Jedro

Za zahtevek na sanacijo zemljišča s celovito rešitvijo problemov odvoda meteornih in fekalnih voda sta pristojni tako lokalna skupnost kot RS.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v III. točki izreka spremeni tako, da se ugodi zahtevku za sanacijo v obsegu iz II. točke izreka sodbe tudi zoper RS, - v IV., V., VI. in VII. točki izreka se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prve tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženi stranki občini. naložilo, da je dolžna s celovito rešitvijo problemov odvoda meteornih in fekalnih voda sanirati zemljišče parc. št. 589 in parc. št. 676/2, k.o. ... in preprečiti odtekanje vode na to zemljišče ter nadaljnje namakanje tega zemljišča, kar je dolžna storiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. V preostalem delu glede načina sanacije ter glede zavezanosti druge in tretje tožene stranke glede sanacije odvoda meteornih in fekalnih voda je sodišče zahtevek zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper vse tri tožene stranke na plačilo odškodnine iz naslova zastaranja. Odločilo je še o povrnitvi pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sta se pritožila prva tožena stranka in tožeča stranka.

Prva tožena stranka sodbo izpodbija zgolj v delu, v katerem ji je sodišče naložilo, da je dolžna s celovito rešitvijo problemov odvoda meteornih in fekalnih voda sanirati parc. št. 589 in parc. št. 576/2 k.o. ... ter preprečiti odtekanje vode na to zemljišče in njegovo nadaljnje zamakanje ter v delu glede pravdnih stroškov. Poudarja, da je odločitev sodišča povsem neizvršljiva. Parceli tožnikov se nahajata v območju naravnega spomenika, te pa se nahajajo na kraškem svetu, kjer se stekajo meteorne vode iz več 10 ha velikih kmetijskih površin okrog naravnega spomenika. Bistvenega pomena pri zamakanju so tudi podzemne vode, ki ob dežju narastejo, nato pa ponovno poniknejo, pri čemer tožena stranka poudarja, da je vzdrževanje požiralnikov v jamah, kanalov, ureditev podzemnih in meteornih voda širšega področja v pristojnosti države in ne lokalne skupnosti. Parceli se nahajata na območju naselja, preko katerega poteka državna cesta, posegi v sanacijo tega področja pa so vezani na eventuelno rekonstrukcijo ali drugačne posege v to državno cesto. V programu države za rešitev odvoda odpadnih voda je kohezijski projekt ureditve porečja reke Krke, do česar se bo pristopilo po pridobitvi sklepa Vlade Republike Slovenije. K pritožbi prilaga tudi prikaze namenske rabe prostora, varovanja in omejitev, kar naj bi kazalo na to, da gre za področje, katerega urejanje je v pristojnosti države. Za celovito ureditev omenjenega področja je potrebno pridobiti tudi ustrezna upravna dovoljenja za odvajanje naravnih voda, pridobiti soglasje Ministrstva za promet glede nujnosti posegov v področje državne ceste, za vse to pa je pristojna Republika Slovenija. Prvotožena stranka je v postopku zatrjevala, da je v zadevi nujno potrebno angažirati izvedenca hidrotehnika ali hidrogeologa, ki bi ugotovil, ali je na nepremičninah tožnikov nastala sprememba glede na dokumentirano predhodno stanje zaradi gradnje stanovanjskih hiš v kraju G. ali iz drugih razlogov. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških.

Tožeča stranka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov na podlagi določila 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu sodno odločbo sodišča prve stopnje spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa jo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek odločanja sodišču prve stopnje. Tožeča stranka opozarja, da v celotnem tožbenem zahtevku zoper RS in C. N. ni bilo odločeno, saj sodišče v zavrnilnem delu ni v celoti povzelo tožbenega zahtevka tožeče stranke. Opozarja, da celovita rešitev problema odvoda meteornih in fekalnih voda na zemljišče tožnikov ni možna brez ukrepov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj odtekanje meteornih in fekalnih voda poteka skozi sporni obcestni kanal. Zasutje tega kanala je torej neločljivo povezano s sanacijo in bi moralo potekati hkrati s celovito rešitvijo odvodnjavanja, zato ni jasno, kaj ima v mislih sodišče prve stopnje, ko ugotovi, da predlagani način sanacije ne zagotavlja cilja, ki ga tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja. Nesporno je bilo namreč ugotovljeno, da se meteorne in fekalne vode na zemljišče tožeče stranke stekajo skozi sporni obcestni kanal. Nepravilna in zmotna je odločitev sodišča glede zavrnitve zahtevka zoper drugo in tretje toženo stranko. Vse tri tožene stranke imajo oblast nad virom nevarnosti in oblast nad povzročanjem škode. Legitimacija druge tožene stranke je podana, saj je ta lastnik državne ceste, njen upravljalec, hkrati pa mora nadzorovati vzdrževanje ceste, kar je prepustila tretje toženi stranki. Tretje tožena stranka pa je vzdrževalec ceste in obcestnega jarka, zato ima pravico in dolžnost, da sama izvaja po potrebi dela v zvezi z vzdrževanjem cest, kar se nanaša na cevni prepust. Prav tako med obnovitvena dela na cestah sodijo zlasti obsežnejše postavljanje novih ali nadomestnih obstoječih cestnih naprav in ureditev, sanacija in dograditev naprav za odvodnjavanje, sanacija ali dograditev hidroizolacije, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je tretje tožena stranka v septembru 2000 vgradila dodatni cevni propust in poglobila jarek. Zato bi sodišče moralo zahtevku ugoditi zoper vse tri tožene stranke. Nadalje je zmotna odločitev sodišča, da je denarni del tožbenega zahtevka tožeče stranke zastaral. Sodišče se v izpodbijani sodbi sklicuje na izpovedbo O.D. ki naj bi sam povedal, da poplavlja že od sredine 80-ih let, ko so začeli graditi hišo v kraju G. in se to območje že desetletje spreminja v močvirje. Omenjeni pa je tudi povedal, da je šele po pridobitvi mnenja A.S. iz decembra 2000 izvedel za vzrok in povzročitelja škode na svojih nepremičninah. Zmotna je zato ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka že leta 1993 zaznala tako povečano količino vode in vlage v hiši, da je to presegalo normalno stanje stvari in povzročalo bistveno škodo. Tak zaključek je v nasprotju z izvedeniškimi mnenji sodnih izvedencev, iz katerih izhaja, da se je šele leta 2000, ko je bil razširjen pretok vode pod cesto iz obcestnega jarka preko parc. št. 589 in razširjen jarek, ki poteka po tem zemljišču, bistveno spremenila tudi njegova uporabnost, na objektih pa je pričela nastajati škoda. To je potrdil tudi D., ki je izpovedal, da do postavitve kanalov v letu 1998 ali 1999 voda čez zemljišče ni tekla. Šele z mnenjem izvedenca S. so oškodovanci izvedeli za obseg škode, za odgovorno osebo in takrat se je škoda tako stabilizirala, da je bilo to mogoče ugotoviti.

Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O tožbenem zahtevku na sanacijo zemljišča parc. št. 589 in 576/2 k.o. ... in preprečitvi nadaljnjega odtekanja vode ter namakanje tega zemljišča: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, s katerim je od prve tožene stranke občine. zahtevala sanacijo svojih parc. št. 589 in 576/2, k.o. ... ter preprečitev nadaljnjega namakanja teh parcel, zavrnilo pa je zahtevek glede načina sanacije (z zasutjem obcestnega kanala na parc. št. 589, k.o. ...) in v delu, v kolikor se je ta nanašal na drugo in tretje toženo stranko.

Občina v svoji pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da na obravnavanem področju nima nobenih pristojnosti ter da za zahtevek ni legitimirana. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je slednje povzelo na podlagi mnenj izvedencev gradbene in geološke stroke in katerim pritožbeno sodišče v celoti sledi, izhaja, da se na zemljišče tožnikov stekajo poleg meteornih voda tudi fekalne vode iz naselja G. Po določilu 92. člena Zakona o vodah (ZV-1, Ur. l. RS, št. 67/2002) lokalna skupnost skrbi za varstvo pred škodljivim delovanjem padavinskih voda v ureditvenih območjih naselij, po določilu 149. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1, Ur. l. RS, št. 41/04) pa med obvezne občinske gospodarske javne službe s področja varstva okolja sodi tudi odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode. Ta dejavnost mora biti nedvomno izvedena tako, da ne povzroča škode na premoženju tožnikov in ne degradira življenjskega okolja. Ker občina torej ima pristojnosti na področju odvajanja in čiščenja komunalnih in padavinskih odpadnih voda, te dejavnosti pa glede na dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi, ki jih pritožba niti ne izpodbija, niso v celoti ustrezno izvedene, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko delno ugodilo. Z zavrnitvijo načina sanacije, kot ga je zahtevala tožeča stranka, pa je prvi toženi stranki tudi omogočilo, da pri izbiri ukrepov za preprečevanje nastale škode in njeno sanacijo izbere način, ki bo glede na specifičen značaj parcel ter režim varstva naravnega spomenika Ž. jam najbolj primeren. Zato tudi ni utemeljena pritožba tožeče stranke, ko graja zavrnitev zahtevka glede predlaganega načina sanacija z zasutjem obcestnega kanala, češ da zgolj ta način sanacije vodi do ustrezne rešitve. Tega tožeča stranka ni izkazala, saj različni možni načini sanacije niso bili predmet dokazovanja, zato mora biti toženi stranki omogočeno, da z upoštevanjem vseh predpisov s področja varovanja okolja, urejanja voda in ohranjanja narave sama določi najbolj ustrezno rešitev za prenehanja vznemirjanja oziroma preprečitev nastanka škode.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka v zvezi s sanacijo glede druge tožene stranke. Ne drži sicer, da izpodbijana sodba ne bi v celoti odločila o delu zahtevka, ker le-tega v III. točki izreka v zavrnilnem delu ni v celoti povzela. Iz III. točke zahtevka namreč jasno izhaja, da je sodišče v celoti zavrnilo zahtevek za sanacijo odvoda meteornih in fekalnih voda zoper drugo in tretje toženo stranko, v izogib ponavljanju vsebine celotnega teksta zahtevka pa je le-tega opisalo v skrajšani obliki. Besedilo: „Zavrne se tožbeni zahtevek v celoti glede sanacije odvoda meteornih in fekalnih voda z zemljišč parc. št.589 in 576/2, k.o. ...“ je tako popolnoma jasno in razumljivo ter tudi v skladu z obrazložitvijo tega dela sodbe. Vendar pa pritožba tožnikov utemeljeno opozarja, da je v zadevi podana oblast nad virom nevarnosti tudi s strani RS. Ta je namreč lastnica državne ceste, pod katero teče jašek za odvod vode v obcestni kanal, preko Direkcije RS za ceste pa tudi njen upravljalec, prav tako je njena dolžnost v izvajanju ukrepov varstva naravnih vrednot po Zakonu o ohranjanju narave (ZON, Ur. l. RS, št. 56/99), po katerem v last države sodijo tudi Ž. jame kot naravna znamenitost (priloga ZON, točka 113), pristojnost države pa izhaja tudi iz določb Zakona o vodah. Ta v 91. členu določa, da država skrbi za varstvo ljudi, okolja, gospodarskih dejavnosti in kulturne dediščine pred škodljivim delovanjem voda, pri čemer je glede obratovanja, vzdrževanja in spremljanje stanja vodne infrastrukture, namenjene varstvu pred škodljivim delovanjem voda, obvezna državna ali lokalna gospodarska javna služba (93. člen ZV-1), katere podrobnejšo ureditev predpiše minister. Glede na edinstvene značilnosti področja, ki ga je v obravnavani zadevi potrebno urediti, in na večplastnost vzrokov, ki so privedli do nastanka škode in vznemirjanja na tožnikovih parcelah, je zato po oceni pritožbenega sodišča za sanacijo posledic legitimirana poleg lokalne skupnosti tudi država, ki je po podatkih spisa preko podjetja H. tudi že reševala problem odvodnjavanja na omenjenem področju. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP. Le skupno delovanje države in lokalne skupnosti bi namreč lahko privedlo do ustrezne rešitve problema, ki bo v skladu z načeli varstva zasebne lastnine ter tudi varstva okolja kot širšega družbenega interesa.

Tretje tožena stranka za sanacijo obravnavanih zemljišč ni legitimirana. Tožeča stranka ni zatrjevala nastanka škodljivih posledic zaradi opustitve vzdrževalnih del, po določilu 37. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest pa dela glede sanacije ali dograditve naprav za odvodnjavanje, preureditve ceste, sanacije ali dograditve odvodnjavanja sodijo med obnovitvena dela. Za ta dela pa mora poskrbeti upravljalec ceste, saj ne gre za redna vzdrževalna dela, ki so po pogodbi zaupana tretje toženi stranki.

O tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine: Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti zemljišč na parc. št. 589 in 576/2 ter stanovanjskega objekta parc. št.577/1, k.o. ... zaradi zastaranja. Ocenilo je, da bi tožniki ob upoštevanju standarda povprečno skrbnega oškodovanca že leta 1993 lahko ukrepali na način, da bi ugotovili izvor škode, odgovorno osebo ter terjali ustrezne ukrepe, saj se je takrat stanje glede povečanja pretoka vode stabiliziralo. Takšna ugotovitev sodišča pa je v izrecnem nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenca A. Z., ki je na 9. strani svojega izvedeniškega mnenja, ko je opisoval posledice povečanega pretoka vode pod cesto v letu 1999, izrecno zapisal: „Z večjim pretokom vode se je spreminjala tudi izdatnost primarnega nanosa usedlin iz vodozbirnega zaledja, hkrati pa tudi sekundarni erozijski proces in posledično razlivanje vode okrog požiralnikov ob lovskem domu z nezaželenimi zamašitvami. To je tudi povzročilo pričetek spreminjanja strukture zemljine na parc. št. 589 in 576/2 ter zamašitev požiralnikov, ki je bila večja zaradi nesistemskega vzdrževanja in opazovanja gibanja in pretoka vod.“ Do teh navedb izvedenca se sodišče ni opredelilo in jih dokazno ni ocenilo, čeprav potrjujejo navedbe tožnikov, da se je škoda stopnjevala tudi po letu 1993. Kdaj so tožniki lahko izvedeli za obseg škode in njenega povzročitelja, je dejansko vprašanje, pri odgovoru nanj pa je potrebno skrbno tehtati vse okoliščine, torej tudi naravo škodnega dogodka. V danem primeru gre za postopno nastajanje škode skozi daljše časovno obdobje, ki še vedno traja, pri čemer je škoda rezultat medsebojnega delovanja različnih vzrokov. Škoda tožnikom nastaja tudi v različnih oblikah, tako na parcelah, kjer voda zastaja, kot na objektu, ki ga napada vlaga. Različne pojavne oblike škode so tožniki lahko zaznali tudi ob različnem času, zato je zastaranje za posamezno vrsto škode lahko različno teklo. Glede na dejstvo, da so tožniki v letu 1998 oziroma 1999, torej znotraj triletnega zastaralnega roka, odpravljali posledice škode na objektu, ko so ugotovili, da sicer vrat ne morejo več zapreti, da se je dvignil asfalt in da so jim popokale šipe, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da se je stanje glede te vrste škode v celoti stabiliziralo že v letu 1993. Sodišče prve stopnje pa nadalje tudi ni ocenilo in medsebojno primerjalo izvedenih dokazov, ki se nanašajo na povečano poplavljanje in zastajanje vode na parc. št. 589 in 576/2, k.o. Ž. zaradi posegov v letih 1998 do 2000. Ti posegi namreč nedvomno niso bili zgolj vzdrževalne narave, saj je bil povečan tako prepust vode pod cesto kot tudi obseg samega jarka in poglobljen ponor, kar bi lahko pripomoglo, da je povečana količina vode, ki bi se sicer lahko izgubila kje drugje, hitreje prišla prav do nepremičnin tožnikov. Ker je pri ugotovitvi pričetka teka zastaralnega roka v smislu 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ključno, kdaj so oškodovanci izvedeli za celoten obseg škode, v zvezi s tem dejstvom pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodba pa tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede odločitve o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP). Ocenilo je namreč, da glede na naravo stvari, ko gre v primeru nezastaranja terjatve za ugotavljanje tudi vseh ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jih sodišče prve stopnje še ni ocenilo, samo ne more dopolniti postopka, saj bi s tem prvič ugotavljalo cel sklop pravno relevantnih dejstev, zaradi česar bi bile stranke lahko prikrajšane za pravico do pritožbe v njenem polnem pomenu. Sodišče prve stopnje naj se v ponovljenem postopku v zvezi z odškodninskim zahtevkom ponovno opredeli do ugovora zastaranja, pri čemer naj tega oceni v povezavi z vsemi izvedenimi dokazi glede na posamezne pojavne oblike škode, nato naj, v primeru da terjatev ne bo zastarala, ponovno odloči tudi o ugovoru pasivne legitimacije posameznih tožencev, o njihovi odgovornosti za škodo ter o vzročni zvezi.

Ker je odločitev o stroških postopka povezana z uspehom strank v postopku, je sodišče posledično razveljavilo tudi stroškovno odločitev v celoti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. odstavka 165. člena ZPP.