Jedro

Pogoj za dedno sposobnost tujcev v Republiki Sloveniji je obstoj vzajemnosti. Tudi sicer je obstoj vzajemnosti poseben pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ko lastninsko pravico pridobiva oseba, ki ni državljan Republike Slovenije.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da v zapuščino spada premoženje, ki je bilo zapustnici vrnjeno z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 30. 5. 1995 in je postala pravnomočna 19. 2. 2009 (I. točka izreka), in da se to premoženje izroči Republiki Sloveniji (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi A. A. ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je sedaj dedinja premoženja, navedenega v I. točki izreka, A. A., ..., Južnoafriška republika, do celote (I. točka izreka). Pritožbo N. N. je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsak udeleženec trpi svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Vrhovno državno tožilstvo je zoper I. točko izreka sklepa sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede (ne)uporabe 6. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v zvezi s 4. členom Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (v nadaljevanju ZUVza), zaradi česar je od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti. Glede na spremenjeno materialnopravno izhodišče bi sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi 6. člena ZD moralo ugotavljati vsa pravno odločilna dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale oziroma izhajajo iz predloženih listin. Iz fotokopije osebnega dokumenta in dopisa Upravne enote Radovljica v zvezi z dovoljenjem za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji izhaja, da je razglašena dedinja tuj državljan. Na podlagi 6. člena ZD imajo tuji državljani v Republiki Sloveniji enake dedne pravice kot državljani Republike Slovenije pod pogojem vzajemnosti. Vzajemnost je namreč institucija, ki jo država uporabi in predpiše v svojih aktih ali izgovori z mednarodno pogodbo, ko želi zaščititi svoje nacionalne interese, tako da vzpostavi medsebojno odvisnost ravnanja (odločba II Ips 665/2003). Sodišče ni ugotavljalo obstoja posebne mednarodne pogodbe, ki bi jo bilo mogoče uporabiti za konkreten primer, kot tudi ne odločilnih dejstev za uporabo zakonske domneve iz prvega odstavka 4. člena ZUVza. Sodišče prve stopnje je na zatrjevanje pooblaščenca predlagateljice, da je A. A. posvojenka B. B., ugotovilo, da ustrezne listine, ki bi navedeno dejstvo potrdilo, v sodnem spisu ni. Predlagateljica pa je v pripravljalni vlogi dne 7. 7. 2010 navedla, da žal ne razpolaga z dokumentom, ki bi izkazal njeno posvojitev, zato ga sodišču ne more predložiti. Sodišče druge stopnje 6. člena ZD ni uporabilo, čeprav je za dedinjo razglasilo tujo državljanko. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče druge stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev. Takšna odločitev odstopa od dosedanje prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklep II Ips 665/2003 in II Ips 1/2005).

4. A. A., kateri je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 391. členom ZPP in 163. členom ZD, v odgovoru opozarja, da je bila v tej zadevi zahteva za varstvo zakonitosti že enkrat vložena in ni bila uveljavljena zmotna uporaba materialnega prava, čeprav se od takrat dejansko stanje ni nič spremenilo. Zahtevi je botrovala diskriminacija zaradi dedinjine narodnosti. Iz 4. in 8. člena ZUVza izhaja, da mora stranka najprej v zapuščinskem postopku sploh ugovarjati vzajemnosti, saj ima samo taka stranka pravni interes, da kot vlagatelj vloži vlogo za ugotovitev vzajemnosti pri Ministrstvu za pravosodje. Obstoj vzajemnosti med strankami nikoli ni bil sporen in posledično ni potrebno, da bi sodišče samo ugotavljalo obstoj posebne mednarodne pogodbe ali odločilna dejstva za uporabo zakonske domneve. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa varstva zakonitosti ni mogoče zahtevati.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Pravno relevantna dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, so naslednja: - predmet dedovanja so nepremičnine, vrnjene zapustnici kot denacionalizacijski upravičenki z odločbo, ki je postala pravnomočna 19. 2. 2009; - zapustnica je umrla 13. 3. 1963; - prvi sklep o dedovanju po njej je bil izdan 19. 11. 1966 in je postal pravnomočen 8. 12. 1966; - njena edina zakonita dedinja je bila hči J. J., ki je umrla 17. 2. 1973 brez potomcev; - J. J. je 26. 10. 1971 napravila oporoko, s katero je vse premoženje zapustila zakoncu B. B.; - B. B. je z oporoko z dne 20. 6. 1994 vse svoje premoženje - z izrecno navedbo premoženja glede katerega so tekli denacionalizacijski postopki, zapustil A. B.; - N. N. je nečak B. B. 7. Sodišče druge stopnje je spremembo odločitve sodišča prve stopnje utemeljilo na stališču, da upoštevaje, da je dedič tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja, za presojo, ali je hči denacionalizacijske upravičenke dedinja po njej tudi glede denacionaliziranega premoženja, ni odločilno, ali je bila živa ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (kot je menilo sodišče prve stopnje), ampak ali je bila živa ob pravnomočnosti prvega sklepa o dedovanju. Poudarilo je, da če dedič ni več živ ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, dedujejo to premoženje njegovi dediči. Takšnemu materialnopravnemu naziranju, ki ima podlago v specialnih določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), v določbah ZD, Ustavni odločbi U-I-138/1999 in v sodni praksi, Vrhovno sodišče pritrjuje in se v celoti pridružuje razlogom, ki jih je zanj navedlo sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče zgolj poudarja, da je ZDen s specialno določbo drugega odstavka 78. člena pred trenutek, ko obstaja zapuščina, postavil trenutek, po katerem se presoja krog dedičev in njihova dedna sposobnost, s tem pa je krog dedičev približal tistemu, kakršen bi bil, če do podržavljenja ne bi prišlo. Drži tudi nadaljnji zaključek drugostopenjskega sodišča in njegova argumentacija; ob dejstvu, da J. J. ni bila več živa ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in upoštevaje splošno pravilo dedovanja o prednosti oporočnega dedovanja pred zakonitim, kot potencialna dedinja denacionaliziranih nepremičnin pride v poštev A. A. 8. Vrhovno državno tožilstvo pa ob tem utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje pri zavzetju drugačnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo vseh dejstev, ki so se s tem izkazala za relevantna. Drži, da podatki v spisu nakazujejo, da je A. A. tuja državljanka. In kot veljajo specialna pravila glede dedovanja denacionaliziranega premoženja, veljajo takšna pravila tudi glede dedovanja nepremičnin s strani tujcev. Tuji državljani imajo namreč enake dedne pravice kot državljani Republike Slovenije le pod pogojem, da se uporablja načelo vzajemnosti (primerjaj 6. člen ZD). V primeru, da ni bila sklenjena posebna mednarodna pogodba, se pogoj vzajemnosti ugotavlja po določbah ZUVza,(1) ki določa postopek in pristojnost za njeno ugotavljanje. ZUVza v zapuščinskem postopku sicer določa domnevo vzajemnosti, vendar le v primeru, kadar gre za pridobitev lastninske pravice z zakonitim dedovanjem ali z oporočnim dedovanjem, ko je dedič tujec, ki spada v kategorijo zakonitih dedičev (primerjaj prvi odstavek 4. člena ZUVza). Kadar je potrebno v zapuščinskem postopku zaradi dedovanja nepremičnine vzajemnost ugotoviti, ZUVza sodišču nalaga prekinitev postopka, in za njeno ugotavljanje določa pristojnost ministrstva, pristojnega za pravosodje (primerjaj drugi odstavek 4. člena ZUVza).

9. Pogoj za dedno sposobnost tujcev v Republiki Sloveniji je torej obstoj vzajemnosti.(2) Tudi sicer je obstoj vzajemnosti poseben pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ko lastninsko pravico pridobiva oseba, ki ni državljan Republike Slovenija (gre za t. i. kogentno zapoved oziroma prepoved materialnega prava). Od državljanstva A. A. in eventualne ugotovitve obstoja vzajemnosti je tako odvisno, ali je podana njena stvarna legitimacija v tem zapuščinskem postopku. Ker so ugotovitve glede navedenih dejstev, ki so se ob (sicer materialnopravno pravilni) spremembi nosilnega stališča v tej zadevi izkazala za odločilna, izostale, ter je od njih odvisno tudi morebitno postopanje sodišča po drugem odstavku 4. člena ZUVza, je Vrhovno sodišče razveljavilo prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 380. člena).

Op. št. (1): Ta zakon v prvem odstavku 3. člena določa, da se pogoj vzajemnosti ugotavlja po njegovih določbah vedno, ko tujec pridobiva lastninsko pravico na nepremičninah v Republiki Sloveniji ne glede na ostale pogoje pridobivanja lastninske pravice tujcev na nepremičninah.

Op. št. (2): Primerjaj Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 75.