Jedro

Za vprašanje obstoja pasivne (stvarne) legitimacije je bistveno, kdo ima oblast nad virom nevarnosti. Vendar pa zgolj to ni dovolj. V pravdnem postopku se namreč lahko zahteva le izvršitev tistih ukrepov, ki so v dispoziciji odgovorne osebe. Pasivno legitimiran je torej tisti, ki ima oblast nad virom nevarnosti, ki mu omogoča izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nastanka škode.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje glede druge toženke in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (III. in VI. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Tožniki morajo nerazdelno v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki njene stroške revizijskega postopka v znesku 280,90

EUR.

Prva toženka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, po katerem je prva toženka dolžna s celovito rešitvijo problemov odvoda meteornih in fekalnih voda sanirati zemljišči parc. št. …. k. o. ... in preprečiti odtekanje voda na ti zemljišči in njuno nadaljnje namakanje, v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Zahtevek zoper prvo toženko glede načina sanacije ter celoten (po vsebini enak) zahtevek zoper drugo in tretjo toženko je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v enakem obsegu, kot je bilo ugodeno zahtevku zoper prvo toženko, ugodilo tudi zahtevku zoper drugo toženko ter razveljavilo odločitev o odškodninskem zahtevku in stroških postopka. V ostalem je pritožbo tožnikov in v celoti pritožbo prve toženke zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 121/2010 z dne 1. 7. 2010 dopustilo revizijo (1) glede vprašanja, ali so drugo toženkino lastništvo ceste, pod katero teče cev, skozi katero odteka voda na zemljišče tožnikov, ter njene pristojnosti v zvezi z varstvom zavarovanih naravnih vrednot državnega pomena in v zvezi z varovanjem pred škodljivim delovanjem voda v taki zvezi z virom škodne nevarnosti, ugotovljenim v obravnavanem primeru, da utemeljujejo njeno pasivno legitimacijo, in (2) glede vprašanja o obrazloženosti odločitve o dolžini paricijskega roka.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je druga toženka vložila revizijo. Poudarja, da se tožbeni zahtevek nanaša na rešitev problema odvodnjavanja meteornih in fekalnih voda ter na način sanacije posledic na zemljiščih tožnikov. Odvajanje in čiščenje komunalnih (fekalnih) odpadnih in padavinskih (meteornih) voda je primarno v pristojnosti prve toženke. V skladu s 3. točko prvega odstavka 26. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO) gre za obvezno lokalno javno službo. Šele če ta ni zagotovljena, jo zagotovi država na območju lokalne skupnosti za njen račun. Prva toženka je imela ustanovljeno lokalno javno službo. Iz Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Kočevje je razvidno, da je prva toženka organizirala z zakonom določeno obvezno javno službo, ki je bila med drugim zadolžena za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda ter upravljanje, vzdrževanje in obnovo kanalizacijskih in ostalih objektov in naprav, namenjenih opravljanju javnih služb. Zato subsidiarna pristojnost države ne pride v poštev. Glede na to, da ima prva toženka organizirano obvezno javno službo, ki je zadolžena za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda, je za vse nevarnosti v zvezi s tovrstnimi vodami in škodo, ki posameznikom nastane zaradi delovanja teh voda, izključno odgovorna ona. Ne gre namreč spregledati, da je bistvo prvega dela tožbenega zahtevka v celoviti rešitvi problemov odvodov meteornih in fekalnih voda in ne kaj drugega. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zgolj lastništvo državne regionalne ceste Kočevje - Željne, ob kateri teče jarek za odvod vode v obcestni kanal ne more biti podlaga pasivne legitimacije druge toženke. Samo cestno telo in obcestni jarek, ki na deli odseka mimo ogroženega zemljišča, stanovanjskega objekta in dvorišča tožnikov, poteka po nasipu, predstavlja le določeno zaščito napram preteči nevarnosti. Brez izgradnje tega jarka bi bile škodljive posledice za tožnike še večje. Jarek ni bil namenjen odvodnjavanju meteornih voda z vozišča državne regionalne ceste, temveč zalednim vodam. Zaradi tega jarka tožniki niso imeli nobenih težav. Šele po izgradnji naselja Griček so se pojavile težave s komunalnimi odpadnimi vodami. Tudi izvedba poglobitve in prepusta nimajo vpliva na pasivno legitimacijo druge toženke. Ta dela so bila izvedena izključno z namenom preprečitve škode. Obstajala je nevarnost razlitja vode iz obcestnega jarka. Ker je v neposredni bližini tega jarka regionalna cesta, je ta nevarnost grozila vsem uporabnikom te ceste. Zato so bila ta dela potrebna in koristna. Cesta ni vir nevarnosti. Željnske jame so res po Zakonu o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) naravna znamenitost, vendar to za utemeljitev pasivne legitimacije ne zadostuje. Željnske jame se tam nahajajo že daljše obdobje in niso bile vir nevarnosti, zaradi katere so tožniki zahtevali sodno varstvo. Sodišče druge stopnje je prezrlo, da je Odlok o razglasitvi Željnskih jam za naravni spomenik razglasila prva toženka. Ni nepomembno, da ta naravni spomenik sega le na sorazmerno majhen del zemljišča tožnikov. Poleg tega pa je obseg in način varstva tega območja določila prva toženka. Podlaga za legitimacijo druge toženke ne more biti niti Zakon o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Sodišče druge stopnje je očitno spregledalo določbo 92. člena tega zakona, ki določa, da lokalna skupnost skrbi za varstvo pred škodljivim delovanjem padavinskih voda v ureditvenih območjih naselij. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je razlog za sodno varstvo tožnikov ravno v neurejenosti komunalnih in padavinskih voda v zvezi z novonastalim naseljem Griček. Za kar pa je, v skladu z navedeno določbo ZV-1, odgovorna prva toženka. Odločitev o 30-dnevnem paricijskem roku ni obrazložena, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sicer je takšen rok glede na zahtevnost in obsežnost sanacije prekratek.

5. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki. Na revizijo je odgovorila le prva toženka in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP revizijo preizkusilo samo v tistem delu oziroma glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, zato na druge revizijske navedbe ni odgovarjalo.

8. Tožbeni zahtevek temelji na prvem odstavku 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), pri čemer tožniki ne zahtevajo odstranitve vira nevarnosti, temveč izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nastanka škode. Pritrditi je sodišču druge stopnje, da je za vprašanje obstoja pasivne (stvarne) legitimacije bistveno, kdo ima oblast nad virom nevarnosti. Vendar pa zgolj to ni dovolj. V pravdnem postopku se namreč lahko zahteva le izvršitev tistih ukrepov, ki so v dispoziciji odgovorne osebe. Pasivno legitimiran je torej tisti, ki ima oblast nad virom nevarnosti, ki mu omogoča izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nastanka škode. Tožniki s konkretnim zahtevkom zasledujejo celovito rešitev problema odvoda meteornih in fekalnih voda s sanacijo zemljišč tožnikov in preprečitvijo odtekanja te vode na njihovi zemljišči. Pritrditi je revidentki, da ukrepi, ki jih tožniki zasledujejo s sodnih varstvom, niso v dispoziciji druge toženke. Dejavnosti odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda namreč sodijo v okvir obvezne lokalne javne službe, ki jo samostojno zagotavlja prva toženka.(1) Ta v okviru lokalne javne službe zagotavlja tudi upravljanje, vzdrževanje in obnovo kanalizacijskih in ostalih objektov in naprav, namenjenih opravljanju javnih služb.(2) Na podlagi dejstva, da je druga toženka lastnica državne ceste pod katero teče cev, skozi katero odteka voda na zemljišče tožnikov in njenih pristojnostih v zvezi z varstvom zavarovanih naravnih vrednot po ZON, kamor se uvrščajo tudi Željnske jame, druge toženke ni mogoče opredeliti kot imetnice vira nevarnosti. Upoštevaje omenjeni podlagi namreč ni mogoče skleniti, da ima druga toženka nadzor nad virom nevarnosti, saj ji ne dajeta nikakršnih pristojnosti glede sprejetja ukrepov za preprečitev nastanka škode zaradi padavinskih in fekalnih voda na zemljiščih tožnikov, ki so predvsem posledica neurejenega odtočnega režima teh voda v novonastalem naselju Griček. Željnske jame in omenjena cesta pa sami po sebi niso vir nevarnosti, zaradi katerega tožniki zahtevajo sodno varstvo. Prav tako podlaga za utemeljitev pasivne legitimacije druge toženke ne more biti ZV-1. Ta za skrb za varstvo pred škodljivim delovanjem padavinskih voda v ureditvenih območjih naselij, kar obsega zlasti ukrepe za zmanjševanje odtoka padavinskih voda z urbanih površin in ukrepe za omejevanje izlitja komunalnih in padavinskih voda, razbremenjuje drugo toženko in jo nalaga lokalni skupnosti.(3)

9. Revizijsko sodišče je, upoštevajoč vse prej navedeno, zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavke 380. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ker tožbeni zahtevek zoper drugo toženko ni utemeljen že iz prej navedenih razlogov, se je vprašanje dopuščene revizije o obrazloženosti odločitve o paricijskem roku izkazalo za pravno nerelevantnega, zato Vrhovno sodišče nanj ni odgovarjalo.

10. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je druga toženka z revizijo uspela, ji morajo tožniki nerazdelno povrniti njene revizijske stroške (II. točka izreka). Revizijsko sodišče je drugi toženki priznalo stroške sestave revizije, ki skupaj z materialnimi stroški, odmerjenimi v skladu z Odvetniško tarifo, znašajo 280,90 EUR. Pritožbeni stroški drugi toženki niso nastali, saj ni odgovorila na pritožbo tožnikov. Odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, pa je potrjena s I. točko izreka sodbe revizijskega sodišča. Ob upoštevanju določila prvega odstavka 154. člena ZPP prva toženka sama krije stroške odgovora na revizijo (III. točka izreka).

Op. št. (1): Prim. 2. točko prvega in drugega odstavka 26. člena ZVO ter 2. točko 4. člena Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Kočevje (Ur. list RS, št. 37/1995).

Op. št. (2): Prim. 18. točko 4. člena Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Kočevje.

Op. št. (3): Prim. 92. člen ZV-1.