Jedro

Priposestvovalec mora biti v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost, pri čemer opravičljive zmote v skladu z načelom „ignorantia iuris nocet“ ni mogoče graditi na nepoznavanju prava. Zmota priposestvovalca mora biti torej opravičljiva tudi glede okoliščine, da je pravni naslov veljaven. V konkretnem primeru je šlo za prodajo kmetijskega zemljišča, ki zahteva izpeljavo ustreznega postopka prodaje v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih, sicer gre za neveljaven pravni posel. Da mora biti za veljavnost prodajne pogodbe izpeljan še postopek po ZKZ, sta se pogodbeni stranki, tudi tožnik, zavedali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na parcelah ID znak 000, ID znak 111 in ID znak 222; odločilo, da je tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.143,26 EUR.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je imel v času sklenitve kupne pogodbe status kmeta, da je s pravnim prednikom toženca sklenil prodajno pogodbo za kmetijsko zemljišče, da je nepremičnino plačal in uživa posest več kot deset let. Iz kupne pogodbe je razvidno, da je bila tožniku nepremičnina izročena v popolno last in je pravni prednik toženca tudi dovolil, da se na nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist kupca, torej tožnika. Iz točke 4 kupne pogodbe res izhaja, da sta stranki dolžni pogodbo priglasiti DURS zaradi odmere davka in pridobiti odločbo po Zakonu o kmetijskih zemljiščih in nato še overiti podpis prodajalca. Ni pa razvidno, da navedeno vpliva na veljavnost pravnega posla, kakor tudi ne, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Tožnik ima le nekaj razredov osnovne šole, je slabo izobražen in ne pozna prava. Tožnik je že v tožbi navajal, da je izpolnjeval pogoje za pridobitev nepremičnine, da jih izpolnjuje še sedaj in da je bil sklenjen veljaven zavezovalni pravni posel. Temu toženec ni oporekal. Tožnik je živel v času veljavnosti ZTLR, po katerem je za pridobitev lastninske pravice veljala teorija realizacije in je bil prepričan, da je postal lastnik nepremičnine, ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Tudi je želel, da bi se zemljiškoknjižni vpis uredil. Tožnikove besede, da se je počutil za lastnika šele, ko je bil vpisan v zemljiško knjigo, je potrebno razlagati v konceptu celotne tožnikove izpovedbe – bil je prepričan, da je lastnik, ob tem, da je vedel, da se lastnina vpiše v zemljiško knjigo. To pa ni indic, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da ni bil dobroverni lastniški posestnik. Opustitev predložitve odločbe po Zakonu o kmetijskih zemljiščih nima za posledico neveljavnost prodajne pogodbe, pa tudi če bi jo imela se neveljavnost ne upošteva, ker je bil tožnik kot priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot tudi glede pridobitve lastninske pravice. Do navedenih opustitev je prišlo iz razlogov na strani prodajalca, tožnik je bil pogodbi zvesta stranka, bil je v opravičljivi zmoti. Dokazal je desetletno dobroverno in lastniško posest, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti kupljenih nepremičnin v svoji posesti kot svoje.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik kot kupec in pravni prednik toženca kot prodajalec, sta dne 7. 5. 2004 sklenila kupoprodajno pogodbo za tri parcele, glede katerih sama v pogodbi ugotavljata, da gre za kmetijsko zemljišče, kot tudi, da se, med drugim, zavedata, da je potrebno „predhodno pridobiti odločbo po Zakonu o kmetijskih zemljiščih“ (kupna pogodba z dne 7. 5. 2004, priloga A4). Ta ni bila nikoli pridobljena, niti posel ni bil dokončan z vpisom v zemljiško knjigo. Pogodba je bila sklenjena v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta v zvezi s priposestvovanjem (43. člen SPZ) ne zahteva več, da bi bil pravni naslov veljaven, vendar pa mora biti priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost,(1) pri čemer opravičljive zmote v skladu z načelom „ignorantia iuris nocet“ ni mogoče graditi na nepoznavanju prava.(2) Pritožnikove navedbe v zvezi z nepoznavanajem prava so zato neupoštevne. Zmota priposestvovalca mora biti torej opravičljiva tudi glede okoliščine, da je pravni naslov veljaven.(3) V konkretnem primeru je šlo za prodajo kmetijskega zemljišča, ki zahteva izpeljavo ustreznega postopka prodaje v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. l. RS, št. 59/96 s spremembami in dopolnitvami), sicer gre za neveljaven pravni posel. Da mora biti za veljavnost prodajne pogodbe izpeljan še postopek po ZKZ, sta se pogodbeni stranki, tudi tožnik, zavedali, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (7. točka obrazložitve) in razloge za takšno ugotovitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da zmota tožnika glede okoliščine, da je pravni naslov veljaven in da je lastninsko pravico pridobil že s sklenitvijo pogodbe, ni opravičljiva, zato je tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo (27., 28., 43., 49. člen SPZ).

6. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za tožnika na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženca pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Sodba VSRS II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013. Op. št. (2): Sodba VSRS II Ips 426/2011 z dne 20. 3. 2014. Op. št. (3): Takšna zmota, ki privede v priposestvovanje lastninske pravice, namreč „sanira“ neveljavnost oziroma ničnost pravnega posla.