Jedro

Negmotno škodo sodišče odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, pri tem pa mora na ustrezen način ovrednotiti pred tem plačane zneske odškodnin.Sodišče prve stopnje je valorizacijo, ki mu je omogočila pravilno ovrednotiti in všteti že plačano odškodnino, opravilo z računalniškim programom v okviru tako imenovanih revalorizacijskih obresti. Ta izračun temelji na temeljni obrestni meri, ki je bila v Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri opredeljena kot tista, ki je namenjena ohranjanju vrednosti denarnih obveznosti. S takim načinom valorizacije je sodišče upoštevalo, da je količina življenjskih potrebščin, ki bi si jih z valoriziranim zneskom tožnik lahko privoščil septembra 2003, ko je sodišče izdalo sodbo, enaka tistim, ki si jih je lahko z izplačano odškodnino privoščil v letu 2002 oziroma 2003. Z uporabljeno metodo spremljanja splošne rasti cen življenjskih potrebščin, se je v največji možni meri približalo namenu pravilnega ovrednotenja akontacije odškodnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku znesek 585.477,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 01.01.2002 do 28.06.2003 po obrestni meri, določeni z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po obrestni meri 17% letno oziroma v višini, ki jo določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1). Višji tožbeni zahtevek in višji zahtevek glede obresti je zavrnilo, toženi stranki pa še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti 510.269.00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.09.2003 dalje do plačila. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 11.06.1997, od katere je sodišče odbilo valorizirana zneska 425.000,00 SIT in 500.000,00 SIT, ki ju je tožena stranka tožniku plačala tekom pravde.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer izpodbija ugodilni del sodbe. Najprej navaja, da je bilo ravnanje sodišča napačno, ko ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje dodatnih prič, ki bi lahko osvetlile celoten potek nezgode. Tožena stranka je namreč šele po zaslišanju svoje zavarovanke objektivno spoznala, da bo potrebno zaslišati policiste. Stranke pa lahko predlagajo nove dokaze tudi po končanem prvem naroku, če iz objektivnih razlogov ne morejo vedeti za nekatera dejstva. Ker sodišče predlaganih dokazov ni dovolilo, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Po mnenju pritožbe ni mogoče trditi, da je za nezgodo odgovorna le zavarovanka tožene stranke. Sodišče ni prepričljivo pojasnilo, zakaj tožnik ne bi mogel vstati s tal po nesreči kljub zlomljeni dlančni kosti. V nasprotju z življenjsko logiko je, da je naslednjega dne lahko šel k zdravniku. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o obrestih. Tožniku je prisodilo obresti za nazaj in mešalo pojma zapadlosti in zamude. Ker so zamudne obresti v preteklosti vsebovale tako revalorizacijski kot kaznovalni del, ki sta tekla vedno vzporedno, ni bilo mogoče uporabiti zamudnih obresti za nazaj. Sedanja zakonodaja omogoča ločen tek revalorizacijskih in pravih zamudnih obresti, vendar pa je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) in spremljajočo zakonodajo iz tistega časa. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi tožena stranka plačala te obresti le do 28.06.2003. Odločitev je oprlo na načelno pravno mnenje, ki pa ni formalni vir prava. Odločitev sodišča v zvezi z obrestmi zato ni obrazložena. Meni, da je bila v plačilni zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti šele od izdaje sodbe dalje, saj je šele takrat postala znana višina njene obveznosti. Šele ob izdaji sodbe je namreč sodišče tožniku odmerilo odškodnino. Osnovni namen obveznega zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila je v tem, da daje oškodovancu možnost uveljavljati svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice. Namen je, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico, pri tem pa odgovornost za slednjo ne more biti strožja, kot velja za odgovorno osebo. Za odgovorno osebo ne velja nikakršen rok za izpolnitev obveznosti in tudi ni mogoče pričakovati od povprečnega človeka, da bi mu bila znana višina škode. Zato sodišče s sodbo določi višino primerne odškodnine po razmerah v času odločanja in šele takrat je odgovorni osebi znana višina škode. Tudi za zavarovalnico zato lahko velja le enaka obveznost kot za zavarovanca, za katerega ne velja nikakršen rok izpolnitve. Sicer pa se sodišče niti ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj naj bi prišla tožena stranka v zamudo. Sodišče je za prvi dan zamude vzelo kar datum 01.01.2002, čeprav je iz spisa razvidno, da je bil obseg tožnikovih poškodb ugotovljen šele z izdelavo izvedenskega mnenja medicinske stroke. Tožena stranka je nesporni del odškodnine pripoznala 18.04.2003 in ga tudi nakazala tožeči stranki, sodišče pa kljub temu ni izdalo delne sodbe na podlagi pripoznave, kar se sedaj pozna pri pravdnih stroških. Zmotno je tudi v celoti priznalo tožeči stranki plačilo stroškov za izvedeniška mnenja, ne da bi pri tem upoštevalo kriterij uspeha. Pri tem pa je priznalo tudi stroške za izdelavo mnenja, pridobljenega pred pravdo, ki pa v postopku ni služilo za določitev odškodnine.

Tožnik v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, najprej opozarja, da je iz izreka sodbe izostal paricijski rok. V nadaljevanju pritožbe navaja, da naj bi sodišče glede prvega nakazila odškodnine v nasprotju z izvedenimi dokazi štelo, da je tožena stranka ta znesek plačala tožniku že 22.04.2002 in od tedaj dalje odškodnino valoriziralo. Dejansko mu je bil denar nakazan šele 30.04.2002, razlika v datumih pa je pripeljala do tega, da je sodišče tožnika oškodovalo za 2.280,69 SIT nateklih obresti. Sodišče je med postopkom izplačano odškodnino valoriziralo, vendar bi dejansko bila tožeča stranka v enakopravnem položaju s toženo le tedaj, če bi tudi sodna praksa glede dosojanja višine odškodnine za utrpelo negmotno škodo sledila inflaciji. V nasprotnem primeru namreč prihaja do tega, da je ob vložitvi tožbe zahtevek po višini v celoti utemeljen, ob dalj časa trajajočem pravdanju pa izplačana in valorizirana akontacija preraste sodno dosojeno odškodnino in zahtevek z leti postane neutemeljen. Sicer pa meni, da je sodišče za vse vtoževane oblike negmotne škode prisodilo prenizko odškodnino. Pri telesnih bolečinah ni upoštevalo, da bo tožnik trpel občasne zmerne bolečine trajno, torej do svoje smrti. Pri njem se bo namreč razvijala popoškodbena artroza. Pri odškodnini za strah ni upoštevalo, da je šlo za izrazito travmatičen dogodek za tožnika, da je ob trku avtomobila s krmilom tožnikovega kolesa prišlo do njegovega padca na tla, nanj pa se je zvrnilo še kolo z motorjem, zaradi česar se je ustrašil za svoje življenje. Šlo je za zelo intenziven primarni strah, v nadaljevanju pa strah za izid zdravljenja. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v premajhni meri upoštevalo stopnjo duševnih bolečin in tožnikovo starost ter dejstvo, da je pred nesrečo kot obrtnik opravljal ročna dela in da se bo z leti njegovo stanje še dodatno slabšalo. Tožnik ni umaknil zahtevka za povrnitev potnih stroškov, sodišče pa o tem delu zahtevka ni odločilo. Neutemeljeno je tudi zavrnilo obrestni del zahtevka zaradi uničenih oblačil, saj mu je škoda v zvezi s tem nastala že 11.06.1997. Neutemeljeno je zavrnilo višji obrestni del zahtevka na vtoževano negmotno škodo, saj je bila tožeča stranka v zamudi z izplačilom zneska 425.000,00 SIT že od 20.04.1998, odškodnino pa je plačala šele 30.04.2002. Enako velja za znesek 500.000,00 SIT. Tožnik se pritožuje tudi zoper stroškovno odločbo, saj je upravičen do nagrade za štiri pripravljalne vloge in ne le tri, kot mu je to priznalo sodišče. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem, kako je prišlo do prometne nezgode, v kateri je bil tožnik poškodovan, temeljijo na celoviti in analitični dokazni oceni izvedenih dokazov: policijskega zapisnika, zaslišanja tožnika, zavarovanke tožene stranke in priče E.K.. Potek dogajanja, kot ga je opisal tožnik, je v celoti potrdil E.K., na drugi strani pa je bila izpoved zavarovanke tožene stranke nelogična in neprepričljiva. V zvezi s tem ima izpodbijana sodba obširne in prepričljive argumente. Policijski zapisnik je bil sestavljen na podlagi podatkov, pridobljenih naknadno, saj iz zapisnika povsem jasno izhaja, da sta oba udeleženca nezgode pred ogledom, ki sta ga opravila policista, že zapustila kraj prometne nesreče in da na kraju ni bilo nobenih sledov. Zato tudi ni jasno, katera dejstva bi bilo mogoče z zaslišanjem policistov razjasniti. Policijski zapisnik namreč niti ni bil pomemben za analizo dinamike prometne nesreče. Tudi ni jasno, kaj meni pritožba s tem, ko se sprašuje "zakaj se ni mogoče vstat iz asfalta, če imaš zlomljeno dlančno kost" in opozarja, da se je tožnik šele naslednji dan oglasil pri zdravniku. Iz tožnikove izpovedbe namreč jasno izhaja, da ga je sin odpeljal v ambulanto, od koder so poklicali policiste, njemu pa so roko v ambulanti le zavili in se je tja vrnil naslednji dan, ko je prišel kirurg iz Izole.

Odločitev o obrestih od prisojene negmotne škode je prvostopenjsko sodišče obrazložilo z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, s katerim je bila spremenjena obstoječa sodna praksa na področju obresti od odškodninskih terjatev. Do leta 2002 so namreč sodišča prisojala zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodne odločbe, s katero je bila odškodnina odmerjena, kar je bilo posledica dejstva, da je visoka inflacija porušila vrednostna razmerja, to pa je zakonodajalec skušal omiliti s predpisi o zamudnih obrestih, ki so imele tudi valorizacijski faktor in ne zgolj funkcijo pravih zamudnih obresti. Spremenjene razmere zaradi zmanjšanja inflacije in zaradi ustalitve obrestne mere so zato terjale spremembo veljavne sodne prakse, to pa je omogočila tudi sprememba predpisov in sicer Obligacijski zakonik, ki je stopil v veljavo s 01.01.2002 in Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti - A, ki je prav tako stopil v veljavo z navedenim datumom. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma ko upnik zahteva od njega, naj obveznost izpolni. Ta določba je tudi sedaj v 299. čl. OZ enaka, kot je bila pred tem v 324.čl. ZOR. Da pretekla sodna praksa ni priznavala zamudnih obresti za čas od postavitve zahtevka dalje, je razlog v tem, ker bi do 1.1. 2002 veljavne zamudne obresti po predpisani obrestni meri pomenile tudi valorizacijo terjatve, zato je bila ohranitev realne vrednosti odškodnine zagotovljena le z odmero odškodnin po cenah na dan sodne odločbe. ZPOMZO-A je omogočil s tem, ko je ločil prave zamudne in revalorizacijske obresti, da se od uveljavitve tega zakona dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. Ker je v obravnavanem primeru tožniku škoda nedvomno nastala pred 01.01.2002 je zato sodišče pravilno prisodilo tožniku take "znižane" obresti od 01.01.2002 dalje. Ker pa je 28.06.2003 stopil v veljavo ZPOMZO-1, ki je določil, da predpisana obrestna mera zamudnih obresti znaša 17% in ni več sestavljena iz tako imenovane temeljne obrestne mere (revalorizacijskih obresti) in realnih obresti, je tudi pravilno od 28.06.2003 sodišče tožniku priznalo obresti v skladu z novim zakonom. Ne drži, da tožena stranka ni mogla biti v zamudi vse dokler sodišče odškodnine ni odmerilo. Tožnik je namreč opredeljeno zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel in to tako pred pravdo (ko je svoj zahtevek oblikoval s pomočjo izvedeniškega mnenja dr. G.), kot v tožbi. Zato ne drži, da bi bila tožena stranka v zamudi šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Po 109.čl. Zakona o sodiščih Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso, 110.čl. navedenega zakona pa določa, da Vrhovno sodišče med drugim sprejema načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov ter da so pravna mnenja za senate Vrhovnega sodišča obvezna. Načelno pravno mnenje, na katero se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo pri utemeljevanju obrestnega dela zahtevka, res za sodišče prve in druge stopnje formalno ni obvezujoče, pomeni pa poenotenje sodne prakse, ki se od sprejema navedenega načelnega pravnega mnenja tudi na navedeni način izvaja na prvostopensjkih sodiščih. Morebitno odstopanje od take sodne prakse pa, če za tak odmik niso podani utemeljeni razlogi, predstavlja kršitev 22.čl. Ustave Republike Slovenije (ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem) v škodo tožnika. Pritožbeno sodišče v pritožbenih navedbah tožene stranke ne vidi utemeljenih in prepričljivih razlogov za tak odstop. Tožena stranka tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Ne drži, da sodišče ni upoštevalo uspeha strank v pravdi tudi v zvezi s stroški izvedencev. Glede skrčitve zahtevka (oziroma pripoznave, kot to poudarja tožena stranka) je sodišče pri odločitvi o stroških pravilno izhajalo iz dejstva, da je tožena stranka svojo obveznost delno izpolnila šele po vloženi tožbi in jo zato tudi v tem delu stroški postopka bremenijo. Pravilno je tudi sodišče priznalo tožeči stranki stroške za izvedenca G., saj so ti stroški tožniku nastali zato, da je lahko od tožene stranke opredeljeno zahteval plačilo odškodnine. Po 151.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa so pravdni stroški tisti izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. V konkretnem primeru gre torej za stroške, nastale v zvezi s postopkom, ki teče zoper toženo stranko zaradi plačila odškodnine.

K pritožbi tožeče stranke: Odsotnost paricijskega roka v prvi točki izreka sodbe je prvostopenjsko sodišče popravilo že z odločbo z dne 15.10.2003, zato se pritožbeno sodišče s tem ni ukvarjalo.

Ne drži, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni obrazložilo, kaj je pod točko 2 izreka sklepa zavrnilo. Povsem jasno namreč izhaja, da gre tako za višji odškodninski zahtevek, kot zahtevek za plačilo višjih obresti od prisojenih, saj je obrazložitev sodbe v celoti skladna z izrekom.

Sodišče je upoštevalo, da je tožena stranka tožniku med postopkom delno plačala odškodnino v dveh obrokih: prvič 22.04.2002 v višini 425.000,00 SIT in drugič dne 29.04.2003 v višini 500.000,00 SIT. Tožena stranka je z vlogo z dne 22.04.2002 sodišču sporočila, da naj bi tožniku nakazala prvi znesek že 18.04.2002, tožeča stranka pa je dne 04.03.2003 sodišču sporočila, da je denar bil nakazan šele 30.04.2002 in se sklicevala na bančni izpisek, ki pa ga ni predložila. Ne glede na to, da gre dejansko za okoliščino, ki jo mora dokazovati tožena stranka, pritožbeno sodišče ni moglo pritrditi tožniku, da ga je sodišče zaradi navedenih različnih datumov oškodovalo za 2.280,00 SIT, kolikor so v tem obdobju znašale revalorizacijske obresti. Sodišče namreč odškodnino za negmotno škodo odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, pri tem pa mora na ustrezen način ovrednotiti pred tem plačane zneske odškodnin, da je lahko odločitev o tem, koliko tožena stranka še dolguje, pravilna. Sodišče prve stopnje je valorizacijo, ki mu je omogočila pravilno ovrednotiti in všteti že plačano odškodnino, opravilo z računalniškim programom v okviru tako imenovanih revalorizacijskih obresti in tako ugotovilo, da je vrednost odškodnine, ki jo je tožnik že prejel dne 22.04.2002 in nato še 29.04.2003 na dan sodnega odločanja predstavljala vrednost 970.523,00 SIT. Ta izračun temelji na temeljni obrestni meri, ki je bila v Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - Ur.l. RS št. 45/95, 109/2001) opredeljena kot tista, ki je namenjena ohranjanju vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju. Podlaga za njen izračun je bilo povprečje mesečnih stopenj rasti cen življenjskih potrebščin (Sklepi o temeljni obrestni meri, objavljeni v Ur.listih). S takim načinom valorizacije je sodišče upoštevalo, da je količina življenjskih potrebščin, ki bi si jih z valoriziranim zneskom tožnik lahko privoščil septembra 2003, ko je sodišče izdalo sodbo, enaka tistim, ki si jih je lahko z izplačano odškodnino privoščil v letu 2002 oziroma 2003. Z uporabljeno metodo spremljanja splošne rasti cen življenjskih potrebščin, se je v največji možni meri približalo namenu pravilnega ovrednotenja akontacije odškodnine. Ker ne gre za izračun nominalne denarne terjatve, ki jo tožena stranka tožniku dolguje, saj je odškodnina odmerjena po drugih kriterijih, razlika v revalorizacijskih obrestih v višini 2.280,69 SIT, na katero opozarja pritožba, po oceni pritožbenega sodišča ni odločilna za pravilno odločitev v zadevi.

Tudi opozarjanje na drugačno sodno prakso glede dosojenja višine odškodnin v posameznih obdobjih ni utemeljeno. Eden od kriterijev, ki se ga sodišča poslužujejo zato, da je mogoče spremljati okvire sodne prakse pri določanju odškodnin za podobne vrste škode, so izplačani osebni dohodki v posameznem obdobju. V obravnavani zadevi tudi ta kriterij pokaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je opravilo valorizacijo z računalniškim programom, tožniku v korist. V mesecu aprilu 2002 je znašala povprečna plača 143.355,00 SIT, v aprilu 2003 pa 154.810,00 SIT. Tožnik je zato prejel v aprilu 2002 z izplačano odškodnino 2,964 povprečnih osebnih dohodkov, v aprilu 2003 pa 3,229 povprečnih osebnih dohodkov, skupaj 6,193 osebnih dohodkov. Če bi sodišče izhajalo iz povprečnega osebnega dohodka v septembru 2003, ko je ta znašal 159.456,00 SIT, bi moralo tožniku izplačano akontacijo ovrednotiti na 978.511,00 SIT. Ker je dejansko upoštevalo le znesek 970.523,00 SIT, je bila uporabljena metoda revalorizacije tožniku nedvomno v korist. Tudi ne drži, da bi sodišče tožniku za posamezne oblike negmotne škode prisodilo prenizko odškodnino. V zvezi z razvojem popoškodbene artroze, na katero pritožba opozarja, in s tem povezane pričakovane telesne bolečine, je izvedenec pojasnil, da se bo ta pri tožniku, glede na to, da ne gre za sklep, na katerega deluje teža telesa, razvijala zelo počasi. Sicer pa je ta napovedani proces sodišče upoštevalo v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer je ugotovilo, da navedeni proces na aktivnost tožnika ne bo bistveno vplival. V zvezi z odškodnino za prestani strah se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega, da tožnikov strah ob nezgodi le ni bil strah za življenje, kot ga je opisoval tožnik, saj je po padcu prisebno reagiral z namenom, da bi voznico avtomobila izsledili. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je v zadostni meri upoštevalo tako starost tožnika kot okoliščino, da se ukvarja s fizičnim delom, saj je ugotovilo, da tožnik še vedno lahko dela, le da mora večkrat počivati. Prisojena odškodnina v višini 1.100.000,00 SIT je zato v skladu tako z načelom individualizacije odškodnine kot z obstoječo sodno prakso.

Tožnikova trditev, da ni umaknil zahtevka za povrnitev potnih stroškov, je posledica dejstva, da je spregledal navedbe v svoji pripravljalni vlogi z dne 16.05.2003. Tudi odškodnino za gmotno škodo sodišče prisoja po cenah na dan sodnega odločanja (2.odst. 189.čl. ZOR). V obravnavanem primeru ni šlo za nominalno terjatev, temveč za tožnikovo oceno vrednosti kavbojk in halje, ki ju je v prometni nezgodi nosil in ki ji je prvostopenjsko sodišče sledilo. Zato ne drži, da bi bil upravičen do obresti od zahtevane odškodnine že od 11.06.1997 dalje, pač pa od 1.1.2002 iz istih razlogov, kot je bilo to obrazloženo že pri obravnavanju pritožbe tožene stranke glede obresti od prisojene negmotne škode.

Ker je sodišče prisodilo tožniku odškodnino, kot je bilo to že večkrat obrazloženo, po cenah na dan sodnega odločanja in ker je v to odškodnino upoštevalo ustrezno valorizirana oba med pravdo izplačana zneska, je tudi utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo obresti od navedenih zneskov za čas od 20.04.1998 do 01.01.2002.Vlogo z dne 03.03.2003 (in ne 2002, kot zmotno navaja pritožba) je sodišče glede na njeno dejansko vsebino ovrednotilo kot obrazložen dopis, ostale tri vloge pa kot obrazložene pripravljalne vloge.Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov obe pritožbi zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v smislu 2.odst. 250.čl. ZPP pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).