Jedro

Ukrep, ki ga je imel na podlagi 48.a člena ZLPP na voljo revizijski organ, če tožena stranka ne bi sama uskladila oškodovanj, je med drugim tudi naložitev pravilnega izkazovanja lastninskih deležev, kar je bilo naloženo toženi stranki pred pričetkom lastninskega preoblikovanja, saj je bila z dokončno odločbo revizijskega organa ugotovljena med drugim nezakonita delitev dobička (tožnica do njega ni bila upravičena) pri toženi stranki v škodo družbenega kapitala na račun zasebnega, za kar ni bilo podlage v zakonu. Iz navedenih razlogov se pritožnica neutemeljeno sklicuje na pogodbo (ki sicer ni bila izpodbita, kar večkrat ponovi pritožba), ki jo je sklenila s prednikom toženke, saj je bil predmet tudi naknadna delitev dobička, ta pa je bila zatem opravljena v nasprotju s prisilnimi predpisi, in ne more na podlagi pogodbe o vložku dela plač sedaj tožnica uveljaviti denarnih zahtevkov, ki bi izvirali iz nezakonite delitve dobička.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 2.522.117,70 SIT (10.524,61 EUR), povečan za indeks rasti cen in revalorizacijo, z obrestmi, kot je to določno opredeljeno v izreku in naložilo tožnici da povrne pravdne stroške toženi stranki.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da sodba nima razlogov o konkretnih navedbah tožnice v zvezi z revizijskim postopkom, v katerem je bila izdana sporna odločba APPNI. Sodišče bi se moralo opredeliti vsaj do nosilnih argumentov, ker tega ni storilo, gre za kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče materialne predpise omenja le v okviru povzemanja navedb, sodba se ne opira na noben predpis ali konkretno določbo materialnega prava, zato ni mogoč preizkus. Iz sodbe izhajajo arbitrarni zaključki in ni razlogov o plačilu dohodninskih dajatev, o ugovoru slabega pravdanja, revizijskem poročilu z dne 30.11.1998, da je tožničina terjatev računovodsko knjižena in razvidna iz poslovnih knjig, da odločba APPNI ni bila izdana v skladu z 48.b členom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), da je bilo podržavljenje igralnice izvedeno v nasprotju s predpisi.

Materialno zmotno je stališče sodišča, da odločba APPNI z dne 28.6.1996 veže pravdni stranki. Iz odločbe ne izhaja, da se ta nanaša na tožnico in tudi ne, kaj naj bi nezakonitega s pravnim prednikom tožene stranke sklenila in da naj bi prejela nezakonite dividende. Sodišče je o zahtevku presodilo na podlagi citirane določbe APPNI, čeprav tožnica v njej ni navedena, ni fizična oseba, zavezana z odločbo, ta ji ni bila vročena in zato zoper njo ni mogla vložiti tožbe, sodišče arbitrarno zaključuje, da je tožnica oškodovala družbeno lastnino. Sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi moglo zaključiti, da odločba APPNI in sodba Pg 1, ki je rezultat pravdnega postopka po tožbi igralnice zoper to odločbo, vežeta toženo stranko in veljata tudi za tožnico, čeprav ta v tej odločbi ni bila obravnavna individualno in ni bila stranka postopka. Revizijsko poročilo in odločba ne ugotavljata, da bi delavci oškodovali družbeno lastnino, jim ne nalagata vračila, odločba jim ni bila vročena, čeprav bi jim po zakonu morala biti. Tožnica in drugi niso bili seznanjeni z okoliščino, da naj bi bile v revizijskem postopku ugotovljene njihove obveznosti do igralnice. Odločba nalaga le pravnemu predniku toženke določene ukrepe.

S postopkom revidiranja jih ni seznanila niti agencija, niti igralnica in jim ni notificirala izida postopka revidiranja. Zaključek Vrhovnega sodišča v sodbi VS RS VIII Ips 17/2005, na katero se sklicuje Višje sodišče v Kopru v odločbi v zadevi pod opr. št. Cp 159/2008 z dne 23.9.2008, je v nasprotju z 48.b členom ZLPP, ki v drugem odstavku revizijskemu organu izrecno nalaga vročitev odločbe vsem pravnim in fizičnim osebam, zavezanim v odločbi. Ravnanje revizijskega organa in uprave igralnice je nezakonito in vrhovno sodišče se ob takem postopanju ne more sklicevati na možno sodelovanje kot stranke v postopku revidiranja, tako stališče je tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-133/203, da določbe členov 48a,b in c ZLPP ne učinkujejo za nazaj in ne posegajo v pridobljene pravice tretjih. Sicer pa je bil v tistem postopku stranka eden od vodilnih delavcev, ki je bil z revizijskim postopkom seznanjen in tudi vključen v odločanje.

Oškodovanja družbene lastnine ni, oškodovanje ni ugotovljeno niti z odločbo agencije na način, kot to določa zakon, niti ni bila vložena tožba s strani družbenega pravobranilca. Ni nepomembno, da je javni pravobranilec izpodbijal oz. uveljavljal ničnost nekaterih pogodb, ni pa izpodbijal pogodb med delavci in podjetjem (poročilo DT str. 23). Tožnica ima do tožene stranke terjatev, ki ima podlago v zakonu. Če so bile pogodbe o vlaganjih dela plač in dela dobička v družbo nezakonite, bi jih moral pravobranilec izpodbijati in šele sodba, ki bi učinkovala zoper posameznega imetnika kapitalskega deleža, bi vezala stranki. Način ugotavljanja kapitalskih deležev fizičnih oseb je določal Zakon o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (ZLPPOD) in je bila tožena stranka dolžna ravnati v skladu z zakonom. Zakon je določal, da gre za kapitalske deleže fizičnih oseb po stanju na podlagi deležev v kapitalu pred spremembo v obveznost. Tisto, kar je tožnica od svoje plače vložila in imela v kapitalu H., je po določbah zakona postala obveznost tožene stranke. ZLPPOD ni za nazaj določal, da se od kapitalskega deleža fizične osebe na dan 18.6.1994 odštejejo vsi dobički, ki naj bi jih tožnica do takrat prejela iz naslova trajnih vlog, da bi se za nazaj ugotavljalo, koliko je tožnici iz naslova trajnih vlog pripadlo, koliko je iz tega dodatno vlagala v H., koliko v D., in koliko ji je bilo izplačano. Opozarja še, da je tožena stranka v pravdi pod opr. št. Pg 1 trdila diametralno nasprotno, kot v tej pravdi. Trdila je, da so bile trajne vloge zakonite.

Tožnica je višino trajne vloge dokazala z listinami. Tožena stranka nasprotno svojih terjatev ni dokazala. Če je tožnica iz naslova delitve dobička prejela več, kot bi ji šlo po zakonu, tega sedaj tožena stranka ne more poračunati. Delež pa je tožnica pridobila s pogodbo.

Na dan 18.6.1994 je imela tožnica v družbi – pravnem predniku tožene stranke trajno vlogo in ta delež je nastal v skladu s pogodbo med njima. Pogodba ni bila nikoli izpodbijana in veže stranki ne glede na kasnejše ukrepe državnih organov. Revizijski organ se ni konkretno ukvarjal s tožničino trajno vlogo in ni konkretno in določno ugotavljal tožničinega kapitalskega deleža pri toženi stranki. Država tožbe, s katero bi izpodbijala pogodbo med fizično osebo in pravnim prednikom tožene stranke, ni vložila, ker z njo ne bi uspela, saj tožnica in sodelavci niso sodelovali pri oškodovanju družbene lastnine in noben predpis ni določal, da naj bi bili delavci dolžni vrniti vse dividende, od katerih so bile plačane dajatve, ki so jih na račun trajnih vlog prejeli do 18.6.1994. Delitve dobička, ki so za toženo stranko sporne, so bile izvršene v času od 1989 do 1993, v revizijskem postopku pa ni bilo ugotovljeno oškodovanja družbene lastnine, ki naj bi ga zagrešila tožnica. Tožena stranka nima podlage, da od tožnice terja nekaj, kar od nje ni terjal ne revizijski organ, ne pravobranilec. Če je bila tožena stranka mnenja, da je tožnica dolžna kaj vrniti iz naslova delitve dobička v letih 1990 do 1993, so te terjatve, tudi če bi obstajale, pred vložitvijo tožbe zastarale. Sodišče je z zmotno uporabo prava doseglo to, da je tožena stranka zoper tožnico uveljavila vračilo tistega, kar ji je pravni prednik tožene stranke iz naslova dividend, ki so bile prenesene v D. d.o.o., izplačal, čeprav za tako terjatev tožena stranka nima nobene podlage. Vračilo zaradi oškodovanja družbene lastnine bi lahko zahteval le družbeni pravobranilec za državo. Opozarja še na 50. člen ZLPP- vsako dejanje ni samo po sebi nično, predviden je ustrezen postopek.

Sodba nima razlogov, da je rezultat izvedenskega dela v zadevah P 1 in P 2 ugotovitev, da je terjatev tožnice pri toženi stranki ustrezno računovodsko knjižena in je razvidna iz poslovnih oziroma knjigovodskih listin po osebi in po višini. Zavrnitev teh dokaznih predlogov tudi pomeni absolutno bistveno kršitev postopka. Tožena stranka v razmerju do tožnice ni usklajevala lastninskih razmerij in pravnih poslov, ničesar ji ni notificirala, nobenega postopka zoper njo ni začela. Odločbe APPNI v razmerju do tožnice ni mogoče upoštevati, ker se nanjo ne nanaša, je ne obravnava po imenu in ne po višini, ni ji bila vročena, zoper odločbo tožnica ni imela sodnega varstva polne jurisdikcije. Upoštevanje odločbe APPNI zoper tožnico bi pomenilo hudo kršitev človekovih, ustavnih in konvencijskih pravic.

Tožničin lastninski delež v postopku revidiranja ni bil zmanjšan, niti ni v tem postopku mogla nastati nobena terjatev tožene stranke zoper tožnico. Sodišče zmotno ni uporabilo določbe 9. člena ZLPPOD. Ob upoštevanju te določbe je mogoč le zaključek, da je revizijski postopek končan s pravnomočnostjo sodbe v zadevi Pg 1. V revizijskih postopkih in postopkih po ZLPP proti imetnikom trajnih vlog - fizičnim osebam ni bilo ugotovljeno oškodovanje družbene lastnine, zato zoper nobenega imetnika trajnih vlog ni bil uveljavljen zahtevek za zmanjšanje trajne vloge oziroma kapitalskega deleža, niti za vračilo izplačanih dividend. Treba je upoštevati knjigovodsko vrednost, ki je taka, kot jo navaja tožnica v zahtevku, in jo izkazujejo knjigovodske listine. Opozarja na 8. člen ZLPPOD. Za kapitalske deleže obstoji obveznost plačila v denarju. Ta zakon je fizičnim osebam priznal kapitalske deleže ob začetku lastninjenja. Ne sme se torej posegati nazaj, v delitev dobička in tudi ni oškodovanja po 48 členu ZLPP, ki je stopil v veljavo šele leta 1993. Navedeni razlogi veljajo tudi za presojo obstoja terjatve tožene stranke, ki je po vsebini terjatev na vračilo preveč izplačanih dividend. Nobena odločba ne zavezuje tožnice, da bi vračala dividende, ki so ji bile nazadnje izplačane leta 1993. Postavljeni pobotni ugovor tožene stranke je brez pravne in dejanske podlage. Tožnica do tožene stranke ni imela terjatve, ampak vložek. Dokler je vložek obstajal, ni bilo kaj pobotati. Njena terjatev je nastala šele s konvertiranjem vložka, ki je postal last RS, v obveznost tožene stranke, v skrajnem primeru s koncem postopka revidiranja. Sodišče ne bi smelo odšteti vloge v D.(višino ugotovi na podlagi navedb toženke, brez dokazov) in to samo poračunavati (sredstva iz delitve dobička) s terjatvijo tožnice. S tako odločitvijo, kot je sprejeta s sodbo, se tožnici nezakonito odvzame lastnina. Zakon o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (ZZPLP), glede dividend, je začel veljati šele 1994 in dividende niso predmet zahtevka. Bistveno je torej stanje 18.6.1994, vsi kasnejši ukrepi pomenijo poseg za nazaj, odločba je v delu, ko poskuša urediti kapitalske deleže fizičnih oseb splošni akt, in kot tak, tudi ne kasneje sprejeti zakoni, pa ne morejo imeti učinka za nazaj. Po 155. členu Ustave samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist (podržavljenje igralnice to gotovo ni) in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Opisuje postopek lastninjenja igralnic, dejansko jih je država nacionalizirala.

Tožnica napada tudi odločitev o stroških in meni, da je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka ni ukrenila nič od tistega, kar bi po zakonu in odločbi APPNI morala. Če se primerja še njene navedbe v pravdi Pg 1, to pomeni, da zlorablja pravice.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in priglasila stroške. Navaja, da je agencija pri njej ugotovila oškodovanje družbene lastnine, ker se ni zagotovilo delitve akumulacije na družbeni in zasebni kapital v enakem razmerju, kot so bili vplačani deleži posameznih vrst kapitala v celotnem kapitalu družbe. Zato je bilo pravnemu predniku tožene stranke naloženo, da mora opraviti uskladitev lastninskih razmerij in pravnih poslov ter knjiženj po stanju na dan 18.6.1994 pred pričetkom lastninskega preoblikovanja. Zaradi nepravilne delitve dobička so bile odpravljene vse trajne vloge delavcev, vzpostavljene so bile obveznosti in terjatve in odpravljeni kapitalski deleži. Delavcem oziroma tožnici so bile konkretno priznane terjatve iz naslova neizplačanega dobička za leto 1989 v nominalnem znesku in za tiste osebne dohodke, ki so jim šle po zakonu o izplačilu OD in sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom. Zaradi nepravilne delitve dobička so bile odpravljene vse trajne vloge delavcev, vzpostavljene so bile terjatve in obveznosti, odpravljeni so bili kapitalski deleži, s tem pa tudi pravna podlaga konkretnega tožbenega zahtevka. Tožnica je zamenjala del svoje trajne vloge v H. za trajno vlogo v družbi D. d.o.o., kar pomeni, da je H. d.o.o. plačal za tožnico pridobljeni kapitalski vložek v D. d.o.o. Tožena stranka je tudi v celoti izpolnila svoje zakonske obveznosti pri lastninskem preoblikovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere opozarja pritožba, in tudi ne tistih, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, opredelilo se je do odločilnih dejstev. Sodba ima razloge in razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi materialnopravne predpise, ki so bili podlaga za odločitev, in ne držijo pritožbene trditve, da jih je navedlo le v okviru povzemanja navedb strank. Tudi niso kršene tožničine ustavne pravice.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka pravna naslednica družbe H. d.o.o., ki je 28.12.1990 s tožnico, zaposleno pri njej, sklenila pogodbo o trajni vlogi sredstev. Na podlagi pogodbe je podjetje odtegovalo del plače in te zneske razporejalo na trajne vloge sredstev. Del vloge je tožnica prenesla na podjetje D. na podlagi pogodbe o menjavi (prenosu) trajne vloge z dne 15. 7.1992, prenesla je trajno vlogo v znesku 823.943,00 SIT. Z zamenjavo te vloge so tožnici prenehale za ta znesek pravice v družbi. Glede na izpise konto kartic trajnih vlog in potrdil o vložku je imela tožnica na dan 31.12.1993 na računu trajne vloge res 2.522.117,70 SIT, kot je to trdila v tožbi. Dne 28.6.1996 je Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju: APPNI) izdala po opravljeni reviziji odločbo, s katero je pravnemu predniku tožene stranke naložila odpravo oškodovanja družbene lastnine po ZLPP. Zoper to odločbo je družba H. vložila tožbo in je bil zahtevek po odpravi odločbe zavrnjen s sodbo Pg 1. Presodilo je, da je dokončna upravna odločba APPNI obvezujoča za toženo stranko, in jo je treba upoštevati tudi v tem postopku, delavci so namreč imeli možnost sodelovati v revizijskem postopku, saj je direktor obvestil družbenike o začetku postopka in možnosti zahtevati status stranke v upravnem postopku na oglasni deski, dne 10.4.1996. Ugotovilo je še, da so z odločbo med drugim bile stornirane trajne vloge delavcev, treba je bilo vzpostaviti pravilno knjigovodsko stanje na dan 18.6.1994, naloženo je bilo toženi stranki, da se za 3.243.788.242 SIT zmanjšajo trajne vloge, v letih 1989 do 1993 se je nepravilno delil dobiček, brezplačno prenašal kapital in tedaj veljavni Zakon o igrah na srečo (Ur.l. SFRJ, št.32/80 s spremembami) ni priznal zasebnega kapitala. Zaključilo je, da odločba temelji na zakonu, ki je prestal tudi ustavno presojo. Ker je tožnica prenesla na podjetje D. na podlagi pogodbe o menjavi (prenosu) trajne vloge z dne 15.7.1992 trajno vlogo v znesku 823.943,00 SIT, na računu pa je tedaj iz naslova neizplačanih plač imela le 342.726 SIT, je zaključilo, da tožnica nima terjatev do tožene stranke in zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba dejanskih ugotovitev o višini zgoraj navedenih zneskov glede tožnice konkretno ne izpodbija. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gornje ugotovitve utemeljujejo materialno pravni sklep sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Dne 18.6.1994 je pričel veljati Zakon o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (ZZPLP, Uradni list RS, št. 36/1994 s spremembami), ki je prepovedal vse statusne spremembe, ki predstavljajo kakršnekoli spremembe v strukturi osnovnega kapitala, statusni obliki ali lastnini nad osnovnim kapitalom pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo, dokler se lastninsko ne preoblikujejo v skladu s posebnim zakonom in vsakršno razpolaganje z lastniškimi deleži ali delnicami pravnih oseb, izplačevanje dividend oziroma dobička ali na kakršenkoli drug način omogočati pridobivanje premoženjske koristi (2., 3. in 4. člen). Po določbi 6. člena ZZPLP je moral revizijski organ začeti finančni, računovodski in pravni pregled ter preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja v vseh pravnih osebah, ki prirejajo posebne igre na srečo na območju Republike Slovenije, za obdobje od 1.1.1989 do dneva uveljavitve ZZPLP.

Na podlagi ugotovitev je bilo treba uskladiti notranja lastninska razmerja tožene stranke, kar lahko učinkuje tudi na razmerja do delničarjev, družbenikov in drugih oseb. Vse te osebe so imele možnost zahtevati, da se jim zaradi varovanja njihovih pravic in pravnih koristi prizna lastnost stranke v postopku revizije po določbah Zakona o upravnem postopku (ZUP).

Tako tudi sodna praksa (npr. sodba VS RS VIII Ips 17/2005). Trditve tožnice, da je s postopkom revidiranja igralnica ni seznanila, so le negiranje dokazno podprtih ugotovitev sodišča, in zato neuspešne.

Neutemeljeni so očitki pritožbe, da se je sodišče pri odločanju avtomatično oprlo na odločbo revizijskega organa, pri izdaji katere tožnica ni mogla sodelovati. Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke do izjave res izhaja tudi zahteva, da lahko posamezna pravnomočna odločba in v njej vsebovane ugotovitve praviloma vežejo le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati, da se jim tako zagotovi možnost izjave o vseh za odločitev bistvenih okoliščinah. O kršitvi tožničinih ustavnih pravic zaradi uporabe predhodne odločitve drugih organov bi bilo mogoče govoriti le, če bi sodišče takšno odločitev avtomatično sprejelo za podlago in s tem v celoti izključilo možnost ponovne obravnave vprašanj, ki so bila predmet obravnave v predhodnem postopku, kar bi lahko vplivalo na pravico stranke do izjave (tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1178/05). To v predmetni zadevi ni podano, saj je imela tožnica v postopku možnost podati svoja stališča do odločbe APPNI, in je sodišče prve stopnje presodilo, da je glede na citirane predpise do oškodovanja družbene lastnine prišlo. Pravice tretjih oseb, ki so jih pridobile na račun oškodovanja družbene lastnine, niso zakonito pridobljene v smislu 155. člena Ustave Republike Slovenije. Z 48.a členom ZLPP je zakonodajalec določil dejanske stanove, za katere se že po zakonu domneva, da pomenijo oškodovanje družbene lastnine. Določba ne učinkuje za nazaj, saj je obveznost upravljavcev, da z družbenimi sredstvi ravnajo kot dobri gospodarji, obstajala ves čas, ko so jim bila sredstva zaupana. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 155. člena Ustave RS to pomeni, da na tak način pridobljene pravice niso zakonito pridobljene pravice, zato niso varovane niti pred retroaktivnimi zakonskimi posegi. Ustavno sodišče RS je tako v odločbi (ki jo citira tudi pritožba) U-I-133/93 zapisalo, da določbe 48. a člena ZLPP le operacionalizirajo že prej določeno načelo za gospodarjenje z družbenimi sredstvi in načela poslovne morale, zato določba ne učinkuje retroaktivno na zakonito nastala pravna razmerja in ni v neskladju z ustavo Republike Slovenije (155. člen ustave).

Ukrep, ki ga je imel na podlagi 48.a člena ZLPP na voljo revizijski organ, če tožena stranka ne bi sama uskladila oškodovanj, je med drugim tudi naložitev pravilnega izkazovanja lastninskih deležev, kar je bilo naloženo toženi stranki pred pričetkom lastninskega preoblikovanja, saj je bila z dokončno odločbo revizijskega organa ugotovljena med drugim nezakonita delitev dobička (tožnica do njega ni bila upravičena) pri toženi stranki v škodo družbenega kapitala na račun zasebnega, za kar ni bilo podlage v zakonu. Iz navedenih razlogov se pritožnica neutemeljeno sklicuje na pogodbo (ki sicer ni bila izpodbita, kar večkrat ponovi pritožba), ki jo je sklenila s prednikom toženke, saj je bil predmet tudi naknadna delitev dobička, ta pa je bila zatem opravljena v nasprotju s prisilnimi predpisi, in ne more na podlagi pogodbe o vložku dela plač sedaj tožnica uveljaviti denarnih zahtevkov, ki bi izvirali iz nazakonite delitve dobička (zato tudi sklicevanje na v drugih zadevah podana mnenja izvedencev o pravilnem knjiženju vlog in s tem povezane postopkovne kršitve, ni utemeljeno, gre za pravno razlago, ki je v domeni sodišča). Glede na navedeno je tudi sklicevanje pritožbe na določbe ZLPPOD o obveznosti izplačila vrednosti kapitalskih deležev fizičnih oseb neutemeljeno, nerazumljivi so tudi očitki o razlogih glede ugovora pobota, ki je le obrambno sredstvo tožene stranke, v tej pravdi pa tožnica ni uspela in v pritožbi izpostavljeno vprašanje obstoja terjatev tožene stranke (s čemer se tudi sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarja) ni odločilno.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, temeljno načelo je načelo uspeha, tožnica pa je v pravdi v celoti propadla (154. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Pri tem ni odgovarjalo na tiste pritožbene navedbe, ki niso pomembne za odločitev v predmetni zadevi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za tožnico, ki s pritožbo ni uspela, na določbi 154. člena ZPP, in za toženo stranko na določbi 155. člena ZPP, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve in ne gre za potrebne stroške.