Jedro

Najpogostejši način napolnitve pravnega standarda „normalnega teka stvari“ v zvezi z ugotovitvijo premoženjske škode je preslikava stanja pred škodnim dogodkom (ko oškodovanec prejema dohodke) v čas po njem (ko oškodovanec dohodkov ne prejema ali so ti dohodki zmanjšani). V konkretnem primeru sta sodišči prve in druge stopnje pravni standard »normalnega teka stvari« napolnili še na dodaten samostojen način, z ugotovitvijo da bi že tožnik, če se ne bi poškodoval in izgubil delovne sposobnosti za svoje poklicno delo, nastopil delo za družbo B. d.o.o., ki je bila zaradi preteklih dobrih izkušenj z njegovim delom zainteresirana za sodelovanje, le, da ga zaradi tujega državljanstva ne bi mogla redno zaposliti, pač pa bi delo zanjo opravljal pogodbeno kot samostojni podjetnik.

Izrek

Reviziji se ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil telesno poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Zahteval je odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo o vseh zahtevkih, drugostopenjsko sodišče pa je sodbo razveljavilo v delu, s katerim je bilo odločeno o odškodnini za nepremoženjsko škodo, potrdilo pa je odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo.

3. S tistim delom sodbe, ki ga tožena stranka izpodbija z revizijo, je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožniku plačati 14.511,20 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka za čas od oktobra 2009 do vključno oktobra 2010 ter mu od 1. 11. 2010 dalje plačevati po 1.273,20 EUR rente mesečno.

4. Tožena stranka odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je, trdi, zagrešilo absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker v sodbi ni navedlo razlogov, zaradi katerih ni upoštevalo, da je tožnik pred poškodbo delal na črno in da tako delo sodnega varstva sploh ne bi smelo uživati, pritožbeno sodišče pa je to kršitev ponovilo, ko se do takšnih pritožbenih trditev ni opredelilo. Enaka kršitev je bila zagrešena tudi v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik pred poškodbo sploh redno služil; dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v zvezi s to okoliščino je bila pomanjkljiva, pritožbeno sodišče pa tega ni sankcioniralo. Ker niso bili ocenjeni vsi dokazi, najprej vsak zase in nato vsi skupaj, in ker niso bili navedeni argumenti dokazne vrednosti, ki bi bili logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi, je bila zagrešena tudi relativna procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP. Materialno pravo je, glede na ugotovljena dejstva, uporabljeno zmotno, ker sodišči prve in druge stopnje nista pravilno napolnili pravnega standarda „normalnega teka stvari“. Tožnik se je pred poškodbo preživljal z občasnimi slikopleskarskimi deli in je bil pred prometno nesrečo dogovorjen z družbo B. d. o. o., da bo pričel pogodbeno delati zanjo, predpostavka za priznanje odškodnine pa je obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec z delom (tudi pogodbenim, priložnostnim in podobno) redno pridobival zaslužek. Ta predpostavka v konkretnem primeru ni bila izpolnjena. Le zoper odločbo pritožbenega sodišča pa je naperjena graja v zvezi z razlogovanjem, da naj bi tožena stranka pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine izgubljenega zaslužka in rente ni upoštevalo vseh okoliščin, ki nanjo vplivajo: tožena stranka je namreč v pritožbi izrecno zatrdila, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo davčnih obveznosti, ki bi jih moralo odšteti od ugotovljenih prihodkov (v zvezi s tem se sklicuje na zadevo II Ips 345/97), kar naj bi tožena stranka substancirano ugovarjala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi iz razloga, ker sodišči nista razmejili posledic poškodbe od siceršnjih tožnikovih zdravstvenih težav.

5. Tožnik na revizijo ni odgovoril. 6. Revizija je utemeljena.

7. Ugotovljeno je bilo, da zaradi posledic poškodbe tožnik ni sposoben za svoje poklicno delo in je brez zaposlitve. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je škoda zaradi izgube zaslužka, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda in da zato odškodnina zanjo pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem teku stvari nastopilo, če se škodni dogodek ne bi pripetil; zato se o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka.(1) Najpogostejši način napolnitve pravnega standarda „normalnega teka stvari“ v zvezi z ugotovitvijo premoženjske škode je preslikava stanja pred škodnim dogodkom (ko oškodovanec prejema dohodke) v čas po njem (ko oškodovanec dohodkov ne prejema ali so ti dohodki zmanjšani). Na ta način sta ga sodišči prve in druge stopnje napolnili tako, da sta upoštevali dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožnik pred škodnim dogodkom sicer ni bil redno zaposlen, da pa je z občasnimi deli zaslužil med 1.000 in 1.500 EUR mesečno. Ta ugotovitev bi bila lahko ključna za odmero odškodnine za premoženjsko škodo za čas od oktobra 2009 do vključno oktobra 2010 in za odločitev o renti od tedaj dalje. Vendar v konkretnem primeru ni bila, saj sta sodišči prve in druge stopnje pravni standard »normalnega teka stvari« napolnili še na dodaten samostojen način, z ugotovitvijo da bi že pred tem (že v letu 2006) tožnik, če se ne bi poškodoval in izgubil delovne sposobnosti za svoje poklicno delo, nastopil delo za družbo B. d.o.o., ki je bila zaradi preteklih dobrih izkušenj z njegovim delom zainteresirana za sodelovanje, le, da ga zaradi tujega državljanstva ne bi mogla redno zaposliti, pač pa bi delo zanjo opravljal pogodbeno kot samostojni podjetnik in zanj prejel plačilo v višini od 1000 do 1500 EUR mesečno.

8. Na ugotovitev o dogovoru tožnika z družbo B. je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob taki ugotovitvi, po kateri bi tožnik vse za odločitev o reviziji relevantno obdobje kot samostojni podjetnik – torej kot registrirano dejavnost - pogodbeno opravljal dela za navedeno družbo, sta nepomembni vprašanji, na kateri se osredinja revizija (i) ali oškodovancu pripada odškodnina zaradi izgube zaslužka na črno(2) – ker tožnik ne bi delal na črno in (ii) ali je izguba zaslužka od občasnih del lahko podlaga za prisojo odškodnine in ali je tožnik tak zaslužek prejemal redno(3) – ker je pravni standard rednega teka stvari napolnjen z ugotovitvijo, da bi tožnik v spornem obdobju zaslužek pridobival s pogodbenim delom za družbo B. – zato preslikava stanja pred škodnim dogodkom v sporno obdobje ni potrebna.

9. Neutemeljeno nadalje tožena stranka v reviziji uveljavlja, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo v zvezi s presojo pravno relevantne vzročne zveze med poškodbo tožnika in njegovo premoženjsko škodo in nižjima sodiščema očita, da nista razmejili posledic poškodbe od posledic bolezni, drugostopenjskemu pa še, da se ni opredelilo do njenih pritožbenih trditev o tem. Revizijsko sodišče ji odgovarja, da procesne kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bilo: v pritožbi je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da »se ni opredelilo do tega, ali je kakršnokoli spremembo v zaslužku tožnika res povzročil škodni dogodek, ali pa so k temu prispevali drugi dejavniki, na primer gospodarske razmere ali siceršnje zdravstvene težave tožnika«. Pritožbeno sodišče je pravilno to trditev ocenilo kot premalo konkretizirano. Iz istega razloga tožena stranka v reviziji neutemeljeno v tem delu uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče namreč na nobenega od revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa samo na zahtevo stranke, ki mora biti zato konkretna in obrazložena. Tej zahtevi revizija, ki zgoraj povzet pritožbeni očitek dopolnjuje le z navedbo, da zdravstvene težave tožnika predstavljajo bolezenska stanja obeh kolen, ni zadostila.

10. Pač pa tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da pritožbeno sodišče ni izčrpalo njene pritožbe v delu, v katerem je trdila, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na višino odškodnine za tu obravnavano premoženjsko škodo: ne drži namreč pojasnilo v izpodbijani sodbi, da naj bi bile trditve tožene stranke o dejavnikih, ki bi lahko vplivali na višino, zgolj navržene, saj je tožena stranka v pritožbi izrecno uveljavljala, da bi moralo prvostopenjsko sodišče kot tako okoliščino upoštevati davščine oziroma jih odšteti od odškodnine. S tem, ko je opustilo obveznost pretehtati relevantnost te trditve in se v obrazložitvi do nje opredeliti, je pritožbeno sodišče kršilo procesna pravila (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Vrhovno sodišče je zaradi navedene procesne kršitve sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep II Ips 100/2011. Op. št. (2): Sicer pa je zmotno stališče revizije, da zaslužkov iz dela na črno sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo upoštevati in da je drugostopenjsko sodišče kršilo procesna pravila, ko se do pritožbene trditve o tem ni opredelilo. Sodna praksa je enotna, da je treba pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega zaslužka upoštevati tudi zaslužek iz neregistrirane dejavnosti – t.j. iz dela na črno (vprašanje davčnih obveznosti ni pomembno za odločitev o temelju, pač pa o višini odškodnine). Gre za vprašanje materialnega prava, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje pravilno rešili; s tem, ko sta tožniku to škodo priznali, sta sporočili, da stališče tožene stranke o neupravičenosti tožnika do odškodnine za škodo zaradi izpada zaslužka iz dela na črno drži in dodatni razlogi niso bili potrebni, zaradi česar zatrjevane absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke 339. člena ZPP ni bilo.

Op. št. (3): Materialnopravno zmotno je tudi stališče revizije, da zaslužek iz občasnih del ne more biti podlaga za odškodnino zaradi izgubljenega dohodka in rento: lahko je, če ga je oškodovanec pred škodnim dogodkom pridobival redno, kontinuirano (kar na drugem mestu pravilno zapiše tudi revidentka); da bi bilo prestrogo šteti, da je oškodovanec redno pridobival zaslužek, le v primeru redne zaposlitve, je Vrhovno sodišče že pojasnilo, na primer v zadevi II Ips 100/2011.