Jedro

ZPP v tretjem odstavku 86. člena določa, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. V naslednjem odstavku istega člena je predpisana izjema od pravkar navedenega pravila: izredna pravna sredstva lahko vlaga tudi stranka sama, brez kvalificiranega zastopnika (odvetnika), vendar le pod pogojem, da ima opravljen pravniški državni izpit. Sodna praksa, ki tem določbam sledi, je ustaljena in povsem enotna.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. V uvodoma navedeni pravdni zadevi je tožnik vložil predlog za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje je ta predlog zavrglo, drugostopenjsko sodišče pa je sklep prvostopenjskega potrdilo.

2. Zoper sklep pritožbenega sodišča je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Navaja, da je skladno z določbami 394. do 401. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil neposredni predlog za obnovo postopka, ki ga sodišče ne bi smelo zavreči. Ker je to storilo, je ravnalo protipravno, protiustavno in protikonvencijsko. Pri tem se je sklicevalo na določbe tretjega in četrtega odstavka 86. člena, prvega odstavka 91. člena in 398. člena ZPP. Kot je razumeti obrazložitev predloga, tožnik meni, da določba tretjega odstavka 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne zapoveduje obveznega zastopanja, pač pa določa le, da mora biti pooblaščenec, če se stranka odloči za zastopanje, odvetnik, ter da se določba prvega odstavka 91. člena ZPP o zavrženju izrednega pravnega sredstva, vloženega po pooblaščencu, ki ni odvetnik, ne nanaša na primere, ko izredno pravno sredstvo vloži stranka sama in, končno, da določbe 398. člena ZPP „niso vezane“ na določbe tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, določba četrtega odstavka 86. člena ZPP pa velja samo za revizijo. Trdi, da skladno z dopisom Ustavnega sodišča RS z dne 30. 3. 2012 stranka lahko sama vlaga izredna pravna sredstva, če trdi, da gre za protiustavno ureditev. Ta je (tako, kot jo je razlagal izpodbijani sklep) diskriminatorna glede na (njegovo, tožnikovo) izobrazbo. V takih primerih je po določbi tretjega odstavka 384. člena ZPP revizija vedno dovoljena. Predlaga nujno obravnavanje predloga, da bo lahko v primeru zavrnitve vložil ustavno pritožbo. Sicer pa od Vrhovnega sodišča pričakuje odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti (pravice do enakosti pred zakonom, do neposrednega učinkovitega pravnega sredstva, do neposrednega sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in do posledic odprave kršitve), enotno uporabo prava tudi glede evropske konvencije oziroma razvoj prava preko sodne prakse naslovnega ali ustavnega sodišča. 3. Predlog ni dovoljen.

4. ZPP v tretjem odstavku 86. člena določa, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. V naslednjem odstavku istega člena je predpisana izjema od pravkar navedenega pravila: izredna pravna sredstva lahko vlaga tudi stranka sama, brez kvalificiranega zastopnika (odvetnika), vendar le pod pogojem, da ima opravljen pravniški državni izpit. Sodna praksa, ki tem določbam sledi, je ustaljena in povsem enotna. Tožnik v predlogu trdi, da je taka ureditev neustavna, ker stranke postopka diskriminira glede na izobrazbo – pred zakonom smo namreč vsi enaki; pri tem se tožnik zgolj pavšalno sklicuje na določbe 8. ter 14. - 65. člena Ustave ter 6., 13. in 14. člen (pomanjkljivo označene) „Evropske konvencije.“ Glede na trditev o diskriminatornosti določbe tretjega odstavka 86. člena ZPP in poudarek načela o enakosti pred zakonom je vendarle mogoče sklepati, da tožnik meri na domnevno neskladnost navedene določbe z določbo 14. člena Ustave. Ta namreč določa (v prvem odstavku), da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino in (v drugem odstavku) da so pred zakonom vsi enaki. Vendar tožnik nima prav. Neskladja ni v prvi vrsti že zato, ker ustavna določba 14. člena o enakosti pred zakonom velja za človekove pravice in temeljne svoboščine, pravica do izrednih pravnih sredstev v pravdnem postopku pa, kot je ustavno sodišče pojasnilo že v zadevi U-I-137/00, ni človekova pravica. Hkrati pa je pojasnilo tudi, da določba tretjega odstavka 86. člena ZPP velja za vse, ki so v položaju, da lahko vložijo izredna pravna sredstva, in za vse enako, zato ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave in tudi ne z njenim 22. členom, ki zagotavlja enako varstvo pravic. Ustava o izrednih pravnih sredstvih v pravdnem postopku nima nobenih določb; določa le, da je vsakomur zagotovljena pravica, da bo sodišče o njegovi pravici odločilo (23. člen) in da ima proti odločitvi pravico pritožbe (25. člen ).

5. Ker je torej tožnik, ki ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije sam, ne da bi ga pri tem zastopal odvetnik (tretji odstavek istega člena), je predlog nedovoljen in ga je moralo revizijsko sodišče zavreči (prvi odstavek 91. člena ZPP).

6. Predlog je tudi nepopoln.

7. Po določbi četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora v predlogu za dopustitev revizije stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

8. Predlagatelj ni zadostil nobeni od v prejšnji točki navedenih strogih formalnih zahtev.

9. V šestem odstavku 367. b člena ZPP je določeno, da se predlog za dopustitev revizije zavrže, če stranka ne ravna (med drugim tudi) po četrtem odstavku istega člena. Formalna nepopolnost predloga je torej dodaten in samostojen razlog za zavrženje predloga.