enako izhaja iz listin v spisu), da je bolniški stalež tožnice trajal vse do 30. 6. 2012. Op. št. (2): Sklep VIII DoR 28/2015-6 z dne 22.4.2015 Op. št. (3): Npr. v prejšnjem Zakonu o policiji (91.člen), prejšnjem Zakonu o sodniški službi (55. člen - veljal do 13. 2. 1996), sedanjem 85. členu Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ki govori o enkratni denarni pomoči), itd. Op. št. (4): Tudi normativni del kolektivne pogodbe je namreč predmet dogovora strank, ki so kolektivno pogodbo sklenile.

Op. št. (5): Treba je ponovno poudariti, da gre za obdobje, ki je določeno po mesecih in ne po dnevih. V tej zadevi se le navidezno zdi, da se je obdobje treh mesecev, ki je začelo teči prvega v mesecu (1. 3. 2012) izteklo s potekom zadnjega dne v mesecu (31. 5. 2012), vendar pri štetju mesečnih rokov to ne drži. Še bolj je to očitno v podobnih primerih, npr. v primeru začetka teka obdobja (daljše bolezni) v mesecu februarju.