Jedro

Tožena stranka je razpolagala z drugim delom za tožnika, zato je bila dolžna tožniku ponuditi delo in ga zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali ga dokvalificirati oz. prekvalificirati v smislu določil tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ker mora zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dokazati delodajalec in ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku podala zakonito odpoved, je sodišče utemeljeno odločilo, da je bila podana odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 28. 3. 2013, ki je bila tožniku vročena 11. 4. 2013, nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 27. 5. 2013, ampak le-to še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas od 27. 5. 2013 dalje priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 2. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.593,69 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo, pri čemer sicer v pritožbi zmotno navede, da vlaga pritožbo tožeča stranka, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za očitno pisno pomoto, saj iz predloženega spisa jasno izhaja, da je odvetnica A.A. pooblaščenka tožene stranke. Pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, oz. podrejeno, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v času podaje odpovedi razpolagala z drugim delom, ki ga je bila dolžna ponuditi tožniku. Izpodbijana sodba ima na več mestih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni pojasnilo oz. obrazložilo oz. navedlo razlogov, zakaj meni, da je B.B. neverodostojna priča. V zvezi z navedbami tožene stranke, v spornem obdobju podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni imela potrebe po novem delavcu, ker je sledilo elektronskemu sporočilu B.B. Zavodu RS za gradbeništvo, pri čemer pa se ni opredelilo do nasprotnih navedb tožene stranke, ki jih je podal direktor, tožnik in priča C.C.. Direktor tožene stranke D.D. je namreč zaslišan na naroku 30. 9. 2013 izpovedal, da dela sploh ni, da so morali tudi po podaji odpovedi odpuščati in da drugega dela tožniku niso ponudili, ker ga niso imeli, ker je slabo kazalo. Tudi tožnik priznava, da je toženi stranki slabo kazalo. Da potreb po delu v spornem obdobju niso imeli, je potrdila tudi zaslišana priča C.C., sodišče pa navedenega ni upoštevalo. Tako ni mogoče zavzeti stališča, da je potreba po delu obstajala tudi ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi 28. 3. 2013. Možnost ponuditi delavcu novo pogodbo o zaposlitvi, v primeru, da le-ta sploh obstaja, je potrebno presojati pred oz. ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Direktor je izpovedal, da je B.B. kdaj poleti pomagal na betonarni, ko je imel njihov strojnik dopust, poleg tega pa je tudi sam tožnik izpovedal, da je zamenjal strojnika, ki ga takrat ni bilo od maja do septembra, tako ni šlo za trajno potrebo s polnim delovnim časom 40 ur na teden v času odpovedi. Tako je ugotovitev sodišča, da je B.B. že od maja opravljal delo vodje proizvodnje oz. betonarne napačna, saj bazira na elektronskem sporočilu B.B., ki je bilo namenjeno ZAG-u. Nesporno je, da B.B. v maju 2013 ni bil formalno zaposlen, čeprav je v elektronskem sporočilu zapisal, da je bil zaposlen. Razlog, zakaj je to zapisal, je lapsus, njegovo delo pa se je nanašalo na urejanje dokumentacije v zvezi z ZAG-om. Iz elektronskega sporočila z dne 19. 9. 2013 torej ni mogoče tako hitro zaključiti, da gre za zaposlitev za polni delovni čas za delovno mesto „Vodja betonarne oz. Vodja proizvodnje“ in je v luči tega sporočila potrebno presojati drugače. Sodišče se ni opredelilo do njegove navedbe, da je B.B. opravljal samo administrativna dela. Gre tudi za prepozne navedbe. Za potrebe postopka so prirejene izjave tožnika, da dokazov glede elektronskega sporočila ni mogel dostaviti prej. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni upoštevalo določbe 286.a člena ZPP oz. je odločilo v nasprotju z njim. Sodišče se ni opredeljevalo do potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 12. 5. 2014 in pogodbe št. ... z dne 28. 8. 2013 o izvedbi projekta usposabljanja v okviru programa usposabljanje na delovnem mestu 2012/2013, ki ju je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti. Iz dokumentov izhaja, da ne gre za zaposlitev, pač pa za usposabljanje. Ne drži ugotovitev sodišča, da sodišče ni moglo ugotoviti kakšna vrsta izobrazbe je bila potrebna za delovno mesto „Direktorja“ in delovno mesto „Vodje betonarne“. Tožena stranka res nima akta o sistemizaciji delovnih mest, vendar ta okoliščina ni odločilna upoštevaje tretji odstavek 88. člena ZDR. Da se za delovno mesto direktorja zahteva VII. stopnja izobrazbe, sta namreč potrdila tako direktor tožene stranke kot tudi priča C.C., ki je pri toženi stranki opravljala kadrovske zadeve (slednje med strankama niti ni bilo sporno). Kakšna vrsta izobrazbe je potrebna za delovno mesto „Vodja betonarne“, pa sodišču niti ni bilo potrebno ugotavljati, saj navedeno delo opravlja E.E.. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in ni res, da je bilo med strankama nesporno, da pri toženi stranki ni bilo potrebe po novem delavcu in da si ga tožena stranka ne more privoščiti. Očitno je B.B. potreben in si ga tožena stranka lahko privošči. Niso bistvene potrebe po delu drugih delavcev na splošno in gibanje števila zaposlenih na splošno, ampak konkretna trditev tožnika in ugotovitev sodišča, da je obstajalo drugo delo za tožnika. Tožnik je prepričljivo pojasnil, kako je prišel do elektronskega sporočila B.B.. Dne 16. 10. 2013 je bil po dolgem času v prostorih tožene stranke (do katerih ima dostop kot solastnik nepremičnin) in pregledal elektronsko pošto, saj drugega dostopa do nje ni imel, kot neresnično špekulira tožena stranka, na domačem naslovu kjer prebiva, interneta in elektronske povezave ni imel in nikoli ni od drugje dostopal do elektronske pošte kot izključno na stacionarnem računalniku v prostorih tožene stranke. Sprenevedanje tožene stranke ne pozna meja, saj navaja, da je B.B. od maja do septembra 2013 zgolj in samo administrativno pomagal pri urejanju dokumentacije, predhodno pa navaja, da je B.B. zamenjeval tudi strojnika, ko je bil na dopustu. Direktor tožene stranke Zdravko Toškan je na zaslišanju 30. 9. 2013 izpovedal, da je B.B. delal kot strojnik v betonarni na viličarju in na kopaču. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev postopkovnih določb in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

Po izvedenih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter vpogledu v listinsko dokumentacijo, ki jo je pridobilo sodišče in po zaslišanju tožnika F.F., direktorja tožene stranke D.D. ter priče B.B., vodje betonarne pri toženi stranki in C.C., je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in ugotovilo, da je bila redna odpoved tožniku iz razloga nesposobnosti nezakonita in posledično ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče zmotno uporabilo določilo 286.b člena ZPP. ZPP v 286. členu določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kot to določa prvi odstavek. ZPP v 337. členu določa, da v pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. ZPP pa v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, pri čemer se na kršitve lahko sklicuje tudi pozneje, vključno v pravnih sredstvih, kar pa se upošteva le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Sodišče je navedeno pravilno upoštevalo in v obrazložitvi jasno navedlo, da je tožnik v konkretnem primeru elektronsko sporočilo pridobil šele po zaključku glavne obravnave, torej je seznanitev z elektronskim sporočilom uveljavljal pravočasno.

Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na elektronsko sporočilo Zavodu RS za gradbeništvo - ZAG, iz katerega je izhajalo, da je B.B. že od maja 2013 zaposlen pri toženi stranki kot vodja betonarne oz. proizvodnje. B.B. je ob napovedani kontroli ZAG-a, ki je vodilni inštitut na področju gradbeništva v Sloveniji, sporočil, da je sam vodja betonarne oz. proizvodnje od maja 2013. Gre za pomembno sporočilo in torej ne more iti za lapsus, v kolikor pa bi tudi šlo lapsus, bi tožena stranka to tudi popravila in sporočila ZAG-u pravilne podatke. B.B. je bil od aprila do novembra 2013 prijavljen na Zavodu RS zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, opravljal pa je delo vodje proizvodnje oz. betonarne pri toženi stranki vsaj od maja 2013, to je še v času odpovednega roka tožniku, pri čemer je tožniku odpovedni rok iztekel 27. 5. 2013. Tako je tožena stranka razpolagala z drugim delom za tožnika in bi morala tudi preveriti možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih upoštevaje tudi možnost dokvalifikacije oziroma prekvalifikacije, saj je delo vodja betonarne oz. proizvodnje obstajalo najmanj od maja 2013, ko je tožnik še bil v delovnem razmerju. Tako bi bila tožena stranka dolžna tožniku ponuditi delo in ga zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali ga dokvalificirati oz. prekvalificirati v smislu določil tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS 42/2002 - 107/2007 - ZDR) Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka dne 11. 4. 2013 zaposlovala 11 delavcev, kar pomeni, da je bila dolžna s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oz. za vrsto dela kot to določa 20. člen ZDR, saj tožena stranka ni bila manjši delodajalec v smislu tretjega odstavka 5. člena ZDR, ki določa, da je manjši delodajalec tisti, ki zaposluje 10 ali manj delavcev. Tožena stranka ni imela akta o sistemizaciji delovnih mest in pogojev za zasedbo delovnega mesta ne more dokazovati z izpovedbo direktorja ali vodje kadrovske službe, saj njuna izpovedba ne more nadomestiti pisnega akta o sistemizaciji delovnih mest. Ker mora zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dokazati delodajalec in ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku podala zakonito odpoved, je sodišče utemeljeno odločilo, da je bila podana odpoved nezakonita.

Glede pritožbenega ugovora, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o pogodbi z Zavodom RS za zaposlovanje v okviru projekta Usposabljanje na delovnem mestu 2012/2013 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ne drži, saj je sodišče navedlo, da je bil B.B. od novembra 2013 prijavljen na ZRSZ kot iskalec zaposlitve, opravljal pa je delo vodje proizvodnje oz. betonarne pri toženi stranki že vsaj od maja 2013 in kasneje na podlagi pogodbe z ZRSZ ter se je nato v novembru 2013 tudi formalno zaposlil pri toženi stranki. Res je obrazložitev v tem delu dokaj skopa, vendar se je sodišče opredelilo do navedene pogodbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer iz razloga, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko stroške postopka vedno krije delodajalec ne glede na izid pravde. Tožnikov odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi spora, torej sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.