Jedro

Prvostopenjska odločba lahko temelji le na dejanskem stanju ob njeni izdaji. Med strankami ni sporno, da sta bila v času izdaje izpodbijanega sklepa v zemljiško knjigo kot lastnika obravnavanega objekta vpisana B.B. in C. d.o.o. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine in njegova zaznamba v zemljiški knjigi pa je bil za izid tega postopka v času izdaje izpodbijanega sklepa negotovo bodoče dejstvo, zato ne tek tega postopka in ne njegova zaznamba nista mogla vplivati na to, kdo je zavezanec za izvršitev inšpekcijske odločbe.

Opis objekta v izreku inšpekcijske odločbe v primeru nelegalne gradnje ni namenjen morebitni določitvi, katere dele te gradnje je treba odstraniti. Da je treba odstraniti celotno nelegalno gradnjo, izhaja že iz samega zakona, ki primarno predpisuje vzpostavitev prejšnjega stanja, drugačno sanacijo posega v prostor pa le, če postavitev v prejšnje stanje ni možna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom med drugim ugotovil, da je 5. 3. 2002 postala izvršljiva odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356.2-1426/98-ZM z dne 28. 9. 1999, s katero je bilo inšpekcijskemu zavezancu A. d.o.o., naloženo odstraniti objekt v gradnji, in sicer ob zadnjem inšpekcijskem pregledu dne 20. 9. 1999 že zgrajeno kletno etažo iz betonskih votlakov do višine 2,50 m na klasičnih pasovih AB temeljih, v tlorisni izmeri 8,20 m x 10,50 m, na zemljišču s parc. št. 564 k.o. ..., na naslovu ..., in dovolil njeno izvršbo (1. točka izreka). Poleg tega je inšpekcijskima zavezancema B.B. in družbi C. d.o.o. naložil, da sta dolžna v naknadnem roku štirih mesecev po vročitvi sklepa izpolniti obveznost iz navedene odločbe ter zemljišče vzpostaviti v prvotno stanje, odločil pa je tudi, da bo v primeru, če zavezanca ne bosta izpolnila navedene obveznosti, opravljena upravna izvršba po pooblaščenem izvajalcu (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ navaja okoliščine, iz katerih izhaja izvršljivost inšpekcijske odločbe, ki v zadevi predstavlja izvršilni naslov, ter še, da je bilo na inšpekcijskih pregledih dne 17. 11. 2006 in 18. 12. 2009 ugotovljeno, da obravnavani objekt ni odstranjen, temveč je dokončan in se uporablja. Kot lastnika tega objekta sta v zemljiško knjigo vpisana B.B. in C. d.o.o., ki ju prvostopenjski organ zato šteje za inšpekcijska zavezanca. Osebam, ki so se v postopku izkazale kot uporabniki prostorov v obravnavanem objektu, je prvostopenjski organ priznal status stranskih udeležencev.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bila inšpekcijska odločba, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov, izdana inšpekcijskemu zavezancu A. d.o.o. Ta družba v času, ko je bil uveden izvršilni postopek, ni več obstajala, lastnika obravnavanega objekta pa sta po zemljiškoknjižnih podatkih B.B. in C. d.o.o. Ti osebi sta s pridobitvijo lastninske pravice prevzeli vse pravice in obveznosti v zvezi z obravnavanim objektom, zato morata nositi tudi posledice nezakonite gradnje in ju je v izvršilnem postopku treba šteti za inšpekcijska zavezanca. Drugostopenjski organ se sklicuje tudi na oblikovalen učinke zemljiškoknjižnega vpisa in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Zaznamba postopka vzpostavljanja etažne lastnine po mnenju drugostopenjskega organa v ničemer ne spremeni položaja v zvezi s tem, kdo je pravni naslednik inšpekcijskega zavezanca v obravnavani zadevi, saj je to še vedno tisti, ki je kot lastnik vpisan v list B zemljiške knjige. Pravna posledica zaznambe je le v tem, da se nihče ne more sklicevati na to, da mu okoliščina, da poteka postopek vzpostavljanja zemljiške knjige, ni bila znana. Lastninska pravica na stvari namreč preneha šele, ko pravni naslednik lastninsko pravico pridobi, prednik pa izgubi, torej z vpisom v zemljiško knjigo. B.B. in C. d.o.o. sta bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnika v času izdaje izpodbijanega sklepa, zato je bil prvostopenjski organ na ta vpis vezan in ju je moral šteti za zavezanca v izvršilnem postopku. Morebitna kasnejša sprememba vpisa je bodoče negotovo dejstvo, upravni organ pa je dolžan odločati glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje upravnega akta. Drugostopenjski organ dodaja še, da se izvršilni naslov ne nanaša le na kletno etažo, temveč na celoten objekt, ki je ob zadnjem inšpekcijskem ogledu pred izdajo izvršilnega naslova sicer res obsegal šele kletno etažo, vendar je bil naknadno dokončan in ga je zato treba odstraniti v celoti.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da so kupili posamezna stanovanja v obravnavanem objektu. Zaradi prepovedi odtujitve in obremenitve vknjižba njihove lastninske pravice ni bila možna, so pa vložili predlog za vzpostavitev etažne lastnine po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine (v nadaljevanju ZVEtL). Ko bo etažna lastnina vzpostavljena, B.B. ne bo več lastnik stavbe, torej tudi ne inšpekcijski zavezanec, vknjižba etažne lastnine pa bo učinkovala od dneva, ko učinkuje zaznamba postopka za vzpostavljanje etažne lastnine. D.D. in E.D. sta zemljiškoknjižni predlog vložila že 29. 6. 2009, zato sklep zoper B.B. ni izvršljiv. Končno lastništvo bo razvidno šele iz sklepa v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, B.B. pa ni zavezanec za izpolnitev naložene obveznosti.

Sklep o dovolitvi izvršbe se nanaša le na kletno etažo, ki pa je ni mogoče porušiti, ne da bi porušili vso stavbo, za kar v odločbi inšpektorata ni podlage. Prav tako odločbe ni mogoče izvršiti v delu, ki se nanaša na prepoved izvedbe komunalnih priključkov in na prepoved uporabe objekta, saj se nanaša izključno na kletno etažo. Tožniki menijo, da bi za rušenje celotnega objekta morala biti izdana nova odločba, če pa bo do rušenja kljub temu prišlo, bo to hud poseg v njihove ustavne pravice. Menijo, da je odločbo treba izvršiti tako, kot se glasi, torej odstraniti objekt v gradnji, namreč tisto, kar je bilo zgrajeno ob zadnjem inšpekcijskem pregledu 20. 9. 1999. Poleg tega je Mestna občina Ljubljana že sprejela Odlok o občinskem prostorskem načrtu, na podlagi katerega je mogoča legalizacija obravnavanega objekta. Z njegovo rušitvijo bi zato nastala nenadomestljiva škoda. Iz navedenih razlogov sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Temeljna tožbena navedba je, da B.B., ki je kot eden od zavezancev naveden v izpodbijanem sklepu, v resnici ni zavezanec za izvršitev inšpekcijske odločbe, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov. Tožniki, med katerimi ni nobenega od inšpekcijskih zavezancev, zgolj s to navedbo sicer ne izkazujejo svojega pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu; vendar pa poleg tega navajajo še, da so od B.B. kupili posamezna stanovanja v obravnavanem objektu. Skupaj s prej navedeno trditvijo to pomeni, da tožniki v bistvu zatrjujejo, da so zaradi lastništva posameznih delov obravnavanega objekta zavezanci v izvršilnem postopku oni sami oziroma da izvršilni postopek sam po sebi posega v njihovo lastninsko pravico, s čimer po presoji sodišča izkazujejo tudi pravni interes za vložitev tožbe v tem upravnem sporu.

Prvostopenjska odločba (oziroma v obravnavani zadevi sklep) lahko temelji le na dejanskem stanju ob njeni izdaji. Med strankami ni sporno, da sta bila v času izdaje izpodbijanega sklepa v zemljiško knjigo kot lastnika obravnavanega objekta vpisana B.B. in C. d.o.o. Izključno na takšno dejansko stanje se je torej glede tega vprašanja lahko oprl tudi prvostopenjski organ.

Sodišče se v celoti strinja s stališčem toženke, ki je za zavezanca za izvršitev inšpekcijske odločbe štela navedeni osebi kot pravna naslednika zavezanca iz izvršilnega naslova, in to prav iz razloga, ker sta bili v času izdaje izpodbijanega sklepa kot lastnika obravnavanega objekta vpisani v zemljiški knjigi. Strinja se tudi z vsemi razlogi, ki jih toženka navaja za to svoje stališče, posebno v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Teh razlogov zato na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tudi glede učinkov postopka za vzpostavitev etažne lastnine in njegove zaznambe v zemljiški knjigi se sodišče strinja s toženko, da je bil izid tega postopka v času izdaje izpodbijanega sklepa negotovo bodoče dejstvo, zato ne tek tega postopka in ne njegova zaznamba nista mogla vplivati na to, kdo je zavezanec za izvršitev inšpekcijske odločbe.

V času zemljiškoknjižnega postopka namreč stvarne pravice niso brez nosilca, tožniki pa ne navajajo nobenega razloga, iz katerega v obravnavanem postopku v tem času za nosilca pravic in obveznosti iz lastništva obravnavanega objekta ne bi bilo mogoče šteti oseb, ki sta kot lastnika vpisani v zemljiško knjigo. Tega v ničemer ne spreminja zakonska fikcija veljavnosti vpisa za nazaj, od trenutka prejema predloga za vpis (5. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Ta fikcija se namreč vzpostavi šele z odločitvijo o dovolitvi vpisa, do katere pa, kot rečeno, v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni prišlo.

K temu je treba dodati, da je zaznamba zemljiškoknjižnega postopka namenjena zagotavljanju javnosti in s tem varnosti pravnega prometa (prim. npr. 6. člen ZZK-1). Zato ne more vplivati na to, kdo velja za lastnika nepremičnine in še manj na to, kdo je zavezanec v postopku, s katerim se varuje javni interes.

Sodišče pripominja še, da je bila z inšpekcijsko odločbo, ki je v tej zadevi izvršilni naslov, med drugim izrečena tudi prepoved prometa z obravnavanim objektom. Če bi toženka kot lastnika objekta upoštevala katero koli osebo, ki kot lastnik ni vpisana v zemljiško knjigo, bi torej ravnala tudi v nasprotju z lastno pravnomočno odločbo.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bila odločitev toženke, ki je v izpodbijanem sklepu kot zavezanca navedla B.B. in C. d.o.o., ki sta bila kot lastnika obravnavanega objekta v času izdaje izpodbijanega sklepa vpisana v zemljiško knjigo, pravilna in zakonita.

Prav tako se sodišče strinja s stališčem toženke, da se izvršilni naslov ne nanaša le na kletno etažo obravnavanega objekta, temveč na objekt v celoti. Opis objekta v izreku inšpekcijske odločbe v primeru nelegalne gradnje namreč ni namenjen morebitni določitvi, katere dele te gradnje je treba odstraniti. Da je treba odstraniti celotno nelegalno gradnjo, izhaja že iz samega zakona (73. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor), ki primarno predpisuje vzpostavitev prejšnjega stanja, drugačno sanacijo posega v prostor pa le, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Opis objekta v izreku inšpekcijske odločbe je torej namenjen zgolj njegovi identifikaciji oziroma individualizaciji. Ker med strankama ni sporno, za kateri objekt gre, se tožniki zato po presoji sodišča ne morejo uspešno sklicevati na to, da je v izvršilnem naslovu opisan objekt v stanju, v kakršnem je bil v času izdaje izvršilnega naslova.

Okoliščina, da je bil za območje obravnavanega objekta sprejet nov prostorski akt, sama po sebi ne vpliva ne na veljavnost izvršilnega naslova, ne na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožbene navedbe v tem pogledu so zato brezpredmetne, sodišče pa iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.