Jedro

Zahtevek za povrnitev izdatkov izdanih za preživljanje preživninskega upravičenca, od preživninskega zavezanca, ima pravno naravo verzije.

Takšen zahtevk zastara v petih letih.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v obsodilnem delu v celoti, v zavrnilnem delu pa za znesek 565.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (to je v obsegu, v katerem tožbeni zahtevek ni zastaran) ter glede stroškov prvostopnega postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (zavrnilni del za znesek 540.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožnici znesek

635.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (do 1.740.000,00 SIT) je zavrnilo.

Tožnici pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženca v višini

46.250,27 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa izpostavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po njenem mnenju ima namreč napadena sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, saj sta tako izrek, kot tudi obrazložitev, nerazumljiva. Prvostopna sodba tako nima razlogov o tem, za katero obdobje je sodišče priznalo tožnici po 15.000,00 SIT mesečno in za katero obdobje po 20.000,00 SIT mesečno. Nadalje so si medseboj v nasprotju razlogi sodbe o tem, ali je prvo sodišče v tej zadevi upoštevalo toženčevo plačilo zneska 80.000,00 SIT ali ne, saj prvo sodišče najprej navaja, da znesek 80.000,00 SIT v tej pravdi ni bil upoštevan, nato pa ga vseeno upošteva. Graja pa tudi odločitev sodišča, da je plačilo teh 80.000,00 SIT sploh upoštevalo, saj je bilo to plačilo upoštevano že v sodbi opr. št. P 161/2002 z dne

21.1.2004, ki je bila izdana v postopku zaradi določitve preživnine za mld. sina pravdnih strank in je bilo torej očitno upoštevano dvakrat. Nadalje pa obstojijo nasprotja v prvostopni sodbi tudi v tem, ko sodišče po eni strani ugotavlja, da je zastaranje zahtevka podano do vključno 31.8.1999, medtem ko njen zahtevek do 28.11.2002 (torej za 39 mesecev) ni zastaran, nakar sodišče tožnici prizna povračilo potrebnih stroškov le za 37 mesecev. Tožnica se nadalje tudi ne strinja z ugotovitvijo prvega sodišča, da je toženec v spornem obdobju za mld. otroka na račun preživljanja karkoli plačeval. Četudi sodišče šteje za verjetno, da izhaja takšen zaključek iz pisnega poziva tožnice tožencu, pa tožnica poudarja, da se ta pisni poziv nanaša na obdobje, glede katerega je prvo sodišče ugotovilo zastaranje. Mld. sinu pravdnih strank je pristojni organ z odločbo z dne 22.5.1997 spremenil priimek, zato bi ji prvo sodišče moralo verjeti, da se je toženec takrat otroku hotel uradno odreči in je izjavil, da ne bo plačeval zanj. Glede vseh plačil toženčeve matere pa je sama izrecno izpovedala, da so bila le občasna. Poleg tega bi moralo prvo sodišče izpovedbo toženčeve matere glede na njuno sorodstveno razmerje kritično presojati. V kolikor bi ta redno dajala denar za vnuka, kot je izpovedala, bi imela o tem tudi ustrezna dokazila. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa je prvo sodišče posledično tudi materialno pravo napačno uporabilo. Prvo sodišče pa tudi ni odločalo o zahtevku tožnice za povračilo separatnih stroškov za pristop na glavno obravnavo dne 22.10.2003, katere je pravočasno priglasila. Pa tudi sicer se tožnica pritožuje tudi zoper stroškovni del odločitve, saj je zaradi nejasnosti glede tožbenega zahtevka nejasen tudi njen uspeh v tej pravdi. Glede na vse navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da določi mesečno toženčevo obveznost v višini

20.000,00 SIT ter tožencu naloži povračilo njenih pravdnih stroškov, podredno pa predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Obenem zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Ravno tako iz vseh pritožbenih razlogov se zoper prvostopno sodbo pritožuje toženec. Strinja se sicer z ugotovitvijo sodišča o delnem zastaranju tožbenega zahtevka, ne strinja pa se z nadaljnjimi ugotovitvami sodišča, ki so po njegovi oceni zgolj hipotetične in nimajo nikakršne dejanske ali pravne osnove. Tako prvo sodišče le približno oceni, da naj bi bile potrebe otroka enake v preteklem času kot v tekočem času, kar pa seveda ni res, saj potrebe otrok z leti naraščajo. Prvo sodišče tako zmotno kot potrebe otroka za obdobje, ko ta še sploh ni bil v šoli, upošteva tudi razne šolske potrebščine.

Toženec prvostopnemu sodišču tudi očita, da je podatke preprosto pobralo iz pravdnega spisa P X/Y, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno in tudi napačno ugotovljeno. Po njegovem mnenju pa so ugotovitve prvega sodišča tudi kontradiktorne, ko po eni strani ugotavlja, da je njegova mati v njegovem imenu plačevala tožnici za preživljanje mld. sina, drugič pa ne ve več, v čigavem imenu je toženčeva mati plačevala. Prvo sodišče pa je vendarle ugotovilo, da je toženec tožnici za sina nekaj plačeval, pri čemer pa ni ugotavljalo, koliko. Ne le glede potreb otroka, tudi glede prihodkov obeh staršev ostaja dejansko stanje povsem neugotovljeno. Sicer pa so zaključki sodišča tudi kontradiktorni in se sodba sploh ne more preizkusiti. Toženec zato pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo tako spremeni, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi tožnica je na toženčevo pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da je v obeh pritožbah uveljavljani pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) podan. Iz ugotovitev prvega sodišča je sicer vendarle mogoče razbrati, da s strani toženca plačanega zneska v višini 80.000,00 SIT prvo sodišče v tej zadevi ni upoštevalo (in so v zvezi s tem očitki tožnice neutemeljeni), kljub temu pa še vedno ostajajo določene nejasnosti v razlogih prvostopne sodbe o pravnoodločilnih dejstvih, zaradi česar pritožbeno sodišče sodbe ne more v celoti preizkusiti. Kljub zgoraj ugotovljenemu so namreč še vedno nejasni in med seboj nasprotni razlogi prvostopne sodbe o tem, ali in katera plačila toženca je prvo sodišče štelo za dokazana in jih je zato pri odločanju o predmetnem zahtevku upoštevalo, kot tudi razlogi o tem, za koliko mesecev je bilo tožničinemu zahtevku sploh ugodeno. Tako iz prvostopne sodbe po eni strani izhaja, da je prvo sodišče štelo za dokazana plačila toženca (oziroma v njegovem imenu njegove matere) v višini 5.000,00 SIT mesečno v celotnem vtoževanem obdobju, po drugi strani pa sodišče za 16 mesecev ugodi zahtevku tožnice v celoti, torej v vtoževani višini

20.000,00 SIT, sklicujoč se pri tem na dejstvo, da je bilo enkratno plačilo v znesku 80.000,00 SIT, ki naj bi jih toženec plačal po vložitvi te tožbe, že upoštevano v preživninski pravdi, in sicer kot poravnava preživninske obveznosti za mesec november 2002, december 2002 in del januarja 2003. V kolikor je prvo sodišče štelo, da so mesečna plačila toženca v višini 5.000,00 SIT v celotnem vtoževanem obdobju izkazana, bi jih glede na takšno ugotovitev moralo upoštevati v celotnem obdobju, ne glede na plačilo enkratnega zneska v višini

80.000,00 SIT oziroma drugačen zaključek utemeljiti. Nadalje pa tudi ni jasno, zakaj je prvo sodišče ob obrazložitvi, da je znesek

80.000,00 SIT v pravdni zadevi zaradi plačila preživnine že upoštevalo kot poravnavo preživninske obveznosti med drugim tudi za mesec november 2002, ugodilo verzijskemu zahtevku tožnice do vključno

28.11.2002. Zahtevek za plačilo preživnine ter verzijski zahtevek po

133. členu ZZZDR se za isto obdobje namreč ne moreta uveljavljati.

Nadalje iz prvostopne sodbe po eni strani izhaja, da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške za obdobje od 1.9.1999 do 28.11.2002, kar dejansko predstavlja 39 mesecev, nakar prvo sodišče tožnici prizna le povračilo za skupaj 37 mesecev. Že navedeni razlogi tako narekujejo razveljavitev napadene sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Razveljavitev pa narekuje tudi sicer v obeh pritožbah neobrazloženo uveljavljan, kot tudi po uradni dolžnosti upoštevan (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, saj je posledično tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je prvo sodišče pri presoji utemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja materialno pravo zmotno uporabilo. Zmotno je štelo, da predstavlja zahtevek tožnice uveljavljanje občasne dajatve, vsled česar je zmotno kot čas, ki je potreben za zastaranje, upoštevalo triletni zastarali rok po 1. odstavku 347. člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01; OZ). Zahtevek, kot ga je postavila tožnica, in s katerim uveljavlja povračilo izdatkov, ki jih je imela s preživljanjem otroka, ker toženec kot otrokov oče obveznosti ni izvrševal, predstavlja namreč verzijski zahtevek po 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 15/76 s spr.; ZZZDR) in ne uveljavljanje preživnine za nazaj. Verzijska terjatev pa ne predstavlja občasne terjatve, ne glede na to, da v tem primeru izvira iz zakonite preživninske obveznosti, zato je potrebno pri presoji utemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja upoštevati splošen, to je petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Po povedanem je toženčev ugovor zastaranja utemeljen le za tiste potrebne izdatke tožnice, ki so zapadli pred petimi leti od dneva vložitve tožbe v tej pravdni zadevi, torej pred 28.11.1997 in so tako zastarali le vtoževani obroki za čas od 1.9.1995 do 28. 11.1997, torej 27 obrokov po

20.000,00 SIT, kar znaša skupaj 540.000,00 SIT. Odločitev prvega sodišča o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zastaranja je torej deloma pravilna, in sicer glede tožničinega zahtevka do višine

540.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (344. člen OZ).

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V preostalem delu pa je bilo po obrazloženem potrebno pritožbama ugoditi ter prvostopno sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje.

Ne glede na to, da zaradi ugotovljenih kršitev vseh ostalih pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti, pa pritožbeno sodišče vendarle opozarja na določena odprta dejanska in pravna vprašanja. Po oceni pritožbenega sodišča je treba deloma pritrditi tudi toženčevim pritožbenim očitkom o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Eno izmed odločilnih dejstev, ki jh mora skladno z 133. členom ZZZDR ugotavljati prvo sodišče, je obseg potrebnih izdatkov, ki jih je imel tisti, ki jih je zalagal namesto preživninskega zavezanca. Sodišče prve stopnje je te utemeljilo predvsem s sklicevanjem na potrebe mld. otroka pravdnih strank, ugotovljene v preživninski pravdi in je zato dejansko stanje v določeni meri nepopolno ugotovilo. Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti, sicer res nima značaja čiste denarne obveznosti, zato se vrednost teh izdatkov presoja po času, ko je terjatev opredeljena kot čista denarna terjatev, to je v času odločanja sodišča prve stopnje, vendar pa to ne pomeni, da se tudi sam obseg potrebnih izdatkov za celotno vtoževano obdobje presoja po razmerah v času odločanja sodišča prve stopnje. Za odločanje o utemeljenosti verzijskega zahtevka je potrebno ugotoviti obseg potrebnih izdatkov v času zalaganja, ta pa je odvisen od okoliščin, ki so sicer odločilne za določitev preživnine. Zato je potrebno tudi v zadevah zaradi verzijskega zahtevka v prvi vrsti ugotoviti potrebe otroka v posameznih obdobjih, po drugi strani pa tudi zmožnosti staršev, o slednjem pa, kot upravičeno opozarja toženec, napadena sodba nima razlogov.

V ponovljenem postopku bo potrebno ugotoviti tako obseg kot višino potrebnih izdatkov, ki jih je tožnica glede na potrebe otroka namesto toženca zalagala za njegovo preživljanje, pri tem pa tudi oceniti, v kolikšni meri je toženec (upoštevaje pri tem zmožnosti obeh pravdnih strank in toženčeve dosedanje prispevke k preživljanju) te potrebne stroške dolžan kriti. Za ugotovitev vseh pravnoodločilnih dejstev pa bo moralo prvo sodišče v ponovljenem postopku s strani pravdnih strank predlagane dokaze z zaslišanjem prič tudi sprejeti in izvesti (v kolikor seveda ne bo ocenilo, da obstajajo razlogi za njihovo zavrnitev) ter o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločiti na podlagi neposredne dokazne ocene. Postopanje prvega sodišča, ko je dokazne predloge z zaslišanjem prič, ki so bile zaslišane v pravdni zadevi opr. št. P X/Y, zavrnilo iz razloga, ker da so bile zaslišane že v tisti pravdni zadevi ter ko se je nato pri odločanju v tej zadevi oprlo na zapisnike o njihovih izpovedbah v tisti zadevi, je namreč n apačno. S sprejetjem in izvedbo dokaza z vpogledom v drug pravdni spis se dokazuje le, da je bil postopek voden in kakšna je bila odločitev v tisti zadevi (kar je posledica dejstva, da postane pravnomočen le izrek, ne pa tudi obrazložitev sodne odločbe). Izvedba tega dokaza torej ne pomeni, da je sodišče dopustilo in izvedlo prav vse dokaze, ki so bili izvedeni v tistem postopku. Zato sodišče v tem postopku načeloma ne more ocenjevati dokazov, izvedenih v drugem postopku, kot da bi jih v tem postopku samo izvedlo. Ob izvedbi dopuščenega dokaza pa sodišče izjemoma lahko sklene, da se samo preberejo zapisniki o zaslišanju prič, vendar le v primeru, če stranke s takšnim načinom izvedbe dokaza soglašajo (smiselna uporaba

3. odst. 302. člena ZPP) V nasprotnem primeru je namreč kršeno načelo neposrednosti, po katerem odloča sodišče v pravdnem postopku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja; in le če zakon tako določa, odloči pravdno sodišče na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov (4. člen ZPP).

V kolikor bodo pravdne stranke v ponovljenem postopku z branjem zapisnikov o zaslišanju prič v pravdni zadevi opr. št. P X/Y soglašale, pa bo potrebno fotokopije teh zapisnikov (vsekakor pa tudi sodbe, v katero je prvo sodišče že vpogledalo), kot priloge priložiti obravnavanemu spisu.

Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških prvostopnega postopka. V tem okviru pa je potrebno opozoriti še na tožnicin utemeljen pritožbeni očitek, da prvo sodišče o njenem zahtevku za povračilo separatnih stroškov ni odločalo. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je tožnica separatne stroške na naroku z dne 22.10.2003 opredeljeno priglasila, zato bi sodišče o njih, glede na to, da pravica do njihovega povračila ni odvisna od odločbe o glavni stvari, moralo odločiti že s posebnim sklepom (prim. 6. odst. 163. člena ZPP), najkasneje pa v končni odločbi o stroških postopka, upoštevajoč pri tem kriterij krivde po 156. členu ZPP in ne kriterij uspeha po 154. členu ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (4. in 3. odstavek 165 . člena ZPP).