Jedro

V 48.a členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je zakonodajalec natančno in določno opisal, v katerih primerih je šteti, da je družbena lastnina oškodovana. Zato je v reviziji ugotovljeno dejansko stanje potrebno "podrediti" izključno opisom v desetih točkah cit. člena. Tako odpustitev plačila provizije iz pogodb o franšizingu ali zmanjšanju vrednosti zalog ali stanovanj ni mogoče šteti kot presumirano oškodovanje družbene lastnine po 10. točki cit. člena, saj je v tej točki zakonodajalec določil, da je tako oškodovanje podano le ob uporabljeni prenizki obrestni meri, nesorazmerni delitvi dobička, nepravilni revalorizaciji družbenega kapitala v primeru dokapitalizacije in slednjič morajo biti drugi primeri zmanjšanja družbenega kapitala povezani z lastninskim preoblikovanjem.

Izrek

Pritožbi tožeče in pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izrek o pravdnih stroških spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 474.626,00 sit pravdnih stroškov v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

V presežnem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni zavrneta.

Pritožnici nosita vsaka svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev odločbe biv. SDK - Podružnice v Mariboru izdane po II. odstavku 48b člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l.RS št. 55/92 in sl. - v nadaljevanju ZLPP). Zoper sodbo, s katero je prvostopno sodišče razveljavilo cit. odločbo v točkah I - 1 do 4, se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materijalnega prava. Tožnica se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na točko I - 5 cit. odločbe in sicer zaradi vseh treh pritožbenih razlogov. Obe stranki sta se pritožili tudi zoper izrek o pravdnih stroških.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlagala zavrnitev le-te.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbi o glavni stvari nista utemeljeni in sicer iz naslednjih razlogov: K pritožbi tožene stranke: Prvostopno sodišče je v obsegu razveljavitve odločbe tožene stranke pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilni so tudi materijalno-pravni zaključki, pri čemer je še dodati.: V 48.a členu ZLPP je zakonodajalec natančno in določno opisal v katerih primerih je šteti, da je družbena lastnina oškodovana. Zato je v reviziji ugotovljeno dejansko stanje potrebno "podrediti" izključno opisom v desetih točkah cit. člena. Tako odpustitev plačila provizije iz pogodb o franšizingu ali zmanjšanju vrednosti zalog ali stanovanj ni mogoče šteti kot presumirano oškodovanje družbene lastnine po 10. točki cit. člena, saj je v tej točki zakonodajalec določil, da je tako oškodovanje podano le ob uporabljeni prenizki obrestni meri, nesorazmerni delitvi dobička, nepravilni revalorizaciji družbenega kapitala v primeru dokapitalizacije in slednjič morajo biti drugi primeri zmanjšanja družbenega kapitala povezani z lastninskim preoblikovanjem. Event. zmanjšanje družbenega kapitala v točkah 1 do 3 cit. odločbe - tožena stranka v revizijskem poročilu, njeni odločbi in tudi med postopkom pred sodiščem, ni povezala z lastninskim preoblikovanjem tožeče stranke. Pri tem je še dodati, da principi pravne države ne dovoljujejo tako ekstenzivno razlago 48.a člena ZLPP, da bi lahko temu določilu podredili vsako oškodovanje družbene lastnine - tudi, če lahko to pripišemo nepopolnemu predpisu. V prvih treh točkah cit. odločbe opisano oškodovanje tudi ni mogoče ugotoviti po opisu 1. do 9. točke 48a člena ZLPP.

Tudi, če bi odpust provizij iz pogodb o franšizingu bil zajet v 10. točki 48.a člena ZLPP, bi morali na podlagi pregleda poslovanja tožeče stranke oceniti, ali gre za utemeljeno poslovno potezo, s katero se je ohranila prodaja preko franšizinga, ali pa za namerno oškodovanje družbene lastnine. Tožena stranka bi v revizijskem pregledu iz zbranih poslovnih podatkov morala izkazati, da je potekal promet preko franšizinga tako uspešno, da so bile olajšave z opustom provizije - odveč.

Prav tako je napačna ugotovitev tožene stranke v cit. odločbi, da gre za oškodovanje družbene lastnine po 7. točki 48.a člena ZLPP v zvezi s kreditom Narodni Banki Madžarske. Brez osnove z dejanskim dogajanjem je zaključek, da je tožeča stranka odpisala navedeno kreditno terjatev, ker je ni valorizirala skladno s valutnimi spremembami. Navedeno terjatev ima tožeča stranka še vedno knjiženo.

Pri tem je še dodati, da kršitev določil zakona o računovodstvu še ne predstavlja avtomatično oškodovanja po 48.a členu ZLPP.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka neutemeljeno očita prvostopni sodbi, da nima razlogov za tisti del izreka, s katerima je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Sodišče se je v razlogih sodbe sklicevalo na navedbe tožeče stranke, zlasti pa na izpovedbo priče A. V., da je bil opis terjatev do kupcev v višini 20,000.000 sit pavšalen. Zato se pritožnica tudi neutemeljeno sklicuje na 50. člen zakona o računovodstvu, saj "upravičenih razlogov" iz 7. odstavka tega člena ni izkazala oz. jih "pavšalni " odpis ne predstavlja.

Iz navedenih razlogov je sta pritožbi tožeče in tožene stranke o glavni stvari neutemeljeni. Pač pa sta obe pritožbi delno utemeljeni glede odmere pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je v pritožbi o njenih priznanih stroških navedla, da ji prvostopno sodišče ni priznalo celotne takse za tožbo in da je neutemeljeno priznalo toženi stranki potne stroške in zamudo časa za pooblaščenko, ki je prišla iz Ljubljane. Pritožba ni utemeljena v obsegu, ki se nanaša na tožničine stroške za takso za tožbo. Tožeča stranka je priglasila že v tožbi znesek takse 160.000,00 sit, kar je ob vložitvi tožbe (točka 8,00 sit) predstavljalo 20.000 točk. Ves čas postopka in tudi ob zaključku glavne obravnave je tožeča stranka vstrajala pri že vloženem stroškovniku - kljub temu, da je med pravdo dobila taksni opomin, ker znaša v gospodarskem sporu dvojna taksa (4.odst.tarif. št. 1) in je bila torej dolžna plačati takso za tožbo 40.000 točk. Po določilu 164. člena ZPP sodišče odmeri stroške le po opredeljenem stroškovniku stranke. Pač pa prvostopno sodišče v škodo tožeče stranke ni upoštevalo določila 6.odst. 7. člena zakona o sodnih taksah, da se pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka upošteva vrednost točke v času odločanja. Tako je tožeča stranka upravičena do povrnitve 180.000,00 sit za takso za tožbo, 6.555,00 sit za fotokopije in 360.000,00 sit za takso za sodbo - skupaj torej 546.555,00 sit. Prav ima pritožba tožeče stranke, da je prvostopno sodišče neutemeljeno priznalo toženi stranki posebne stroške za pristop njene pooblaščenke iz Ljubljane.

Prav ima pritožba tožene stranke, da ji je prvostopno sodišče brez podlage "priznalo" kot strošek takso za odgovor na tožbo. Del te takse in sicer v višini 89,7 %-ta (glede na uspeh v pravdi), bi torej morala nositi tožena stranka. V času nastanka taksne obveze t. j. vložitve odgovora na tožbo je veljala taksna oprostitev za SDK (kot je obširneje obrazloženo v posebnem sklepu Viš. sod.v Mariboru opr.

št. Cpg 56/95-3 z dne 8.3.1995). Tožena stranka je torej upravičena do povrnitve stroškov za odvetnika in sicer 1000 točk za odgovor na tožbo, 250 točk za udeležbo na pripr. naroku, 10 točk za pr. spis, 1.500,00 sit za fotokopija in dvakrat po 500 točk za dva nadaljna naroka za glavno obravnavo. Pri vrednosti točke 66,50 sit je skupni znesek priznanih stroškov tožene stranke - 151.790,00 sit. Do posebne nagrade za pripravljalni spis, ki ga je toženka vložila na naroku dne 5.12.1995, pa ni upravičena, ker bi vse navedbe lahko podala na naroku.

Tožeča stranka je uspela v pravdi s 89,7 %-ta tožbenega zahtevak in je zato upravičena do povrnitve 490.260,00 sit pravdnih stroškov.

Tožena stranka je upravičena do povrnitve 10,3 %-ta priznanih stroškov to je do zneska 15.634,00 sit . Po pobotanju obeh stroškovnih terjatev je sodišče presežek v znesku 474.626,00 sit naložilo v plačilo toženi stranki.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/I v zvezi s členom 154/I ZPP, saj pritožnici v pritožbah o glavni stvari - nista uspeli.