Jedro

Tožeča stranka je označila toženo stranko tako, da je pred nazivom filiale navedla tudi firmo zavarovalnice, v okviru katere se ta filiala nahaja, torej navedla je pravno osebo, in ker je na območju Republike Slovenije le ena pravna oseba s takšno firmo, je tožena stranka označena pravilno.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sklepom in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: skrčenje zahtevka tožeče stranke za 10.219.652,50 SIT s pripadajočimi obrestmi vzelo na znanje in postopek v tem obsegu ustavilo; toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki plačati 4.151.697,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.051.350,00 SIT od 27.6.1995 do plačila in od zneska 2.100.347,50 SIT od 31.8.1995 do plačila; zavrnilo višji tožbeni zahtevek (tj. za znesek

448.650,00 SIT s p.p.); toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki plačati 102.274,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2003 do plačila.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo oziroma razveljavitev. Tožena stranka najprej pripominja, da sploh ne more biti stranka v postopku, saj nima pravne sposobnosti, ker ni pravna oseba. V Novi Gorici ima S. d.d., L. registrirano filialo kot podružnico po 1. odst. 31. čl. ZGD. Firma te podružnice je S. d.d.. Podružnica pa po določbi 2. odst. 31. čl. ZGD ni pravna oseba, zato po 1. odst. 76. čl. ZPP ne more biti pravdna stranka. S tem, ko ji je prvostopenjsko sodišče v tem primeru dopustilo udeležbo in ji naložilo plačilo tožbenega zahtevka, je kršilo določbe pravdnega postopka, ki urejajo sposobnost biti stranka. Na podlagi navedenega je treba izpodbijano sodbo razveljaviti in tožbo zavreči. Sodišče je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo vsebine listinskih dokazov, to je s strani tožene stranke predloženih odškodninskih spisov, ki se nanašajo na oba primera vlomne tatvine. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je potem zmotno uporabilo materialno pravo. Iz listin, ki se nahajajo v odškodninskih spisih je razvidno, na kakšen način je tožena stranka reševala oba škodna primera - prvega, ko ni razpolagala z zadostnimi podatki o nastali škodi in količini blaga, ki se je neposredno pred vlomom nahajalo v prostorih podjetja tožeče stranke ter drugega, ko so ji bili podatki posredovani. V obeh primerih je tožena stranka izplačala sorazmerni del zavarovalnine, kot to predvidevajo njeni pogoji in kot to ureja ZOR, ki je veljal v času nastanka obeh škodnih dogodkov. Kot izhaja iz police premoženjskega zavarovanja, je imela tožeča stranka pri toženi stranki v konkretnem primeru zavarovano blago v skladišču, in sicer tobačne izdelke za zavarovalno vsoto 5.000.000,00 SIT, proizvode živil, prehrane, galanterije in pijače pa za zavarovalno vsoto 300.000,00 SIT. Iz kazenskega spisa K 65/96 zoper obs. Z.D. je mogoče razbrati, da je bila vrednost zalog v skladišču tožeče stranke v času neposredno pred obema vlomnima tatvinama večja od že omenjene, z zavarovalno pogodbo dogovorjene zavarovalne vsote (čeprav za primer prvega vloma o tem ni natančnih podatkov). Zaradi tega je tožena stranka pri izplačilu zavarovalnine uporabila načelo sorazmernega izplačila, kot je to jasno razvidno iz izračuna višine zavarovalnine, ki se nahaja v odškodninskem spisu za drugi primer vlomne tatvine. Pri tem obračunu je upoštevala razmerje med višino zavarovalne vsote in dejansko vrednostjo stvari, ki so se ob škodnem dogodku nahajale v skladišču ter vrednostjo odvzetih predmetov. Tožeči stranki je izplačala znesek 2.899.652,50 SIT in s tem izpolnila svojo obveznost iz zavarovalne pogodbe. Sodišče teh dejstev ni upoštevalo, tako kot tudi ne ostalih listin, ki se nanašajo na kontaktiranje pravdnih strank, iz katerih je prav tako razvidno ravnanje tožene stranke pri reševanju škodnih primerov. Zato je izpodbijana odločba pomanjkljiva, ker ne navaja razlogov o odločilnih dejstvih oziroma obstaja nasprotje med ugotovitvami sodišča in vsebino listinskih dokazov. Napačno je stališče, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati še znesek v višini razlike med že izplačano zavarovalnino in višino zavarovalne vsote oz. v primeru prve vlomne tatvine višino dejanske škode. Pri obeh škodnih primerih gre za podzavarovanje (vrednost zavarovane stvari je večja od zavarovalne vsote), kot ga ureja 936. čl. ZOR. Če pride do škode (ko je le-ta delna oziroma je, kot v konkretnem primeru, odvzetih le del zavarovanih stvari), stranka nima pravice do celotne zavarovalne vsote, ampak le do tistega dela vsote, kolikšen del vrednosti predmeta je bil zavarovan (načelo proporcionalnosti). Stranki lahko to načelo izključita oziroma skleneta zavarovanje na 1. rizik in je zavarovalnica potem dolžna izplačati znesek zavarovalne vsote, vendar pa to s predmetno zavarovalno polico ni bilo dogovorjeno. Če nastopi podzavarovanje tekom zavarovalne dobe, kot se je to zgodilo v tem primeru, je potrebno uporabiti določbo 915. čl. v zvezi z 914. čl. ZOR - zavarovalnina se zmanjša v sorazmerju med plačanimi premijami in premijami, ki bi morale biti plačane glede na povečano nevarnost (to sorazmerje je enako odnosu med zavarovalno vsoto in vrednostjo zavarovane stvari). Med strankama ni sporno, da se je vrednost blaga v skladišču tožeče stranke povečala potem, ko je bila zavarovalna pogodba že sklenjena, saj ob začetku zavarovalne dobe ni bila večja od zavarovalne vsote. Zato je tožena stranka pri izplačilu zavarovalnine pravilno in v skladu z zakonom upoštevala načelo proporcionalnosti. Prav zaradi spremenjenih okoliščin med trajanjem zavarovanja izpolnitev ne more biti taka, kot je bila dogovorjena ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Zavarovalnina je manjša kolikor je plačana premija glede na riziko premajhna. Sklenitelj zavarovanja je namreč dolžan plačati premijo, katere višina je sorazmerna z višino zavarovalne vrednost. Če se višina odmeri od vrednosti, kot je navedena v pogodbi, tožena stranka pa je dolžna plačati zavarovalnino od prave vrednosti, je to v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (15. čl. ZOR). Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi napačno odločilo o stroških postopka, ko pri presojanju uspeha v pravdi ni upoštevalo skrčenja tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V uvodu izpodbijane sodbe z dne 12.11.2003 je tožena stranka označena kot: S.; s sklepom z dne 29.9.2005, opr.št. Pg 438/96-32 je sodišče prve stopnje naziv tožene stranke v prej omenjeni sodbi popravilo tako, da jo je navedlo kot: S. d.d., Filiala, ker je pri zapisu sodbe prišlo do očitne pisne pomote s tem, da je napačno povzelo označbo tožene stranke iz tožbe v uvod sodbe. Glede na to je skladno s 1. odst. 328. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče prve stopnje to napako lahko odpravilo s popravnim sklepom, ki je naveden zgoraj. Upoštevaje navedeni popravek se pokaže, da niso utemeljene pritožbene trditve, češ da tožena stranka sploh ne more biti stranka v postopku, saj kot filiala zavarovalnice s sedežem v Novi Gorici nima pravne osebnosti, ker ni pravna oseba. Gre za to, da je v sodni register res vpisana Filiala N., kot "del podjetja" oziroma kot del S. d.d.; in kot opozarja tudi pritožnica, podružnica zavarovalnice po 2. odst. 31. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ni pravna oseba. Ker to ni, ne bi mogla biti pravdna stranka, ker je to skladno s 1. odst. 76. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), lahko le (fizična in) pravna oseba. Ker pa je tožeča stranka označila toženo stranko tako, da je pred nazivom filiale navedla tudi firmo zavarovalnice, v okviru katere se ta filiala nahaja (tj. S. d.d.), torej navedla je pravno osebo, in ker je na območju Republike Slovenije le ena pravna oseba s takšno firmo (čeprav ni poleg firme naveden tudi njen sedež, vendar pa kljub temu ne more biti dvoma o njeni identiteti), je po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka v izpodbijani sodbi označena pravilno. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v sodnih postopkih mnogokrat pravna oseba označena tako, da je poleg njene firme navedeno tudi ime podružnice, vendar to očitno zato, da se opredeli pristojnost sodišča po kraju, kjer je podružnica pravne osebe, tako kot to določa 60. čl. ZPP.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožeča stranka oz. njena pravna prednica, pri toženi stranki zavarovano proti vlomu blago v skladišču v objektu stare mlekarne P., in sicer tobačne izdelke za

5.000.000,00 SIT, živila, pijačo in galanterijo pa za

300.000,00 SIT (polica premoženjskega zavarovanja št. 3-0003833 z dne 10.9.1994). Pri prvi vlomni tatvini (v času med 22. in 24.4.1995) je bilo ukradenih za 4.551.350,00 SIT različnih cigaret, pri drugi vlomni tatvini (v času med 27. in 28.6.1995) pa je bilo ukradenih za 8.652.090,50 SIT cigaret. V zvezi s prvo vlomno tatvino je tožena stranka izplačala tožeči stranki zavarovalnino v znesku 2.500.00,00 SIT in ji dolguje še razliko v znesku 2.051.350,00 SIT, za drugo vlomno tatvino pa ji je izplačala zavarovalnino v znesku 2.899.652,50 SIT in ji dolguje še 2.100.347,50 SIT kot razliko do zavarovalne vsote.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v postopku na prvi stopnji tožena stranka ugovarjala, da ni jasno, kako je tožeča stranka izračunala višino škode (odgovor na tožbo z dne 18.11.1996), poleg tega pa je zatrjevala še, da je z obema zgoraj omenjenima plačiloma, tožeči stranki izplačala celotno zavarovalnino. Res je tožena stranka na poziv sodišča prve stopnje predložila odškodninska spisa št. 1/95 in 3/95, nanašajoča se na oba sporna primera, sodišče prve stopnje pa je na njen predlog pribavilo kazenski spis K 65/96, vendar pa ni tožena stranka v zvezi s tem postavila nobenih trditev in ni uveljavljala tega, kar sedaj zatrjuje v pritožbi: da je izplačala sorazmerni del zavarovalnine, kot to predvidevajo njeni pogoji; da je šlo za podzavarovanje po 1. odst. 936. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker je bila vrednost zalog cigaret v skladišču tožeče stranke neposredno pred obema vlomnima tatvinama večja od z zavarovalno pogodbo dogovorjene vsote in da je zato pri izplačilu zavarovalnine uporabila načelo sorazmernega izplačila, kot naj bi bilo to jasno razvidno iz izračuna višine zavarovalnine, ki se nahaja v odškodninskem spisu za drugi primer vlomne tatvine in pri katerem naj bi tožena stranka upoštevala razmerje med višino zavarovalne vsote in dejansko vrednostjo stvari, ki so se ob škodnem dogodku nahajale v skladišču ter vrednostjo odvzetih predmetov (iz omenjenega odškodninskega spisa izračun višine zavarovalnine ni razviden!). Ker pa glede teh trditev, navedenih v pritožbi, tožena stranka ni hkrati izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji, tako kot je to časovno opredeljeno v 1. odst. 337. čl. ZPP, gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je napačno odločilo o stroških postopka, ker da pri presojanju uspeha v pravdi ni upoštevalo skrčenja tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ta očitek po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče najprej navedlo, koliko bi znašali stroški pri neskrčenem zahtevku, vendar pa je zatem ugotovilo tudi višino stroškov, upoštevaje tožbeni zahtevek v skrčeni višini in je nanj tudi odmerilo stroške tožeče stranke, kot je to razvidno tudi iz stroškovnika, ki ga je ta stranka predložila na zadnji glavni obravnavi; zatem pa je od dobljenega zneska stroškov, do katerih bi bila tožeča stranka upravičena, odštelo stroške, ki jih je povzročila toženi stranki z vložitvijo prvotnega, neskrčenega tožbenega zahtevka.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.