Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je od aprila 2008 poskusil bivati v skupni stanovanjski hiši in da mu je toženka to preprečila. Zgolj slabi odnosi med zakoncema še ne pomenijo razlogov za neuporabo solastne nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo uporabnine za solastno nepremičnino. Ugotovilo je, da tožnik v času od aprila 2008, ko mu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja, pa do februarja 2010, res ni koristil solastne stanovanjske hiše, v kateri je v tem času bivala toženka z obema otrokoma, vendar pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je to možnost imel. Ugotovilo je, da tožnik ni uspel dokazati, da mu je toženka preprečevala uporabo hiše. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S pritožbo predvsem izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje in se ne strinja s tem, da je sodišče verjelo pričam tožene stranke, medtem ko izjavam njegovih prič ni sledilo. Izpostavlja, da je toženka namerno in neresnično prikazovala, da je nasilen, kar pa ne drži. Toženka je bila tista, ki je začela hujskati otroke zoper očeta in mu očitati, da je izvajal nad njo nasilje. Izpostavlja dogodek, ki se je zgodil v S. B. ob priložnosti, ko je toženka prišla k njemu na dom. Toženka je venomer ponavljala, da ga bo uničila. Grozila mu je, da ga bo spravila iz hiše. Na vse načine mu je poskušala nagajati in ga tudi prijavila na upravno enoto, da ne prebiva več na tem naslovu. Ker so torej obstajale nevzdržne družinske razmere, bi sodišče moralo ugoditi njegovemu zahtevku za plačilo uporabnine. Pri tem se sklicuje tudi na sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 909/2008. Res je, da je imel ključe hiše, vendar jih ni uporabljal. Glede na vse postopke, ki so se vodili pred sodiščem, ne bi mogel živeti v tej stanovanjski hiši, saj mu je toženka venomer grozila s policijo. Zato je sodišče napačno zaključilo, da bi lahko ostal v hiši in jo koristil. Zgolj dejstvo, da je imel ključe stanovanjske hiše pa še ne pomeni, da bi lahko hišo izkoriščal in prosto vstopal v njo in v miru uporabljal prostore. Zato bi moralo sodišče bolj kritično ocenjevati izpovedbe prič in se tudi kritično opredeliti do vabila U. e. S. B., s katerim se je začel postopek ugotovitve dejanskega stalnega prebivališča. Napačni so zaključki sodišča o tem, da je prostovoljno opustil bivanje v hiši. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, razpiše glavna obravnava ter po izvedenem dokaznem postopku spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne, ponavlja svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji ter zahteva povrnitev stroškov za sestavo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago za odločanje o tožnikovem zahtevku (točka 7 sodbe). Oprlo se je na določilo 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja uporabo tuje stvari v svojo korist in ki se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi med solastniki. To je temeljna določba, sodišče prve stopnje pa se je tudi pravilno ukvarjalo z vprašanjem o tem, ali je tožnik prostovoljno opustil uporabo oziroma ali so bili razlogi za neuporabo na njegovi strani. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi namreč bilo, če bi tožnik lahko bival v nepremičnini, pa se je raje umaknil. 6. člen OZ nalaga vsem udeležencem v obligacijskem razmerju, da ravnajo s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij. Glede na takšno pravno podlago se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem o tem, ali bi tožnik lahko bival v nepremičnini in tudi pravilno štelo, da je dokazno breme o tem, da mu je toženka onemogočila bivanja, na njegovi strani.

Pritožnik s pritožbo sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu in da ni ponovno zaslišalo pravdnih strank in prič. Pritožba ni utemeljena. Postopek na prvi stopnji je ves čas tekel pred istim sodnikom, s čimer je bila zagotovljena neposrednost (čl. 4, 5 ZPP). Tožeča stranka na zadnji glavni obravnavi (prvi po razveljavitvi sodbe) ni predlagala ponovnega ali dodatnega zaslišanja strank ali prič, pa tudi v pritožbi ne pove, zakaj zaradi tega dejansko stanje ne bi bilo popolno ugotovljeno. Tudi ni povedala, v zvezi s čim naj bi sodišče ponovno zasliševalo stranki ali priče. S pretežnim delom pritožbe pritožnik izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o možnosti bivanja v skupni stanovanjski hiši in pri tem še vedno vso krivdo za nezmožnost sobivanja vali na toženko. Sodišče prve stopnje je na vse tožnikove ponovno izpostavljene pritožbene trditve v razlogih sodbe izčrpno obrazložilo, zakaj ni sledilo tožniku. Ne drži, da dokazna ocena ni pravilna ali popolna in prepričljiva, saj je sodišče obrazložilo, zakaj ni moglo slediti tožnikovi izpovedbi. Dejstvo je, da je bil tožniku izrečen ukrep prepovedi približevanja 8. 5. 2008 kot tudi, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilništva, storjenega na škodo toženki in pa skupnemu sinu. Vse to je sodišče prve stopnje upoštevalo, ko je ocenjevalo tožnikovo izpovedbo. Zato pa so pravilni zaključki o tem, da toženka ni povzročala situacije, zaradi katere tožnik ne bi mogel bivati v skupni stanovanjski hiši. Pritožnik v pritožbi sicer pravilno navaja, da so nevzdržne družinske razmerje podlaga za plačilo uporabnine in se pri tem sklicuje tudi na sodno prakso, vendar pa pozablja, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe upoštevalo dejstvo, da sta se zakonca prepirala in tudi obmetavala s hudimi besedami in je v tem delu sodišče tožniku tudi verjelo, da so bile razmere doma hude. Vendar pa so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da vzajemno besedno nasilje ni doseglo stopnje, ki bi tožnika pahnilo v stanje strahu pred toženko, pravilni, sodišče pa je takšne svoje zaključke tudi natančno obrazložilo, na podlagi ocene vseh dokazov. Pravilno je torej sodišče navedlo, da tožnik ni z ničemer prepričljivo izkazal, da je res poskusil živeti po aprilu 2008 v hiši na Zbelovski gori, in je na podlagi tega tudi pravilno navedlo, da slabi odnosi med zakoncema še ne morejo pomeniti razlogov za preprečevanje uporabe solastne nepremičnine. Razlogi v sodbi so tudi v tem delu prepričljivi in natančno obrazloženi v točki 8 sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je tožniku odgovorilo na njegove trditve in tudi povedalo, da je pri odločanju o zahtevku upoštevalo dejstvo, da ima tudi v primeru nasilja v družini povzročitelj nasilja pravico, da od žrtve zahteva nadomestilo za izključno uporabo, vendar je pravilno navedlo, da je posledice izrečenega ukrepa prepovedi približevanja moral tožnik trpeti sam, da po preteku prepovedi ni uspel dokazati, da bi toženka zahtevala celotno nepremičnino zase ter mu onemogočila uporabo le-te. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi načelo vestnosti in poštenja in načelo pravičnosti. Res je, da zgolj dejstvo, da je imel tožnik ves čas v posesti ključe in da toženka ni menjavala ključavnice, še ne pomeni, da je imel tudi možnost uporabe solastnega dela stanovanjske hiše, vendar pa po drugi strani je sodišče prve stopnje to dejstvo pravilno ocenjevalo v sklopu vseh ostalih dokazov.

Pritožbene navedbe tožnika, da je uspel dokazati, da je toženka tudi s pomočjo njunih otrok uspela ustvari takšno okolje, v katerem bi bilo koriščenje enostanovanjske hiše le strogo formalno izvedljivo, niso utemeljene. Tožnik nekritično v celi pritožbi vali krivdo le na toženko, zatrjuje, da mu je toženka grozila, kar naj bi potrdile tudi priče, vendar to ne drži in sodišče v dokaznem postopku tega ni ugotovilo. Zato ne držijo njegove pritožbene navedbe, da je takšno ravnanje toženke v postopku dokazal in da se je večkrat poskušal vračati nazaj, vendar mu je bilo to onemogočeno. Sodišče prve stopnje po natančno izvedenem dokaznem postopku tega ni ugotovilo, pa tudi tožnik, zaslišan kot stranka, ni obrazložil, kdaj se je poskušal vračati nazaj. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine in tako pravilno zaključilo, zato tožniku ni uspelo dokazati, da mu je toženka onemogočila uporabo. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353).

Pritožnik s pritožbo ni uspel in zato sam nosi stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka stroške odgovora na pritožbo nosi sama (ZPP čl. 165,154).