Jedro

Ker izpodbijana odločba toženi stranki ne nalaga nobene obveznosti, gre pa za pravdo zaradi plačila denarja, revizije ne more vložiti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca obsodilo, naj tožeči stranki plača 635.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2002 dalje.

Višji tožbeni zahtevek (na plačilo dodatnih 1.105.000 SIT) je prvo sodišče zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 46.250,27 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Pritožbeno sodišče je pritožbama obeh strank delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v celoti v obsodilnem delu, v zavrnilnem delu pa glede zneska 565.000 SIT. Razveljavilo je tudi odločitev o stroških postopka. Sicer je pritožbi zavrnilo ter sodbo potrdilo v zavrnilnem delu glede zneska 540.000 SIT.

Zoper sodbo vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka na obeh stopnjah sojenja.

Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke tudi v delu, ki se nanaša na znesek 540.000 SIT. Zaradi narave odločitve revizijsko sodišče revizijskih navedb ne bo povzemalo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP) ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Revizijo je dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP) ter zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Zoper sodne odločbe druge vrste revizija ni dovoljena. Revizija pa ni dovoljena tudi v primeru, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa (drugi odstavek 374. člena ZPP), v premoženjskih sporih pa tudi ne, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000 tolarjev.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da odločba sodišča druge stopnje ne vsebuje takšnega dela, zoper katerega bi bilo toženi stranki dovoljeno vložiti revizijo. Vložitev le-te v obravnavani zadevi je očitno posledica napačne interpretacije odločbe sodišča druge stopnje s strani tožene stranke. Odločba sodišča druge stopnje namreč toženi stranki ničesar ne nalaga, kot zmotno meni tožena stranka. Odločba pritožbenega sodišča se namreč sestoji iz treh odločilnih delov: - sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki nalagala plačilo 635.000 SIT - sklepa s katerim je pritožbeno sodišče razveljavilo zavrnitev tožbenega zahtevka za znesek 565.000 SIT ter - sodbe, s katero je pritožbeno sodišče potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka glede zneska 540.000 SIT.

Odločitvi iz prve in druge alinee tvorita razveljavitveni sklep in torej nista sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP), odločitev v sodbi pa je toženi stranki v prid in je torej nima pravnega interesa napadati, poleg tega pa tudi ne dosega revizijske vrednosti iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Tako se pokaže, da je revizija tožene stranke nedovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).