Jedro

Glede na to, da je dedič tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja, za presojo, ali je hči denacionalizacijske upravičenke dedinja po njej tudi glede denacionaliziranega premoženja, ni odločilno, ali je bila živa ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ampak ali je bila živa ob pravnomočnosti prvega sklepa o dedovanju. Če dedič ni več živ ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, dedujejo to premoženje njegovi dediči.

Izrek

I. Pritožbi A.M. se ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Dedinja premoženja, navedenega v I. točki izreka, je A.M., do celote."

II. Pritožba N.N. se zavrne.

III. Vsak udeleženec trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da v zapuščino spada premoženje, ki je bilo zapustnici vrnjeno z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 30. 5. 1995 in je postala pravnomočna 19. 2. 2009, in da se to premoženje izroči Republiki Sloveniji.

2. Udeleženec N.N. v pritožbi trdi, da je kot nečak B.N., ki je bil edini zakoniti dedič po J.N., ta pa kot hči edina dedinja po zapustnici, zapustničin zakoniti dedič. Ker nihče ni umrl pred zapustnico, krog dedičev pa se na podlagi 78. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ugotavlja na dan pravnomočnosti prve odločbe o dedovanju, ni mogoče uporabiti instituta vstopne pravice. Sklicuje se na stališče sklepa VSL I Cp 1073/2011 z dne 30. 3. 2011 in komentar k prvemu odstavku 74. člena ZDen. Ker ni bilo oporočnih razpolaganj zapustnice, ni predvidena nova zapuščinska obravnava, premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacije, pa bi se moralo obravnavati kot naknadno najdeno premoženje. Drugi odstavek 78. člena ZDen, po katerem zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, je v nasprotju tako s prvim odstavkom 78. člena ZDen kot s 132. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Ta določba je diskriminatorna v primerjavi s primeri, ko je bilo premoženje vrnjeno na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ali v primeru uporabe prava druge države ali v primerih dedovanja naknadno najdenega premoženja. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, podano je nasprotje med tem, kar se navaja v sklepu in v listinah, zmotno in napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Udeleženka A.M. v pritožbi uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pravila o vstopni pravici, na podlagi katerih je odločeno v izpodbijanem sklepu, ne morejo priti v poštev, ker ne obstaja stanje prej umrlih dedičev in ker zapustničina hči ni imela otrok. Izpodbijani sklep ne upošteva 78. člena ZDen, po katerem se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Ker je zapustnica imela hči, ki jo je preživela, je vse njeno premoženje dedovala ona. Po njej je dedoval mož. Ker je on vse premoženje, vključno s premoženjem, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka, z oporoko zapustil pritožnici, gre za položaj iz 81. člena ZDen in je dedinja ona. Sklicuje se na odločbe VSL II Cp 2277/2009, I Cp 611/2009 in Cp 699/1995. Glede na to ne gre za položaj, ko bi bila zapuščina brez dedičev. Pritožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Pritožba A.M. je utemeljena. Pritožba N.N. ni utemeljena.

5. Očitki pritožnikov o pomanjkanju razlogov v izpodbijanem sklepu niso utemeljeni. Že iz pritožbenih navedb izhaja, da temeljijo na drugačnem materialnopravnem gledišču od tega, ki je podlaga izpodbijanega sklepa, s takimi navedbami pa je mogoče utemeljevati pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ne pa razloga bistvenih kršitev določb postopka.

6. Kako naj bi obravnavanje premoženja kot kasneje najdenega premoženja vplivalo na drugačno odločitev v zadevi, pritožnik N.N. ni pojasnil. Očitek o kršitvi, ki naj bi jo sodišče storilo z razpisom zapuščinske obravnave, že zato ne more biti utemeljen.

7. Utemeljen pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava, kolikor je v izpodbijanem sklepu odločeno, da se premoženje, ki je bilo denacionalizacijski upravičenki vrnjeno z odločbo, pravnomočno 19. 2. 2009, izroči Republiki Sloveniji.

8. Stališče izpodbijanega sklepa, da gre za zapuščino brez dedičev, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je odločba o denacionalizaciji, s katero je bilo vrnjeno premoženje, ki je predmet dedovanja, postala pravnomočna 19. 2. 2009, - da je denacionalizacijska upravičenka umrla 13. 3. 1963, - da je bila edina zakonita dedinja hči J.N., ki je umrla 17. 2. 1973 brez potomcev, - da je J.N. 26. 10. 1971 napravila oporoko, s katero je vse premoženje zapustila zakoncu B.N., - da J.N. in B.N. nista imela otrok, - da je B.N. vse premoženje, vključno s premoženjem, glede katerega so tekli denacionalizacijski postopki, z oporoko zapustil A.M., - da je N.N. nečak B.N..

9. Izpodbijani sklep zavzema stališče, 1) da ob smrti dedinje denacionalizacijske upravičenke denacionaliziranega premoženja ni bilo v njenem premoženju in zato z oporoko z njim ni mogla razpolagati, in zato 2) to premoženje na podlagi oporočnega dedovanja ni moglo preiti na B.N. in naprej na njegovo oporočno dedinjo ali na njegovega nečaka.

10. Navedeno stališče ne upošteva specialnih določb ZDen o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Po prvem odstavku 78. člena ZDen se dedovanje po umrlem denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, pokojnikova zapuščina pa v skladu z drugim odstavkom 78. člena ZDen preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

11. Trenutek uvedbe dedovanja je po ZD pomemben za 1) prehod zapuščine na dediče, 2) za presojo dedne sposobnosti, 3) za določitev kroga dedičev in 4) za začetek teka rokov za uveljavljanje pravice zahtevati zapuščino in drugih dednopravnih zahtevkov. ZDen določa izjemo glede prehoda zapuščine na dediče (drugi odstavek 78. člena) in glede začetka teka rokov (77. člen). Tako za presojo dedne sposobnosti kot za določitev kroga dedičev ostaja odločilen trenutek uvedbe dedovanja. Tudi ta trenutek pa ZDen ureja deloma drugače kot ZD. Po ZD se dedovanje uvede z zapustnikovo smrtjo, po ZDen pa s pravnomočnostjo odločbe o dedovanju. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da gre za pravnomočnost sklepa o dedovanju, izdanega v zapuščinskem postopku po smrti zapustnika, sedaj denacionalizacijskega upravičenca. Če ta ni bil izveden, je za uvedbo dedovanja odločilen trenutek zapustnikove smrti. (1)

12. Glede na to, da je po 125. členu ZD dedič tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja, za presojo, ali je hči denacionalizacijske upravičenke dedinja po njej tudi glede denacionaliziranega premoženja, ni odločilno, ali je bila živa ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ampak ali je bila živa ob pravnomočnosti prvega sklepa o dedovanju. Če dedič ni več živ ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, dedujejo to premoženje njegovi dediči. (2) Nasprotno stališče, tj. da je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob prehodu premoženja, nima podlage v zakonu. Taka razlaga bi pomenila, da je prvi odstavek 78. člena ZDen uporabljiv le v primerih, ko je dedič denacionalizacijskega upravičenca živ ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ne pa tudi v vseh tistih primerih, ko tedaj ni več živ. (3) Zakon ne daje opore za tako razlikovanje. Drugi odstavek 78. člena ZDen določa izjemo od splošnih pravil o dedovanju glede trenutka prehoda zapuščine (v postopku denacionalizacije vrnjenega premoženja) na dediče. Že besedilo določbe – uporabljena je besedna zveza "preide na njegove dediče" – ne daje podlage za zaključek, da ureja tudi vprašanje, kdo je dedič. Glede na to, da je trenutek, po katerem se po splošnih pravilih o dedovanju določa krog dedičev, predmet urejanja v prvem odstavku 78. člena ZDen, zavzeto stališče utemeljuje tudi argument sistemske razlage. Iz enakega razumevanja določbe izhaja tudi komentar ZDen.(4) Komentator določbe je izrecno opozoril na argument, da je taka določba (tj. razlaga določbe) v pravno-sistemskem pogledu nelogična, ker je pogoj za uvedbo dedovanja obstoj premoženja, vendar ga je zavrnil z utemeljitvijo, da so tako rešitev narekovali stvarni razlogi in zahteva, da se ureditev dedovanja denacionaliziranega premoženja čimbolj približa ureditvi dedovanja, ki bi prišla v poštev, če premoženje, ki je predmet denacionalizacije, ne bi bilo podržavljeno. Zavzeto stališče upošteva torej tudi zakonodajalčev namen. (5)

13. Po navedenem izpodbijani sklep nima zakonite podlage v delu, v katerem je odločeno, da se premoženje, ki je predmet dedovanja, izroči Republiki Sloveniji. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede dedinje A.M. je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v delu, v katerem je odločeno, da se premoženje izroči Republiki Sloveniji, spremenilo in odločilo, da ga deduje ona (3. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in tretjo alinejo 358. člena ZPP ter 163. členom ZD), pritožbo N.N. pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Listinska dokumentacija v spisu namreč daje dovolj podlage za odločitev, da denacionalizirano premoženje deduje A. M. in ne drugi pritožnik in da tudi ne pride v poštev za dedovanje kdo tretji.

14. Kot izhaja iz sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v Radovljici O 123/66 z dne 19. 11. 1966, izdanega v zapuščinskem postopku po denacionalizacijski upravičenki (in noben podatek v spisu temu ne nasprotuje), je bila J.N. njena edina zakonita dedinja. Mož J.N. je dedoval po njej na podlagi oporoke, vendar pa je v spisu podatek, da nista imela otrok. Ker so njeni starši umrli pred njo, (6) je mož njen edini zakoniti dedič (17. člen ZD). Glede na to ni pomembno, ali je bilo premoženje, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, predmet oporoke ali ne.

15. B.N. je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Z oporoko z dne 20. 6. 1994 je vse svoje premoženje – z izrecno navedbo premoženja, na katerega se nanaša izpodbijani sklep – zapustil pritožnici A.M.. Vsebina oporoke ne pušča nobenega dvoma o tem, kakšna je bila zapustnikova volja. Ker ima oporočno dedovanje po splošnih pravilih o dedovanju prednost pred zakonitim dedovanjem, obravnavani primer pa ne daje podlage za uporabo določb, ki omejujejo svobodo oporočnega razpolaganja,(7) je dedinja premoženja iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa oporočna dedinja A.M. in ne N.N., ki bi prišel v poštev kot zakoniti dedič B.N..

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD.

(1) Prim. odločbo US RS U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001, Uradni list RS, št. 11/2001, in npr. sklep VSL I Cp 5542/2006 z dne 11. 4. 2007. (2) Prim. v prejšnji opombi navedeno odločbo US RS, kar je v pretežni meri sprejela tudi sodna praksa. Glej npr. sklepe VSL II Cp 78/2002 z dne 30. 1. 2002, II Cp 616/2004 z dne 6. 4. 2005, II Cp 2277/2009 z dne 9. 9. 2009, I Cp 3011/2009 z dne 18. 1. 2009, I Cp 1073/2011 z dne 30. 3. 2011 in I Cp 1273/2011 z dne 26. 10. 2011, posredno pa tudi sklep VS RS II Ips 341/99 z dne 1. 6. 2000, po katerem je zaradi ureditve v Zden-B (s katero je bil prvi odstavek 78. člena spremenjen tako, da je kot trenutek uvedbe dedovanja določil pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji, in ki je bil z odločbo US RS U-I-1438/99 razveljavljen) odločilno, da je dedič živ ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

(3) V teh primerih ima ta razlaga enako vsebino, kot če bi veljala določba prvega odstavka 78. člena ZDen v besedilu, spremenjenem z ZDen-B (tj. da se dedovanje uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji).

(4) Breznik, Prijatelj, Sedonja, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 1992, str. 210. (5) Ni odveč opozoriti še na dejstvo, da bi upoštevanje nasprotnega stališča privedlo tudi do tega, da bi ob različnih časovnih trenutkih vrnjeno premoženje istega denacionalizacijskega upravičenca dedovale različne osebe. Glede na to, da je trenutek pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji naključen (v odločilni meri odvisen le od ravnanja državnih organov, ki odločajo v postopku denacionalizacije), bi bila taka razlaga tudi z vidika pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) zelo vprašljiva.

(6) Da je oče J. N. umrl pred njo in da ni imel drugih potomcev razen nje, je navedeno v oporoki denacionalizacijske upravičenke. Enako izhaja tudi iz zapisnika v zapuščinski zadevi Okrajnega sodišča v Radovljici D 298/2000 z dne 12. 10. 2000. (7) Prim. sklepa VSL II Cp 2161/2004 z dne 22. 12. 2004 in I Cp 5542/2006 z dne 18. 4. 2007.