Jedro

Za odpravljanje oškodovanj družbene lastnine predvideva ZLPP od izdaje revizijskega poročila dalje dvoje različnih postopkov. Izbira postopka zavisi od okoliščine, kako je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Če izhaja iz revizijskega poročila, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine na kakšnega od načinov, navedenih v 48.a členu ZLPP, vodi nadaljnji postopek revizijski organ sam po 1. in 2. odst. 48.b člena ZLPP. Če pa do oškodovanja družbene lastnine ni prišlo na kakšnega od načinov iz 48.a člena ZLPP, revizijski organ ne more ukrepati na zgoraj opisani način, ampak mora ravnati tako, kot to določa 1. odst. 50. člena ZLPP.

10. točka 48.a člena ZLPP vsebuje štiri dejanske stanove, ki bi upravičili toženo stranko, da ravna po 1. in 2. odst. 48.b člena ZLPP, če bi njihov obstoj ugotovila iz 1. odst. 48. člena ZLPP. Tožena stranka pa v pregledu ni ugotovila nobenega od njih. Spornim dejanjem tožeče stranke še najbližji je dejanski stan, ki ga omenjena zakonska določba opredeli kot "drugi primeri zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Nanj se tudi sklicuje tožena stranka v reviziji. Vendar pa manjka glede dejanja tožeče stranke v revizijskem poročilu tožene stranke dejanska ugotovitev, da je bilo storjeno v okviru lastninskega preoblikovanja, oziroma vsaj v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti pod pojem lastninskega preoblikovanja (primerjaj 18. člen ZLPP) in je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine.

Izrek

Revizija zoper sodbo Temeljnega sodišča v M. - enote v... - z dne 12.12.1994, opr. štev. II Pg 113/94, se zavrže. Revizija zoper sodbo Višjega sodišča v M. z dne 8.3.1995, opr. štev. Cpg 55/95, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sklicujoč se na določbe 48.a člena in 48.c člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je tožena stranka naložila tožeči stranki, da mora (med drugim tudi):

1./ povečati razne terjatve iz poslovanja v znesku 5.248.762,00 SIT in v enakem znesku povečati delniški kapital (v družbeni lastnini); 2./ stornirati popravek vrednosti zastarelega blaga v znesku 65.134.968,10 SIT in v enakem znesku povečati delniški kapital (v družbeni lastnini);

3./ stornirati popravek vrednosti stanovanj v znesku 90.698.892,00 SIT in v enakem znesku povečati delniški kapital (v družbeni lastnini);

4./ povečati terjatev za dan tuj kredit v znesku 12.755.332,60 SIT in v enakem znesku povečati delniški kapital (v družbeni lastnini) ter v skladu z naloženimi ukrepi vskladiti lastninska razmerja in opraviti ustrezna knjiženja v svojem računovodstvu.

Odločbo tožene stranke je tožeča stranka izpodbijala s tožbo po 5. odst. 48.b člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo in odločbo tožene stranke glede vseh štirih zgoraj navedenih ukrepov razveljavilo. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Menilo je, da ne gre za situacijo iz 48.a člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, na podlagi katere bi lahko tožena stranka sama ukrepala po 48.c členu istega zakona.

Tožena stranka je vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V njej izrecno navaja, da jo vlaga tako proti sodbi sodišča prve stopnje kot tudi proti sodbi sodišča druge stopnje. Revizijskemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je zavrnilo njeno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, sodbo sodišča prve stopnje pa v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

I. Glede na okoliščine primera lahko revizijsko sodišče, kadar ugotovi, da je revizija utemeljena, razveljavi ne samo sodbo sodišča druge stopnje, ampak tudi sodbo sodišča prve stopnje (1. odst. 394. in 2. odst 395. člena ZPP). Dovoljena pa je samo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (1. odst. 382. člena ZPP). Tožena stranka je v reviziji izrecno navedla, da jo vlaga (tudi) zoper sodbo prvostopnega sodišča. Ker takšna revizija, glede na 1. odst. 382. člena ZPP, ni dovoljena (2. odst. 389. člena ZPP), jo je revizijsko sodišče v omenjenem obsegu na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.

II. Za odpravljanje oškodovanj družbene lastnine, do katerih je prišlo pred začetkom lastninskega preoblikovanja po določbah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP), predvideva ZLPP od izdaje revizijskega poročila dalje dvoje različnih postopkov. Izbira postopka pa zavisi samo od okoliščine, kako je (naj bi) po ugotovitvah revizijskega organa prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Če izhaja iz revizijskega poročila, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine na kakšnega od načinov, navedenih v 48.a členu ZLPP, vodi nadaljnji postopek revizijski organ sam po 1. in 2. odst. 48.b člena ZLPP. Če je potrebno, izda tudi odločbo, s katero naloži podjetju izvršitev ukrepov, ki jih določa 48.c člen ZLPP. Če pa izhaja iz revizijskega poročila, da do oškodovanja družbene lastnine ni prišlo na kakšnega od načinov iz 48.a člena ZLPP, pa revizijski organ ne more ukrepati na zgoraj opisani način, ampak mora ravnati tako, kot to določa 1. odst. 50. člena ZLPP. Nadaljnje ukrepanje za odpravo oškodovanja družbenega premoženja je samo v pristojnosti Družbenega pravobranilca Republike Slovenije.

Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da naj bi bilo za ukrepanje po določbah ZLPP odločilno vprašanje, ali je do oškodovanja družbene lastnine prišlo namerno. Takšno stališče revizija upravičeno kritizira kot pravno zmotno. "Namernosti oškodovanja" zakon ni predvidel kot okoliščine, ki bi bila relevantna za ukrepanje po določbah ZLPP. Ne glede na to pa je pritožbeno sodišče z izpodbijano odločbo odločilo v skladu z zakonom.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da v obravnavanem primeru ni podan nobeden od dejanskih stanov iz 48.a člena ZLPP, ki bi upravičeval toženo stranko k ravnanju po 1. in 2. odst. 48.b člena ZLPP, tudi ne kakšen od dejanskih stanov iz 7. in 10. točke 48.a člena ZLPP, na katerih temelji tožena stranka svojo odločitev.

Odločitve v točkah I/1, I/2 in I/3 izreka svoje odločbe (točke 1/, 2/ in 3/ prvega odstavka obrazložitve te odločbe) temelji tožena stranka na 10. točki 48.a člena ZLPP. Ta vsebuje štiri dejanske stanove, ki bi upravičili toženo stranko, da ravna po 1. in 2. odst. 48.b člena ZLPP, če bi njihov obstoj ugotovila v pregledu iz 1. odst. 48. člena ZLPP. Tožena stranka pa v pregledu ni ugotovila nobenega od njih. Spornim dejanjem tožeče stranke še najbližji je dejanski stan, ki ga omenjena zakonska določba opredeli kot "drugi primeri zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Nanj se tudi sklicuje tožena stranka v reviziji. Vendar pa manjka glede vseh omenjenih treh dejanj tožeče stranke v revizijskem poročilu tožene stranke dejanska ugotovitev, da so bila storjena v okviru lastninskega preoblikovanja, oziroma vsaj v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti pod pojem lastninskega preoblikovanja (primerjaj 18. člen ZLPP) in je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine.

Odločitev v točki I/4 izreka svoje odločbe (točka 4 v prvem odstavku obrazložitve te odločbe) temelji tožena stranka na 7. točki 48.a člena ZLPP. Tudi vse sestavine dejanskega stanu iz te določbe iz revizijskega poročila tožene stranke ne izhajajo. Ni namreč ugotovitve, da bi tožeča stranka odpisala terjatev za kredit, dan v tujino. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da tožena stranka izterjuje vračilo kredita. Za dejanski stan iz omenjene zakonske določbe pa mora biti ugotovljen odpis terjatve brez ustrezne dejanske podlage, oziroma opustitev postopka izterjave.

Glede na zgoraj povedano je pravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni imela zakonske podlage za odločanje. Revizijsko sodišče sicer ne izključuje možnosti, da je s spornimi dejanji tožeče stranke prišlo do oškodovanja družbene lastnine, vendar ne na kakšnega od načinov iz 48.a člena ZLPP. Zato je tožena stranka odločala sama brez zakonskega pooblastila. Ravnati bi morala po 50. členu ZLPP. Če pa je hotela s svojim odločanjem odpraviti v revizijskem pregledu ugotovljene kršitve računovodskih predpisov, je to storila v nepravem postopku. Njihovo odpravo bi lahko izposlovala samo z ukrepi, izrečenimi v postopku, ki ga je predpisoval zakon o službi družbenega knjigovodstva, oziroma ki ga sedaj predpisuje zakon o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Postopek po omenjenih dveh zakonih se tako razlikuje od postopka po ZLPP, da ukrepov, za katere določa zakon eno vrsto postopka, ni mogoče izreči v drugem postopku.

Pri revizijskem preizkusu izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da je odločitev pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Revizijska stališča, ki se razlikujejo od zgoraj navedenih, so pravno zmotna. Uveljavljani revizijski razlogi zato niso podani. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijo tožene stranka na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem revizijsko sodišče še pripominja, da odloča v revizijskih postopkih o stroških postopka samo v situacijah, v obsegu in na način iz 166. člena ZPP (primerjaj še: 5. odst. 129. člena ZPP in 1. odst. 400. člena ZPP).