Jedro

Toženka je pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, samovoljno zapustil Slovenijo. Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in da je zapustil Nemčijo pred končanjem azilnega postopka, ker je želel iti v Avstrijo, vendar je bil nato prijet s strani policije v Sloveniji, brez ustreznih dokumentov (kar je tožnik tudi potrdil na zaslišanju). Po mnenju sodišča je bilo zato sklepanje toženke pravilno, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil (in s tem onemogočil izvedbo postopkov predaje odgovorni državi članici), zlasti, ker bi že lahko zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji prvič, ko jo je prečkal, ker pa je tožnik tudi povedal, da želi iti v Avstrijo, pa je tudi utemeljeno sklepanje, da bi zapustil tudi azilni dom v Sloveniji.

Pri izreku ukrepa je toženka upoštevala tudi načelo sorazmernosti. Z obširnimi in izčrpnimi razlogi (zlasti, da varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma) je pojasnila, zakaj je bil tožniku izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce in ne v Azilnem domu. Pri tem je tudi izpostavila dejstvo, da če bi tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma, bi ga lahko tožnik zapustil in odšel v kakšno drugo državo, na primer v Avstrijo, kamor je bil po lastnih navedbah namenjen takrat, ko so ga prijeli v Sloveniji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Center za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III) (1. točka izreka), in še, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 8. 4. 2016 od 10:55 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik dne 8. 4. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito in to 14. 2. 2016 v Nemčiji (podatki iz Centralne baze EURODAC). Tožnika je skupaj še s tremi osebami 8. 3. 2016 obravnavala policijska postaja Nova Gorica. V postopku je bilo ugotovljeno, da so vse osebe državljani Afganistana in ne posedujejo nobenih osebnih dokumentov. Na podlagi razgovora in voznih kart je bilo ugotovljeno, da je tožnik (skupaj z ostalimi) 7. 3. 2016 krenil iz Munchna, v Slovenijo so vstopili z vlakom ob 17:30 uri ter ob 20:45 uri prispeli na železniško postajo v Novi Gorici. V razgovoru je bilo razbrati, da so imeli namen oditi v Italijo, kjer naj bi imeli svojce. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je bila njegova ciljna država Nemčija, Nemčijo pa je pred končanjem postopka zapustil, ker je želel na obisk k prijatelju v Avstrijo, pa se je znašel v Sloveniji. Toženka se je pri svoji odločitvi sklicevala na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III in še navedla, da ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ta ukrep. Tožnik je že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, ki je kot varna evropska država tudi pristojna za razreševanje njegove prošnje, pa jo je tožnik kljub temu samovoljno zapustil. Glede na to je tožnik izrazito begosumen. Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, je za nadaljevanje postopka treba tožniku omejiti gibanje. Glede na opisane razmere glede varovanja v azilnem domu in ob upoštevanju Zakona o zasebnem varovanju, na podlagi katerega opravljata naloge varovanja dva varnostnika, je očitno, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju azilnega doma. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, ker je velika večina pridržanih oseb območje azilnega doma zapustila. Toženka je pri svoji odločitvi upoštevala tudi dejstvo, da če bi tožnik dejansko želel zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, bi to lahko storil že, ko jo je prvič prečkal in ne bi nadaljeval poti proti Nemčiji. Navedba tožnika, da je želel oditi v Avstrijo in se je v Sloveniji znašel po naključju, pa še potrjuje prepričanje toženke, da bi tožnik zapustil tudi azilni dom v Sloveniji in ponovno poskušal oditi v Avstrijo. Tako tudi v podobnih primerih naslovno sodišče in Vrhovno sodišče RS (I U 1624/2014 z dne 16. 10. 2014, I U 1623/2014 z dne 16. 10. 2014, I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014).

3. Tožnik je v tožbi navedel, da ni podanih razlogov za določitev izrazite begosumnosti. Eden izmed kriterijev je ''znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila''. Toženka je pri tem spregledala, da je v 2. n členu Dublinske uredbe III določeno, da ''nevarnost pobega'' pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera, na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenija pa še do danes ni v azilni zakonodaji ni določila objektivnih kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti, kdaj gre pri prosilcu za nevarnost pobega. Prav taka opustitev pa je bila predmet obravnave pred najvišjimi sodišči sosednjih držav (Nemčija in Avstrija), ki so na koncu odločila, da je treba za zakonito pridržanje določiti v azilni zakonodaji objektivne kriterije, kdaj gre za nevarnost pobega in da so do določitve le-teh vsa pridržanja po Dublinu nezakonita. Za slovenske razmere je še posebej relevantno izpostavljeno stališče nemškega sodišča, saj je skoraj zrcalna slika razmer v Sloveniji. Slovenija namreč še ni za namene pridržanja po Dublinu v zakonu opredelila objektivnih meril za nevarnost pobega. Taka merila so sicer že opredeljena v Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v 68. členu, vendar gre za ureditev, ki velja za tujce, ki so v postopku vračanja v matično državo. Enako tudi slovenska ustava (poleg zakonodaje EU) prepoveduje analogije v kazenskem pravu in zakonodaji, ki se nanaša na pridržanje, zato merila, ki so bila določena po ZTuj-2, ni mogoče uporabiti za dublinska pridržanja. Slovenija bo tako morala v azilni zakonodaji opredeliti objektivne kriterije, na podlagi katerih bo mogoče opredeliti ''nevarnost pobega''. Utemeljitev toženke o begosumnosti tožnika tudi ni zadostna. Zgolj navedba, da je tožnik že zaprosil na mednarodno zaščito v Nemčiji, še ne pomeni, da je tožnik izrazito begosumen. V nadaljevanju je toženka sicer še ugotovila, da je tožnik že prečkal Slovenijo in da bi že takrat lahko zaprosil za azil ter da ni namen mednarodne zaščite, da se omogoči prosilcem sprehajanje po evropskih državah, kar pa tudi ni ustrezen argument. Jasno je, da je bila tožniku odvzeta prostost, ker so bili njegovi odtisi v bazi EURODAC. To pa ni zadosti glede na prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III. V zapisniku izreka sklepa z dne 8. 4. 2016 je toženka jasno navedla, da tožniku izreka ukrep omejitve gibanja. To izhaja tudi iz obrazložitve sklepa. Kljub temu pa iz izreka sklepa izhaja, da je tožnik pridržan za namen predaje (torej da mu je bila odvzeta prostost). Glede na sodno prakso pojma ne gre enačiti, saj gre za ukrepa z različno intenzivnostjo posega v človekovo svobodo.

4. V zvezi s konkretnimi okoliščinami pridržanja je tožnik navedel, da mora skupaj z drugimi osebami, ki niso vsi prosilci za mednarodno zaščito, prebivati v manjši sobi Centra. V prostor je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, ob spremstvu prisotnih policistov. Tožnik se lahko giblje le po oddelku, kjer je nastanjen, ki je prostorsko zelo omejen in nadzorovan z video kamerami. Med nastanitvenimi oddelki centra ni prostega prehajanja, temveč samo ob spremstvu policistov. Tako tudi, ko gre tožnik na obrok v jedilnico, to poteka pod nadzorom policije. Prebivanje v centru je organizirano po urniku, ki se ga mora tožnik držati (Pravilnik o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije, v nadaljevanju Pravilnik). Na dan ima dovoljenje za dve uri rekreacije na prostem, ki poteka ob stalnem nadzoru policistov, izhod iz centra ni dovoljen, v času bivanja mu ni dovoljeno nositi svojih oblačil in obutve, temveč le trenirko in natikače, ki jih je prejel v centru. Če želi, lahko zaprosi za brivski pribor, vendar ga mora takoj po uporabi vrniti. Tožnik lahko prejme obiske po strogo določenem urniku, ki potekajo v za to namenjeni sobi, v kateri so kamere pod nadzorom policistov. Policija lahko tujcu odvzame tudi dokumente in prtljago, prosilec lahko obdrži le določene osebne predmete. Tožniku je bila torej odvzeta svoboda in ne omejeno gibanje. Tako tudi ESČP v več odločbah (Guzzardi v. Italy, Ammur v. France). Ustavno sodišče je v odločbi, Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 odločilo, da gre v primeru nastanitve v Center za tujce za poseg v pravico do osebne svobode in ne za omejitev gibanja. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v I Up 323/2014 in I Up 39/2015. Tožnik je poudaril, da je ta ukrep po svoji vsebini in načinu izvrševanja povsem enak ukrepu pripora oziroma kazenski sankciji zapora na zaprtem oddelku. Tudi v Ustavi je določena pravica do osebne svobode vsakomur (19. člen), ne samo slovenskim državljanom. Tujcem je mogoče na podlagi zakona omejiti vstop v državo in čas bivanja v njej (32. člen Ustave). Prostost pa se lahko odvzame le v primeru in pod pogoji, ki jih določa zakon. Tožnik je še opozoril, da je glede na 8. člen Ustave treba upoštevati tudi 5. člen EKČP, ki določa, da ima vsakdo pravico do prostosti in osebne varnosti, prostost pa se lahko posamezniku odvzame le v tam navedenih šestih vrstah okoliščin in v skladu s postopkom, predpisanim z zakonom. Ker gre pri določitvi okoliščin za odvzem prostosti za izjeme, jih je treba tolmačiti ozko. Pri presoji zakonitosti odvzema je ESČP strogo. V slovenski sodni praksi je bilo sprejetih že več odločitev o možnosti zapiranja prosilcev v Center za tujce v Postojni npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 39/2015. 5. Pri izbiri med ukrepi je toženka tudi dolžna upoštevati načelo sorazmernosti. Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce je tudi, kolikor bi se izkazalo, da je omejitev gibanja (in ne odvzem prostosti) nesorazmeren in nepotreben in je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi. Utemeljitev toženke je v tem delu pavšalna in pomanjkljiva. Območje azilnega doma, po katerem se lahko prosilci za azil gibljejo, je veliko 5.472 m2, kar je v primerjavi z nekaj 10 m2 Centra za tujce občutna razlika. Na območju azilnega doma tudi ni omejitev glede preživljanja časa na prostem. Argument, da toženka ne more zagotoviti, da bi vsi prosilci za azil ostali na območju azilnega doma, ni primeren, ker gre za pomanjkljivost na strani toženke. Tožnik je še navedel, da ni nikjer prikril, da bi dal prošnjo tudi v drugi državi. V zvezi z Nemčijo je povedal, da naj bi zaprosil, a ni nikoli izrazil te želje in da je le dal oziroma so mu vzeli prstne odtise. Tožniku zaradi tega, ker je prava neuk, ni mogoče očitati, da ni razumel, kaj se dogaja, zlasti ob upoštevanju masovnih migracij. Iz previdnosti se je tožnik opredelil še glede navedb iz zapisnika o izreku ukrepa z dne 8. 4. 2016. Navedel je, da 15. točka 55. člena ZMZ ne more biti razlog za pridržanje ali omejitev gibanja. Z 20. 7. 2015 se je iztekel rok za implementacijo Direktive 2013/33/EU (v nadaljevanju Recepcijska direktiva) v slovenski pravni red. Zato se ta direktiva sedaj uporablja neposredno. Nacionalna zakonodaja ne sme biti strožja od direktive. Za ta primer je bistven 8. člen Recepcijske direktive, ki določa razloge za pridržanje.

6. Tožnik je tudi predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sicer, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce. Tožnik je izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, na drugi strani pa bo tožniku izvrševanje ukrepa prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v centru počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu nihče ne bo mogel nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode pomeni škodo že samo po sebi. Dodaten argument za utemeljenost zahteve je tudi v tem, da mora Slovenija osebi, ki ji je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo naslovnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. Opozoril je še na večmesečno odločanje v upravnih sporih. Tudi v primeru, ko bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe (sodba in sklep, I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014). Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, kot navedeno.

7. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, pri čemer je povzemala razloge izpodbijanega sklepa, se sklicevala na sodbo naslovnega sodišča, I U 919/2015, navedla, da je pri svoji odločitvi upoštevala tudi določbe Recepcijske direktive, opisala razmere v Centru za tujce, poudarila, da gre zgolj za omejitev gibanja in ne za poseg v osebno svobodo. Nasprotovala je tudi izdaji začasne odredbe. Če bi se z izdajo začasne odredbe lahko zadržalo izvrševanje sklepa o omejitvi gibanja, bi to pomenilo, da po izdaji sodbe, s katero bi se tožba zoper sklep zavrnila, vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila mogoča, ker bi prosilec že pobegnil. Predlagala je zavrnitev tožbe, hkrati pa opravičila svoj izostanek z obravnave.

8. Tožnik je v odgovoru na odgovor na tožbo toženke še dodal, da je toženka v odgovoru na tožbo delno še dodala nove argumente za odločitev, kar je nedopustno. Tudi Recepcijska direktiva ne more biti vir za utemeljevanje odvzema prostosti in strogega režima, saj se je Slovenija očitno odločila obdržati milejše določbe o omejitvi gibanja. Neupravičeno je tudi sklicevanje na poročilo Varuha človekovih pravic. Sicer se pa v zvezi z utemeljevanjem ustreznosti razmer v Centru za tujce Poročilo o izvajanju nalog DPM v letu 2014 – Državni preventivni mehanizem po opcijskem protokolu h konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju nanaša na (ne)prisotnost mučenja ali drugih prepovedanih prisilnih ravnanj, ne pa na upravičenost posega v osebno svobodo v primeru prosilcev za mednarodno zaščito. Toženka tudi ni navedla o vrsti poskusov samomora in samopoškodb, ki se redno dogajajo v Centru za tujce, o premestitvah prosilcev v Psihiatrično bolnišnico v Idrijo zaradi psihičnih težav, povzročenih ravno zaradi strogih omejitev. Sicer pa je tožnik lahko na prostem le eno uro na dan, nato pa je ponovno zaprt v centru. Tožnik je prepričan, da je izdaja začasne odredbe v tovrstnih primerih ne samo potrebna (veliko število razveljavljenih sklepov o omejitvi gibanja), temveč tudi utemeljena, kar kaže tudi sodna praksa.

9. Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (10. člen ZMZ). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Afganistana, postavilo A.A., ki je sodni tolmač za farsi jezik. Na glavni obravnavi dne 21. 4. 2016 je tožnik izjavil, da je njegov materni jezik paštu in ne farsi, da pa tolmača (sicer ne vsega) razume. Tolmač je povedal, da bo sodišče opozoril, če tožnik tolmačenja ne bo razumel. Iz zapisnika glavne obravnave izhaja, da je tožnik tolmača razumel v celoti, zato je bila tožniku pravica do tolmača ustrezno zagotovljena.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev toženke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnika – prosilca za mednarodno zaščito – pridržala za namen predaje na prostore in območje Center za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in še, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 8. 4. 2016 od 10:55 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Toženka se je pri tem oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v zvezi s četrtim odstavkom 51. člena in v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ.

12. Sodišče je na glavni obravnavi dne 21. 4. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo, odgovor na tožbo, odgovor tožnika na odgovor na tožbo in v skladu s petim odstavkom 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika.

13. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je na pot iz svoje matične države – Afganistana odšel ilegalno kakšen mesec in pol nazaj v Pakistan, nato naprej v Iran, Turčijo, Bolgarijo, Srbijo, Hrvaško, Avstrijo in Nemčijo. Iz Nemčije je potem hotel iti v Avstrijo k prijatelju, vendar je bil na slovenski meji zvečer prijet in nato odpeljan v Center za tujce v Postojno. Potoval je peš preko pakistanske, turške in bolgarske meje, vmes pa še z različnimi prevoznimi sredstvi. S prevajalcem je bil dogovorjen, da gre v Nemčijo. V Nemčiji je bil v odprtem nastanitvenem centru, kjer so lahko hodili v mesto in zunaj nastanitvenega centra. Ko je odšel v Avstrijo, ni vedel, da ne sme zapustiti države. V Nemčiji je zaprosil za azil, vendar v postopku z njim še ni bil opravljen razgovor. V Sloveniji pa je zaprosil za mednarodno zaščito, ker je zanj nevarno, da bi ostal v Afganistanu. V Afganistanu divja vojna. Tri mesece je bil na služenju vojaškega roka, o čemer so njegovi sosedje obvestili talibane, zato ni bil varen pred talibani in je zapustil državo. Povedal je še, da se v Centru za tujce počuti zelo slabo, saj do sedaj ni bil v zaporu in tega ni navajen, tam je pod psihičnim pritiskom. Dostopa do interneta sicer ne potrebuje, omogočena mu je uporaba telefona vsake tri, štiri dni, mu je pa težje, odkar je odšel iz Centra njegov prijatelj. V sobi je še s tremi Pakistanci, katerih jezika ne razume. Na prosto gredo lahko dvakrat, trikrat na dan, po pol ure, prostor je malo večji kot razpravna dvorana. Povedal je tudi, da mu je zdravnik rekel, da ne dobiš zdravil, če pogrešaš določene stvari, sicer pa zjutraj vstane, opravi molitve, nato pa razmišlja o svoji situaciji in družini v Afganistanu. V zvezi z duševnim stanjem oseb v Centru za tujce pa je povedal, da je opazil več poskusov samomora (enega Iranca), ni pa več prepirov med stanovalci, ker so večinoma že šli. Dodal je še, da mu je v zaporu težko in bi bil hvaležen, če bi lahko odšel. 14. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Tožbeni ugovor, da je bil ukrep izrečen na podlagi 15. točke 55. člena ZMZ, torej ne drži. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi navedla, da citirana določba Dublinske uredbe III dopušča odločanje po prostem preudarku in ki ga ni presegla v obravnavanem primeru. Sodišče pa je v obravnavanem primeru opravilo vsebinsko presojo izpodbijanega akta, kot to izhaja iz prvega odstavka 40. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče RS se je namreč v svojem sklepu, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, postavilo na stališče, da odločitev toženke o pridržanju na tej podlagi ni utemeljeno na diskreciji, temveč na ugotovitvi, ali so podani z Dublinsko uredbo III podani predpisani pogoji, kar terja ustrezno vsebinsko presojo njihove uporabe v upravnem sporu.

15. Sodišče je presodilo, da je toženka pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan v Centru za tujce, samovoljno zapustil Slovenijo. To nevarnost tudi po presoji sodišča potrjujejo ugotovljene okoliščine v upravnem postopku, ki jih je povzela med svoje razloge tudi toženka in s katerimi se sodišče strinja in jih zato v izogib ponavljanju ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče zgolj poudarja, da je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in da je zapustil Nemčijo pred končanjem azilnega postopka, ker je želel iti v Avstrijo, vendar je bil nato prijet s strani policije v Sloveniji, brez ustreznih dokumentov (kar je tožnik tudi potrdil na zaslišanju). Po mnenju sodišča je bilo zato sklepanje toženke pravilno, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil (in s tem onemogočil izvedbo postopkov predaje odgovorni državi članici), zlasti, ker bi že lahko zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji prvič, ko jo je prečkal, ker pa je tožnik tudi povedal, da želi iti v Avstrijo, pa je tudi utemeljeno sklepanje, da bi zapustil tudi azilni dom v Sloveniji. Tožnikov ugovor, da ni podanih razlogov za določitev ''znatne nevarnosti pobega'', sodišče zato ne sprejema. Tožnik opozarja, da glede na 2. n člen Dublinske uredbe III slovenska azilna zakonodaja še ni določila objektivnih kriterijev, na podlagi katerih naj bi bila utemeljena ocena ''nevarnosti pobega'' v vsakem posameznem primeru in še meni, da uporaba kriterijev, določenih v 68. členu ZTuj-2 ni dopustna, ker gre za drugačno pravno situacijo. V 2. n členu Dublinske uredbe III je pojem ''znatna nevarnost'' opredeljen kot nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Vrhovno sodišče RS se je v sklepu, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, sicer res tudi opredelilo, da uporaba 68. člena ZTuj-2 (ki je predpis s sorodnega upravnopravnega področja in ki opredeljuje kriterije za opredelitev tega pojma) omogoča ustrezno uporabo 28. člena Uredbe Dublin III, vendar pa se v obravnavanem primeru toženka na te kriterije ni oprla, temveč je pri presoji ''znatne nevarnosti'' izhajala iz ugotovljenih okoliščin obravnavanega primera in na tej podlagi zaključila, da je tožnik begosumen. Ob takem zaključku in še nadaljnji ugotovitvi, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, pa so bili pogoji po citirani določbi Dublinske uredbe III za izrek obravnavanega ukrepa izpolnjeni. Zato ta tožbeni ugovor (ki bi sicer bil že po stališču Vrhovnega sodišča RS neutemeljen), kot tudi ugovor, da je bila tožniku odvzeta prostost, ker so bili njegovi odtisi v bazi EURODAC, tudi ne vzdržita sodne presoje. Sodišče pa zato tudi ne more slediti kot utemeljenemu ugovoru o odločitvah nemškega in avstrijskega sodišča, ki so primere pridržanja po Dublinski uredbi III zaradi nedoločitve zakonsko določenih kriterijev za oceno podaje ''znatne nevarnosti'' presodile kot nezakonite.

16. Tožnik tudi ugovarja nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sklepa oziroma ugotovitvam v upravnem postopku (glede na zapisnik o izrečenem ukrepu) glede pravne narave izrečenega ukrepa, saj meni, da mu je bil izrečen ukrep odvzema prostosti in ne ukrep omejitve gibanja, kot naj bi izhajalo iz zapisnika o izreku ukrepa ter obrazložitve sklepa. Sodišče ugotavlja, da iz zapisnika z dne 8. 4. 2016 izhaja, da je toženka izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja in kar navaja (med drugim) tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. V izreku izpodbijanega sklepa pa je toženka navedla, da se tožnika pridrži na namen predaje na prostore in območje Centra za tujce. Sodišče se strinja s tožnikom, da se ukrep omejitev gibanja in ukrep pridržanja kot odvzem osebne svobode razlikujeta glede na stopnjo intenzivnosti posega v osebno svobodo, pri čemer je od specifičnih okoliščin konkretnega primera odvisno, ali gre po vsebini za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja. Ker pa je v izreku sklepa (z izrekom upravnega akta pa se odloča o predmetu zahtevka – 213. člen ZUP) jasno navedeno, da je toženka tožniku izrekla ukrep pridržanja in se pri tem oprla na pravilno pravno podlago, ki tak ukrep dopušča (28. člen Dublinske uredbe III), ter za svojo odločitev za izrek tega ukrepa navedla tudi pravilne in zadostne razloge, sodišče zato ne bo poseglo v odločitev toženke. Pridržanje po citirani določbi nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja iz določb Dublinske uredbe III in tudi Recepcijske direktive, tj. Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013, vendar pod določenimi pogoji, ki izhajajo iz drugega odstavka 28. člena uredbe, ki ga je sodišče že povzelo. Toženka je tako v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Kot pa je sodišče že navedlo, je toženka pravilno presodila, da so za izrek obravnavanega ukrepa podani vsi pogoji iz citirane določbe 28. člena uredbe. S tem pa zato tudi ni bil kršen 5. člen EKČP, saj gre v obravnavanem primeru za zakonit odvzem prostosti osebi z namenom, da bi ji preprečili nedovoljen vstop v državo, ali pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev. Sodišče zato tožbene ugovore v zvezi z izrekom drugačnega, strožjega ukrepa, kot naj bi to izhajalo iz obrazložitve toženke, zavrača. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da je toženka v odgovoru na tožbo delno dopolnila argumente za odločitev, česar ne more, vendar pa ker po presoji sodišča razlogi v obrazložitvi sklepa zadostijo standardu obrazložitve upravnega akta iz 214. člena ZUP, ta ugotovitev tudi ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa.

17. Pri izreku ukrepa pa je toženka upoštevala tudi načelo sorazmernosti. Z obširnimi in izčrpnimi razlogi (zlasti, da varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma) pojasnila, zakaj je bil tožniku izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce in ne v Azilnem domu. Pri tem je tudi izpostavila dejstvo, da če bi tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma, bi ga lahko tožnik zapustil in odšel v kakšno drugo državo, na primer v Avstrijo, kamor je bil po lastnih navedbah namenjen takrat, ko so ga prijeli v Sloveniji. Ne drži torej, da je njen argument za izrek spornega ukrepa zgolj to, da ne uspe zagotoviti, da bi vsi prosilci za azil ostali na območju azilnega doma, temveč tudi, da bi v primeru izreka omejitve gibanja na območje Azilnega doma, če bi tožnik zapustil Azilni dom, s tem preprečil predajo nemškim varnostnim organom.

18. V zvezi z navedbami o težkih razmerah v Centru za tujce, zaradi česar prihaja do psihičnih in drugih težav med prosilci (poskusi samomora in samopoškodb, malodušje in depresija), da gre za zelo omejeno zaprto področje, gibanje na prostem pa je tudi zelo omejeno po površini in časovno, tožnik sam pa se glede na povedano počuti, kot da je v zaporu in pod psihičnim pritiskom, kar je še dodatno izpovedal pri zaslišanju, pa sodišče ugotavlja, da je toženka z izrekom ukrepa sledila tudi zahtevam Recepcijske direktive, na kar napotuje 28. člen Dublinske uredbe III. Slednji v četrtem odstavku določa, da se, kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU. V 10. členu Recepcijske direktive so določeni pogoji za pridržanje. To se praviloma izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kolikor je mogoče, pa se pridržane prosilce, loči od drugih državljanov tretjih držav, ki niso vložili prošnje za mednarodno zaščito; pridržanim prosilcem se omogoči dostop do površin na prostem; države članice zagotovijo, da lahko predstavniki Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce komunicirajo s prosilci in jih obiščejo v pogojih, ki spoštujejo zasebnost; države članice zagotovijo, da imajo družinski člani, pravni svetovalci ali zagovorniki in predstavniki ustreznih nevladnih organizacij, ki jih zadevna država članica priznava, možnost komunicirati s prosilci in jih obiščejo v pogojih, ki spoštujejo zasebnost, zagotovijo pa tudi, da se pridržanim prosilcem sistematično posredujejo informacije o pravilih, ki veljajo v ustanovi, ter določijo njihove pravice in obveznosti v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo. Tako iz poročila Centra za tujce, kot tudi iz tožnikovih lastnih navedb (podanih v tožbi in na zaslišanju), ne izhaja, da citirani pogoji v centru ne bi bili v zadostni meri izpolnjeni. Kot je tožnik sam izpovedal, je imel možnost obiska zdravnika zaradi svojih težav, omogočeno mu je tudi gibanje na prostem, ima dostop do telefona (občasno na tri, štiri dni), interneta pa ne uporablja. Tožnik pa tudi ni uveljavljal, da mu ne bi bil omogočen stik z ustrezno pravno usposobljeno osebo oziroma da mu ne bi bile posredovane vse informacije, ki se tičejo njegovega bivanja v centru. Iz izpodbijanega sklepa pa tudi ne izhaja, da bi se toženka pri svoji odločitvi oprla na poročilo Varuha človekovih pravic, zato je tudi ta tožbeni ugovor šteti za brezpredmetnega.

19. Sodišče je glede na navedeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in zakonit, sklep pa je pravilen in na zakonu utemeljen, zavrnilo tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

20. Zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ni ugodilo iz naslednjih razlogov:

21. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

22. V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda. Glede škode tožnik navaja, da se zaradi pridržanja počuti slabo, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti, kar pomeni nepopravljivo škodo (tako tudi naslovno sodišče v I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, in Ustavno sodišče v sklepu, Up 729/03 z dne 11. 12. 2003). Sodišče ugotavlja, da je taka navedba škode premalo konkretizirana in obrazložena, da bi se lahko štelo, da mu grozi težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda. V primeru zahteve za izdajo začasne odredbe je dokazno breme v celoti na tožnikovi strani. Tožnik ni pojasnil, v kakšnem pomenu besede se počuti slabo, kakšno škodo mu omejitev na območje centra za tujce povzroča in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva.

23. Nadalje se tožnik pri navedbi težko popravljive škode sklicuje na to, da če bi s tožbo uspel, ne bi mogel učinkovito uveljavljati sodnega varstva, ker pritožba zoper sodbo upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev. Vendar tožnik na prvi stopnji s tožbo ni uspel, saj je sodišče s to sodbo njegovo tožbo zavrnilo.

24. Tudi če bi se tožnik zoper sodbo, s katero je njegova tožba zavrnjena, pritožil in bi drugostopenjsko sodišče sodbo spremenilo in izpodbijani sklep odpravilo, taka hipotetična možnost zaključka postopka ne more biti utemeljen razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi se izhajalo iz tega stališča, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko z zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel že zgolj z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in da se tega v primeru uspeha s tožbo na zadnji inštanci za nazaj ne da popraviti. To pa po mnenju sodišča ne zadostuje za izdajo začasne odredbe, saj bi s tako ugoditvijo zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče, ki je v isti sodni odločbi tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo, prišlo samo s seboj v nasprotje.

25. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo (32. člen ZUS-1).