Jedro

Neporavnani del nepremoženjske škode je treba zaradi delne izpolnitve zmanjšati za denarni znesek iste realne vrednosti, ki jo je akontacija imela v času, ko je bila dana. Ob pravilni uporabi pravila, ki velja pri plačilu denarne obveznosti po vmesni osebi in upoštevajoč neprerekano dejstvo, kdaj je oškodovanec prejel nakazilo 425.000 SIT (prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku), je treba 425.000 SIT valorizirati od 30.4.2002, ne pa že od 22.4.2002.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu delno spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 9,51 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 585.477 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 28.6.2003 po zakonski obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa po zakonski meri zamudnih obresti in ji povrniti 510.269 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Oškodovancu je za pretrpljene telesne bolečine priznalo 400.000 SIT, za strah 50.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.100.000 SIT, skupaj 1.550.000 SIT (upoštevajoč plačano akontacijo v valoriziranem znesku 970.523 SIT).

Pritožbeno sodišče je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo primerno denarno odškodnino, valorizacijo plačanih zneskov 425.000 SIT in 500.000 SIT pa je opravilo v skladu z verificiranim računalniškim programom.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da sta sodišči tožnika oškodovali za 2.280,69 SIT, saj sta upoštevali, da je bil znesek 425.000 SIT tožeči stranki nakazan 22.4.2002, ne pa 30.4.2002. Odškodnina za vse vtoževane oblike nepremoženjske škode je prenizka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi spremeni tako, da tožeči stranki prisodi celotno vtoževano odškodnino.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je le delno utemeljena.

Glede višine denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR). Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (400.000 SIT), strah (50.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (1.100.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 4. do 6. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 7. in 8. strani). Tožeča stranka je svojo grajo v zvezi z odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pretežno zreducirala na izpostavljanje določenih dejanskih okoliščin (trajanje in stopnja intenzivnosti strahu v zvezi z izidom zdravljenja, starost oškodovanca in njegove aktivnosti pred škodnim dogodkom, pričakovani razvoj popoškodbene artroze ...), ki sta jih sodišči prve in druge stopnje v zadostni meri upoštevali. Podrobnejši odgovor revizijskega sodišča v zvezi s tem zato ni potreben. Četudi bi sodišče prve stopnje kot dejansko podlago sodbe sprejelo okoliščino (ki je dejansko ni povzelo v opisu poteka zdravljenja), da je oškodovanec med zdravljenjem dobival injekcije tetanusa, to ne bi moglo vplivati na višino denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin. Očitek, da sodišče ni upoštevalo bodoče škode, ki jo bo trpela tožeča stranka (203. člen ZOR), je v neposrednem nasprotju z zapisom v sodbi sodišča prve stopnje (drugi odstavek na 5. strani sodbe), da "občasne zmerne bolečine tožnik trpi še vedno in jih bo tudi še v prihodnje". Upoštevajoč okoliščine konkretnega škodnega dogodka in dejstvo, da je tožnik takoj po padcu ukrenil vse potrebno, da bi ustavili ali vsaj izsledili voznico avtomobila, je odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu v delu, ki se nanaša na primarni strah, materialnopravno pravilna. Opisana tožnikova reakcija, ugotovljena na prvih dveh stopnjah sojenja, ne dopušča dvoma, da njegovo notranje psihično doživljanje po samem škodnem dogodku kljub ogroženi telesni integriteti ni doseglo takšne intenzivnosti, da bi ga bilo moč ovrednotiti kot pravno priznano škodo.

Glede valorizacije zneska 425.000 SIT: Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožena stranka tožeči stranki plačala akontacijo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo 425.000 SIT, ne soglašata pa, kdaj je to bilo. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 18.4.2003 zapisala, da "je 22.4.2002 tožniku nakazala odškodnino za nepremoženjsko škodo 425.000 SIT". Tožeča stranka pa je že v vlogi z dne 4.3.2003 navedla, da ji je navedeni znesek tožena stranka nakazala 30.4.2002, pri čemer je s pojmom "nakazilo" lahko mišljen le trenutek, ko je denar prejela. Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 320. člena ZOR, je denarna obveznost prinosnina, zato je denarna obveznost izpolnjena, ko upnik pridobi pravno možnost razpolagati z denarno vsoto v višini denarne obveznosti. Sporno plačilo je bilo nesporno opravljeno z nalogom tožene stranke banki, da prenese denarno dobroimetje upniku - tožeči stranki. Če se plačuje s posredovanjem banke, pri kateri ima upnik račun, in če pogodbeni stranki nista drugače določili, se šteje, da je dolg poravnan, ko prispe banki, pri kateri ima upnik račun, denarno nakazilo v dobro upnika ali nalog dolžnikove banke, naj odobri računu upnika znesek, ki je v njem naveden (prvi odstavek 318. člena ZOR). Odločilen je torej trenutek, ko upnik pridobi možnost razpolagati z denarno vsoto v višini svoje terjatve, to pa se zgodi šele, ko je nalog za plačilo izvršen. Tožena stranka ni prerekala trditve tožeče stranke o tem, kdaj ji je bilo nakazanih 425.000 SIT, saj se je njena izjava nanašala le na okoliščino, kdaj je dala nalog za plačilo banki kot izvajalcu plačilnega prometa (22.4.2003). Neporavnani del nepremoženjske škode je treba zaradi delne izpolnitve zmanjšati za denarni znesek iste realne vrednosti, ki jo je akontacija imela v času, ko je bila dana. Ob pravilni uporabi pravila, ki velja pri plačilu denarne obveznosti po vmesni osebi in upoštevajoč neprerekano dejstvo, kdaj je oškodovanec prejel nakazilo 425.000 SIT (prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP), je treba 425.000 SIT valorizirati od 30.4.2002, ne pa že od 22.4.2002. Ker je bilo glede zneska 9,51 EUR (do sedaj 2.280,69 SIT) materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da se pritožbi tožeči stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu delno spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 9,51 EUR. Sicer je revizijo zavrnilo (prvi odstavek 380. in 378. člena ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka na pritožbeni stopnji uspela le v neznatnem delu, revizijsko sodišče v stroškovno odločitev sodišča druge stopnje ni posegalo. Iz istega razloga pa je odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške revizijskega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).