Jedro

Pri uporabi pooblastila za pridržanje iz 28. člena Uredbe Dublin III je treba upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije za presojo nevarnosti pobega posameznega prosilca.

Ker je opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2) in ker je Vrhovno sodišče dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi z ustrezno razlago nacionalnih pravnih norm, je presodilo, da uporaba navedbe zahteve opredelitve omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III.

Izrek

Pritožbi se ugodi, I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 614/2016-16 z dne 21. 4. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve 2142-690/2016/6 (1313-07) z dne 11. 4. 2016. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnika "pridržala za namen predaje na prostore in na območju Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013" (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan v Centru za tujce, samovoljno zapustil Slovenijo. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, da je Nemčijo zapustil pred končanjem azilnega postopka, ker je želel v Avstrijo; da je bil prijet v Sloveniji brez ustreznih dokumentov; in da bi lahko za mednarodno zaščito zaprosil v Sloveniji prvič, ko jo je prečkal, a tega ni storil. Tožbene ugovore, da uporaba kriterijev iz 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki opredeljujejo begosumnost, ni dopustna, ker bi ti kriteriji morali biti določeni v zakonu, ki ureja mednarodno zaščito, je zavrnilo s pojasnilom, da se toženka na kriterije iz ZTuj-2 ni oprla, ker je izhajala iz dejanskih okoliščin, ugotovljenih v obravnavanem primeru, in na njihovi podlagi ugotovila tožnikovo begosumnost. Strinjalo se je tudi z razlogi tožene stranke, zakaj je odrejen ukrep pridržanja v Centru za tujce in ne drug milejši ukrep. Pri izvajanju tega ukrepa pa naj tudi ne bi bile kršene zahteve iz 10. člena Direktive 2013/33/EU (v nadaljevanju Recepcijska direktiva).

3. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo, v kateri po vsebini navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, bistveno kršilo določbe postopka ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V skladu z Uredbo Dublin III je Republika Slovenija tako kot druge države članice Evropske unije dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določa ta neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Ta predpis daje neposredno pravno podlago organom držav članic, torej tako toženki kot tudi sodišču v postopku upravnega spora, da sprejmejo oziroma nadzirajo vse ukrepe, ki so predvideni z Uredbo Dublin III, ne da bi za to bila potrebna nadaljnja ureditev teh obveznosti v državni zakonodaji, razen če to izrecno določa sama Uredba Dublin III.

7. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi navedene Uredbe Dublin III, je tudi pridržanje (člen 28, v angleškem besedilu detention,v nemškem Haft, francoskem placement en rétention), ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz določb Uredbe Dublin III kot tudi Recepcijske direktive(1). Glede na pritožbene navedbe o neskladju med ustno izrečenim ukrepom omejitve gibanja in pridržanju v pisnem odpravku te odločitve, Vrhovno sodišče poudarja, da se je do uveljavitve Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 22/2016 - v nadaljevanju ZMZ-1) pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III izvajalo neposredeno na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III, in ne na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/2007 in nasl. - v nadaljevanju ZMZ).(2) Določbe ZMZ(3) so bile v tovrstni zadevi uporabljive kot izvedbene določbe ukrepa pridržanja, torej predvsem v povezavi z vodenjem postopka, izdajo ustreznih aktov in postopkov sodnega varstva (51. v povezavi z 59. členom ZMZ). Uredba Dublin III pa ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja, ki nima take narave). Zato tudi poimenovanje ukrepa v ustno izrečenem sklepu kot omejitev gibanja, ne more imeti pomena ukrepa omejitve gibanja iz 51. člena takrat veljavnega ZMZ, temveč ima lahko le vsebino ukrepa, kot ga opredeljuje Uredba Dublin III, to pa je, kot je bilo že povedano, pridržanje.

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbene ugovore, da bi morala toženka pritožnikovo begosumnost ugotavljati na podlagi kriterijev, določenih z zakonom.

9. Namen Uredbe Dublin III je preprečiti splošno odvzemanje prostosti osebam, ki se znajdejo v postopku po Uredbi Dublin III, saj zgolj dejstvo, da tak postopek poteka,(4) ni razlog za pridržanje (1. odstavek člena 28). Pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III je namreč predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji. Pogoje za izrek tega ukrepa določa Uredba Dublin III v drugem odstavku 28. člena in sicer: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“ Pojem „nevarnosti pobega“ pa opredeljuje točka (n) člena 2, ki določa, da „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.“

10. Pojma „nevarnost pobega“ in kriterijev za njegovo presojo zakonodajalec v ZMZ, ki je veljal v času, ko je bil ukrep izrečen in v času izdaje izpodbijane sodbe ni določal, vendar to ni pomenilo, da je mogoče o pridržanju odločati po prostem preudarku. Pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III je, kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 (na katero se sklicujeta tako pritožnik kot sodišče prve stopnje),(5) pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 26/2016 sprejelo tudi stališče, da Uredba Dublin III ne predpisuje, da je pojem "nevarnosti pobega" treba urediti z določenim zakonom (npr. ZMZ), saj je v prosti presoji zakonodajalca, v katerem zakonu bo ta pojem opredelil, seveda na način in po vsebini, ki omogoča njegovo ustrezno uporabo v okviru 28. člena Uredbe Dublin III.

11. Po stališču Vrhovnega sodišča je taka opredelitev vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja. Ker je Vrhovno sodišče dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm (effet utile) je zato presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Pri tem pa Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da za uporabo 28. člena v povezavi s točko (n) člena 2 Uredbe Dublin III kot objektivni kriteriji za presojo okoliščine nevarnosti pobega določene osebe ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Glede na posebne okoliščine postopkov za mednarodno zaščito je tako mogoče ugotoviti, da najmanj tretja, četrta in peta alineja(6) prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III.(7)

12. Po navedenem je torej zmotno stališče sodišča prve stopnje, da kriteriji iz 68. člena ZTuj-2 v obravnavani zadevi niso relevantna pravna podlaga za presojo pritožnikove begosumnosti, in da je mogoče znatno nevarnost, da bo pritožnik, če ne bo pridržan, samovoljno zapustil Slovenijo, utemeljiti s prostim preudarkom dejanskih okoliščin, ugotovljenih v konkretnem primeru. To pomeni, da presoja pravilnosti ocene o pritožnikovi begosumnosti ne temelji na predpisani pravni podlagi. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, ki ga je sodišče tudi samo ugotavljalo na glavni obravnavi.

13. Vrhovno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovni postopek (prvi odstavek 79. člen ZUS-1).

(1) Enako uporabo pojma pridržanja vsebuje tudi Recepcijska direktiva v členu 8 in naslednjih, naravo tega ukrepa kot odvzema prostosti pa potrjujejo tudi uvodne določbe te direktive (npr. točka 17 in druge).

(2) Uredba Dublin III je pričela veljati po uveljavitvi ZMZ in njegovih sprememb. ZMZ se v 59. členu sklicuje na Uredbo 2003/343/ES, ki je z uveljavitvijo Uredbe prenehala veljati, posebne določbe o pridržanju pa ni vsebovala.

(3) V času izdaje izpodbijanega sklepa in sodbe je še veljal ZMZ, saj je bil ZMZ-1 uveljavljen 24. 4. 2016. (4) Postopek za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, pa po določbah Uredbe Dublin III poteka, če je prosilec vložil prošnjo v drugi državi članici.

(5) Enako tudi v sodbi I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016

(6) Ob tem pa je treba po vsebini šteti, da je razlog za pridržanje navajanje lažnih podatkov in nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred vsemi organi članic EU (tudi npr. zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je začel sam prosilec), in ne le pred organi Republike Slovenije.

(7) Podobna stališča je sprejela tudi sodna praksa v Zvezni republiki Nemčiji, tako npr. BHG v svojih odločitvah V ZB 31/14 z dne 26.6. 2014 in V ZB 124/4 z dne 22. 10. 2014.