Jedro

Revizijsko sodišče je ocenilo, da v izreku opredeljeno pravno vprašanje presega okvire ZLPP, ki je z izjemo posameznih določb že prenehal veljati, in je kot tako pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.

Obrazložitev

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali lahko sodišče pri odločanju o denarnem zahtevku delavke proti družbi na podlagi njune pogodbe o trajni vlogi, pri ugotavljanju višine obveznosti upošteva odločbo, ki jo je agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje izdala v postopku revizije pri družbi, čeprav pogodba ni bila razveljavljena in čeprav delavki ta odločba ni bila vročena, je pa imela delavka po 139. členu ZUP možnost zahtevati, da se v revizijskem postopku pripusti kot stranka?“ OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo njen zahtevek za plačilo revaloriziranega zneska 10.524,61 EUR na podlagi pogodbe o trajni vlogi sredstev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica kot delavka H. d.d. s to družbo dne 28.12.1990 sklenila pogodbo o trajni vlogi sredstev. Ugotovilo je tudi, da je tožnica dne 15.7.1992 s pogodbo o prenosu trajne vloge z dnem 8.5.1992 50% trajne vloge prenesla na družbo D. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju agencija) pri družbi H. naredila postopek revizije in je v odločbi, ki je bila izdana v tem postopku, ugotovila da je družba H. oškodovala družbeno premoženje in ji je zato naložila storniranje trajnih vlog delavcev v H. in odločila, naj se za vplačila delavcev vzpostavijo obveznosti H., za izplačane dividende pa terjatve, določila pa je tudi način izračuna obveznosti do delavcev. Tožena stranka je po tem načinu v postopku predložila izračun višine obveznosti do tožnice. Sodišče je temu izračunu sledilo. Ugotovilo je, da vrednost tožničine obveznosti na dan 31.7.1992 do H. znaša 342.726,00 SIT oz. 1430,17 EUR. Na ta dan je sodišče tudi valoriziralo sredstva, ki jih je tožnica prenesla na D., in ugotovilo, da vrednost prenesenih sredstev znaša 823.943,00 SIT oz. 3438,25 EUR. Sodišče prve stopnje je zato ugotovilo, da je tožnica na družbo D. prenesla več denarja, kot ga je sploh imela pravico zahtevati od H. in je zato njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnica v predlogu navaja, da bi bil kapitalski delež tožnice v družbi H. lahko drugačen od tistega, ki ga družba vodi v poslovnih knjigah le v treh primerih: če bi bilo oškodovanje družbene lastnine ugotovljeno v revizijskem postopku, v katerem bi sodelovala tudi tožnica in bi bila v tem postopku izpodbita pogodba o trajni vlogi in tudi pravnomočno ugotovljena višina obveznosti družbe H. do tožnice; če bi bila revizijska odločba spremenjena v pravdnem postopku, ker lahko po 48b. členu ZLPP tožbo zoper odločbo revizijskega organa lahko vložijo tudi fizične osebe, vendar le če jim je bila odločba vročena, tožnici pa odločba sploh ni bila nikoli vročena; če bi pravobranilec v posebnem postopku izpodbil pogodbe o trajni vlogi sredstev.

3. Tožnica meni, da je v tej zadevi pomembno pravno vprašanje, ali se res učinki odločbe agencije raztezajo na tožnico, ne da bi bila pogodba o trajni vlogi izpodbita. Poudarja, da je stališče drugostopenjskega sodišča v nasprotju z odločbo US RS št. U-I-133/93. Meni, da na to vprašanje sodna praksa še ni odgovorila, saj zadeva VS RS opr.št. VIII Ips 17/2005 ni primerljiva, ker je šlo v tem primeru za vodilnega delavca, ki je bil seznanjen s postopkom revidiranja. Meni, da je drugostopenjsko sodišče napačno odločilo, da je ona tista, ki bi morala dokazati, da je imela njena trajna vloga podlago v zakonu in da torej ni prišlo do oškodovanja družbenega premoženja. Poudarja, da je bila dolžna dokazati le knjigovodsko vrednost svoje vloge in dejstvo, da ta v postopku revidiranja ni bila spremenjena z odločbo, ki bi učinkovala zoper njo. Tako meni, da izpodbijana sodba nima zadostnih razlogov in je z njo poseženo v 14., 22., 23., in 33. člen URS.

4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da v izreku opredeljeno pravno vprašanje presega okvire Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – ZLPP, ki je z izjemo posameznih določb že prenehal veljati, in je kot tako pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Zato je predlogu ugodilo in revizijo v navedenem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).