Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za presojo, ali je obstajala možnost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR za ponudbo sklenitve nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji, je bistveno, kakšne so te možnosti bile ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne ali so te možnosti obstajale kasneje, ko je delovno razmerje že prenehalo.
Ni bistveno, ali je bil A. A. pri toženi stranki v času, ko je tožniku še tekel odpovedni rok, v delovnem razmerju. Bistveno je, da je ves ta čas opravljal delo, kakršnega bi tožena stranka lahko ponudila tudi tožniku.
Revizija se zavrne.
Tožena stranka mora v 15 dneh po vročitvi te sodbe tožniku povrniti njegove stroške revizijskega postopka v znesku 617,32 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 28. 3. 2013, ki je bila tožniku vročena 11. 4. 2013 in jo je razveljavilo. Ugotovilo je, da tožniku delovne razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 27. 5. 2013, ampak mu še vedno traja. Toženi stranki je naložilo da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas od 27. 5. 2013 dalje prizna in izplača vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti od vsakega drugega v mesecu za pretekli mesec. Takšno odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je A. A. (brat tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke) od maja 2013 pri toženi stranki opravljal delo vodje proizvodnje oziroma betonarne in da bi tožena stranka to delo lahko ponudila tudi tožniku, ki se mu je odpovedni rok iztekel 27. 5. 2013. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno drugostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke o zmotni uporabi 286b. člena ZPP v zvezi z dopisom, ki ga je A. A. poslal s tožnikovega elektronskega naslova. Tožnik ni izkazal, zakaj tega dopisa ni mogel predložiti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z izpovedbami prič A. A. in B. B. ter zakonitega zastopnika tožene stranke. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi je delo vodje betonarne opravljal C. C. in ne A. A., delo vodje proizvodnje pa direktor tožene stranke D. D. Nižji sodišči odločitev gradita na enačenju delovnih mest vodje betonarne in vodje proizvodnje. Sodišče druge stopnje se sploh ni opredelilo do pritožbenih navedb iz 8. točke pritožbe, temveč je samo povzelo odločitev sodišča prve stopnje, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zmotno porabilo materialno pravo, saj je možnost zaposlitve na drugih delih presojalo glede na razmere v času odpovednega roka, ne pa glede na razmere ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
4. V odgovoru na revizijo je tožnik predlagal zavrnitev revizije. Navaja, da je bil dokaz z elektronskim sporočilom A. A. pravočasno predlagan. Pravilna je ugotovitev sodišča, da bi tožnik še naprej lahko opravljal delo, k ga je opravljal poleg direktorskega, pri čemer pa ni pomembno, ali bi to počel kot vodja proizvodnje, ali kot vodja betonarne ali kot vodja kontrole proizvodnje.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).
7. Neutemeljen je revizijski ugovor o tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o zmotni uporabi določbe 286b. člena ZPP. V resnici tožena stranka v pritožbi ni ugovarjala zmotne uporabe 286b. člena ZPP, temveč neupoštevanje določbe 286.a člena ZPP. Sodišče druge stopnje zato v 7. točki obrazložitve očitno pomotoma šteje, da je tožnik uveljavljal obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z 286b. členom ZPP, ki v konkretnem primeru niti ne pride v poštev. Ugovori tožene stranke v zvezi z izvedbo dokaza z elektronskim sporočilom A. A. dne 19. 9. 2014 niso bili zavrnjeni zaradi tega, ker jih tožena stranka ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče (kar je vsebina 286b. člena ZPP), temveč zaradi tega, ker tožnik brez svoje krivde tega dokaza ni mogel navesti do zaključka glavne obravnave. Povsem zgrešeno je tudi sklicevanje tožene stranke na določbo 286a. člena ZPP, saj v konkretnem primeru ni šlo za to, da bi tožnik listino predložil v nasprotju z pozivom sodišča. 8. V resnici tožena stranka v reviziji uveljavlja, da se pritožbeno sodišče, prav tako pa tudi sodišče prve stopnje, ni opredelilo do njenega ugovora o nepravočasni predložitvi dokaza z elektronskim sporočilom z dne 19. 9. 2013. Tožena stranka se pri tem očitno pomotoma sklicuje na določbo 286b. člena ZPP (oziroma v pritožbi na določbo 286a. člena ZPP), po vsebini pa se sklicuje na določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP. Ta določa, da stranka lahko tudi na poznejših narokih navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Sodišče druge stopnje se je vsebinsko opredelilo tudi do ugovora prepozne predložitve navedenega dokaza. Za utemeljitev nekrivdnega razloga za kasnejšo predložitev izpisa elektronske pošte povsem zadošča, da je tožnik navedel, da tega dokaza ni mogel brez svoje krivde prej predložiti, saj ga je po naključju pridobil po zaključku glavne obravnave, ko je 16. 10. 2014 na svojem računalniku, ki se nahaja pri toženi stranki preveril ali je zanj kaj pošte na njegovem osebnem elektronskem naslovu in da je takrat ugotovil, da je A. A. iz tega elektronskega naslova poslal sporočilo. Glede na to, da je tožnik izkazal, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogel predložiti že prej, je sodišče prve stopnje v novem postopku svojo odločitev utemeljeno oprlo na ta dokaz. Sodišče druge stopnje pa je pravilno zavrnilo ugovore tožene stranke o tem da gre za prepozno predložen dokaz.
9. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, češ da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o presoji oziroma nepresoji dokazov z zaslišanjem prič A. A. in B. B. ter direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je v 10. točki obrazložitve obširno opredelilo do izpovedbe zakonitega zastopnika o nemožnosti, da bi tožniku ponudili drugo zaposlitev. Priči E. E. in A. A. pa glede tega nista izpovedala ničesar relevantnega. Sodišče druge stopnje je ugotovitve sodišča prve stopnje sprejelo kot pravilne. Očitno je, da tožena stranka z navedbami o domnevni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, česar pa z revizijo ni možno storiti.
10. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, torej tudi na ugotovitev sodišča, da je tožena stranka ob odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi imela možnost, da tožniku ponudi pogodbo o zaposlitvi, kakršna je bila kasneje sklenjena s tožnikovim bratom in hkrati tudi bratom zakonitega zastopnika tožene stranke A. A. Res je sicer, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi z A. A. sklenila šele v septembru 2014 (najprej za usposabljanje), vendar je ta dela za toženo stranko opravljal že poprej najmanj od maja 2014, ko je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje, kjer je prejemal nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Okoliščina, da se je A. A. pri toženi stranki zaposlil šele septembra 2013 ne pomeni, da tovrstne zaposlitve tožniku ni bilo možno ponuditi že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. A. A. namreč dela za toženo stranko opravljal že pred septembrom 2013, le da je takrat očitno želel hkrati izkoristi pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato ni bistveno, ali je bil A. A. pri toženi stranki v času, ko je tožniku še tekel odpovedni rok, v delovnem razmerju. Bistveno je, da je ves ta čas opravljal delo, kakršnega bi tožena stranka lahko ponudila tudi tožniku. Da je šlo za kontinuirano delo, je razvidno tudi iz izpovedbe priče A. A., ko je skušal pojasniti, zakaj je v elektronskem sporočilu zapisal, da je od maja 2014 zaposlen kot vodja proizvodnje. Sodišče druge stopnje je prepričljivo zavrnilo njegovo pojasnilo, da je šlo za lapsus. Bistveno je nadaljnje pojasnilo priče, da je tudi po domnevni dvotedenski menjavi strojnika, ki je bil na dopustu, ostal pri toženi stranki in še naprej pomagal bratu (zakonitemu zastopniku tožene stranke), ker je videl, da je dosti za postoriti in ker takrat ni bil zaposlen.
11. Neutemeljen je revizijski očitek, da nižji sodišči enačita delovni mesti vodje betonarne in vodje proizvodnje, čeprav naj bi šlo za dve povsem različni delovni mesti. Nedoslednost pri poimenovanju je povzročila tožena stranka sama. Gre za relativno manjšega delodajalca (v času odpovedi je imela 11 zaposlenih), z neizdelano sistemizacijo. Tožena stranka je namreč predložila le izjavo o varnosti, ki vsebuje tudi shemo odgovornosti za varnost in zdravje pri delu v družbi (priloga B3) in seznam zasedbe delovnih mest na dan 11. 4. 2013 (priloga B4). Že pri teh dveh dokumentih prihaja do neujemanja nazivov delovnih mest. Ne v enem ne v drugem dokumentu se niti ne pojavljata naziva vodja proizvodnje in tudi ne vodja betonarne. Sodišče druge stopnje je uporabilo oba naziva, ker sta se oba naziva uporabljala za isto delo, ki ga je opravljal A. A. Ta je v elektronskem sporočilu to delo opredelil kot delo vodje proizvodnje, kasneje pa je bila z njim sklenjena pogodba za delo vodje betonarne. Že iz dejstva, da se tožena stranka ukvarja izključno s proizvodnjo betona izhaja, da ne more iti za dve različni delovni mesti, temveč gre le za dva različna naziva istega dela, pri čemer noben od nazivov nima podlage v shemi odgovornosti za varnost in zdravje ali pa v seznamu zasedenih delovnih mest. 12. Za presojo, ali je obstajala možnost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR za ponudbo sklenitve nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji, je bistveno, kakšne so te možnosti bile ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne ali so te možnosti obstajale kasneje, ko je delovno razmerje že prenehalo. Vendar pa je na podlagi dejstva, da je tožena stranka kasneje sklenila pogodbo o zaposlitvi z A. A. in da je ta že kratek čas po tistem, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dana tožniku, opravljal delo vodje proizvodnje, (kot je to delo sam opredelil v elektronskem sporočilu), sodišče lahko utemeljeno sklepalo, da je obstajala možnost, da se to isto delo, ki ga je opravljal A. A., ob odpovedi ponudi tudi tožniku. Navedeno pomeni, da sta nižji sodišči tožniku podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pravilno šteli za nezakonito, ker tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR.
13. Razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena niso podani, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.
14. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora tožniku povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na revizijo, odmerjene po veljavni odvetniški tarifi.