Jedro

Tožena stranka je v sporu izrecno zatrjevala, da se je vrednost zavarovane stvari povečala šele po nastanku zavarovalnega razmerja, torej, da je podzavarovanje nastopilo šele naknadno. V skladu z ZOR do podzavarovanja ne more priti zaradi naknadnega povečanja vrednosti, saj je relevanten čas sklenitve pogodbe. Le če je v tem trenutku zavarovalna vsota manjša od vrednosti zavarovane stvari, mora zavarovalnica povrniti sorazmeren del škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 4,151.697,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2,051.350 SIT od 27.6. 1995 do plačila in 2,100.347,50 od 31. 8. 1995 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Tožniku je priznalo razliko med izplačano akontacijo in nastalo škodo (v zvezi s prvim vlomom) oziroma med izplačano akontacijo zavarovalnice in zavarovalno vsoto (v zvezi z drugim vlomom).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kritiko tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo instituta podzavarovanja in z njim povezanega načela proporcionalnosti, je zavrnilo z utemeljitvijo, da gre za neupoštevno pritožbeno novoto.

**Navedbe revidenta**

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem mnenju ni res, da je tožena stranka šele v pritožbi postavila trditev o podzavarovanju. Že v odgovoru na tožbo, pa tudi na glavni obravnavi, je navajala, da je tožeči stranki že izplačala celotno zavarovalnino, ki ji pripada na temelju police in v skladu z zavarovalnimi pogoji. Postavila je trditev, da iz vsebine police ne izhaja, da je zavarovano vse blago, ki se nahaja v skladišču oziroma, ki se bo v skladišču nahajalo v slučaju zavarovalnega primera. Poudarila je, da bi bila tožeča stranka upravičena do celotne zavarovalne vsote le, če bi bilo uničeno oziroma ukradeno vse blago v skladišču. To pa je tudi bistvo zavarovanja. Kot izhaja iz predloženih dokazov, je bila vrednost zalog oziroma blaga na dan obeh škodnih dogodkov nedvomno večja od zavarovalne vsote. Upoštevajoč to dejstvo, določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in zavarovalne pogoje, je tožena stranka zavarovalnino obračunala po pravilih, ki veljajo za podzavarovanje (914., 915. in 936. člen ZOR). Ta pravila je treba uporabiti tako v primeru, ko je vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote ob začetku zavarovalne dobe, kakor tudi, če se nevarnost poveča med trajanjem zavarovanja. Sodišči prve in druge stopnje trditev tožene stranke nista upoštevali, zato sta zmotno uporabili materialno pravo. Ugoditev tožbenemu zahtevku pomeni kršitev načela enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR), saj privilegira tožečo stranko na račun tožene stranke, ki mora nositi večji rizik, kot je določen v zavarovalni pogodbi.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvo podzavarovanja je, da je zavarovalna vsota manjša od vrednosti zavarovane stvari. ZOR v prvem odstavku 936. člena določba, da če se ugotovi, da je bila ob začetku zavarovalne dobe vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote, se odškodnina, ki jo dolguje zavarovalnica, sorazmerno zmanjša, razen če je bilo drugače dogovorjeno. V primeru podzavarovanja je torej uveljavljeno načelo proporcionalnosti, po katerem mora zavarovalnica povrniti le sorazmeren del škode. Razmerje med odškodnino (zavarovalnino) in škodo je enako razmerju med zavarovalno vsoto in vrednostjo zavarovane stvari.

7. V obravnavani zadevi je sporno, 1) ali se je tožena stranka pravočasno sklicevala na institut podzavarovanja, in 2) ali bi moralo sodišče uporabiti materialnopravne določbe 914., 915. in 936. člena ZOR.

8. Pritrditi je treba revizijskemu ugovoru tožene stranke, da se je pravočasno, to je že v odgovoru na tožbo, sklicevala na podzavarovanje. Trditve v odgovoru na tožbo, da „so bile vse vrste tobaka v skladišču zavarovane z zavarovalno vsoto 5,000.000 SIT in ne za njih vrednost“ in da „bi bila tožeči stranki izplačana celotna zavarovalna vsota, če bi bilo uničeno ali ukradeno vse blago v skladišču“, namreč ne pomenijo nič drugega kot opis vsebine podzavarovanja, bistvo katerega je v tem, da je zavarovalna vsota manjša od vrednosti zavarovane stvari. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali napačno, ker nista vsebinsko presojali ugovora tožene stranke, ki ga je utemeljevala z določbo 936. člena ZOR. Vendar pa je njuna odločitev vseeno pravilna, čeprav iz nekoliko drugačnih materialnopravnih razlogov.

9. Tožena stranka je v sporu izrecno zatrjevala, pri čemer vztraja tudi v reviziji, da se je vrednost zavarovane stvari povečala šele po nastanku zavarovalnega razmerja, torej, da je podzavarovanje nastopilo šele naknadno. V skladu z ZOR do podzavarovanja ne more priti zaradi naknadnega povečanja vrednosti, saj je relevanten čas sklenitve pogodbe. Le če je v tem trenutku zavarovalna vsota manjša od vrednosti zavarovane stvari, mora zavarovalnica povrniti sorazmeren del škode. Takšna gramatikalna razlaga določbe 936. člena ZOR je v skladu z namenom dispozitivnega pravnega pravila, ki je v varstvu zavarovalca pred inflatornimi gibanji.(1)

10. Glede na izrecno določbo o dispozitivnosti pravne norme je mogoč tudi drugačen dogovor, po katerem se vrednost zavarovane stvari presoja glede na čas zavarovalnega primera. Tožena stranka takšnega dogovora ni zatrjevala niti se ni sklicevala na kakšno konkretno določbo v zavarovalnih pogojih s takšno vsebino. Če je tako, je odločilno, da vrednost zavarovane stvari ob začetku zavarovalne dobe ni bila večja od zavarovalne vsote in je odločitev sodišč pravilna. Uporaba določil, na katere se toženka sklicuje v reviziji in ki se nanašajo na spremembe (povečanje) nevarnosti (914. in 915. člen ZOR) in s tem povezano prilagoditev pogodbe, v primeru naknadnega podzavarovanja ne pride v poštev. Prav tako dejstvo, da je bilo v pretežni meri ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ne pomeni kršitve načela enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR).

11. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Plavšak et al., Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 877.