Jedro

Sodišče je pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe pravilno uporabilo določbo 312. člena ZPIZ, ki določa, de se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, do uveljavitve tega zakona upošteva pri izračunu pokojninske osnove samo, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Kdaj je tak dejanski stan podan, je odvisno od predpisov o delovnih razmerjih, ki so se uporabljali v spornem času.

Tako po določbah Temeljnega zakona o delovnih razmerjih kot tudi po določbah republiškega Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci je bilo delo preko polnega delovnega časa mogoče uvesti le v izjemnih, nujnih, nepredvidenih in kratkotrajnih primerih. Tožnik teh odločilnih dejstev, ki bi njegovo delo opredeljevala kot poseben delovni pogoj, ni dokazal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. P 719938 z dne 19. 9. 2001, da se mu v pokojninsko osnovo všteje plača za opravljene nadure v S. Ž. v letu 1974, 1975 in 1976 ter plača za opravljene nadure v E. Č. v letu 1973 in 1974 ter da se mu premalo izplačana pokojnina izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 1992 dalje do plačila. Ugotovilo je, da niso izpolnjeni pogoji za novo odmero pokojnine, predpisani v 312. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami), saj tožnik v spornem obdobju ni opravljal takšnega dela preko polnega delovnega časa, ki bi se po predpisih o delovnih razmerjih lahko štelo kot poseben delovni pogoj in se kot tako tudi upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove. V delu, v katerem je tožnik zahteval revizijo vseh osebnih dohodkov, ki so sporni iz naslova inovacije in simbolične nagrade v zvezi z inovacijo, ki je bila izplačana v letu 1971, je tožbo zavrglo. Ugotovilo je namreč, da ne gre za zahtevek, ki bi bil predmet izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, zato v tem delu niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Sodba in sklep sodišča prve stopnje sta neobrazložena, nasprotujeta listinam in zapisniku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa je spremenilo navedbe tožnika v pritožbi ter ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Preračunavanje osebnega dohodka na polni delovni čas je nezakonito, enako pa tudi izločanje iz pokojninske osnove opravljenega nadurnega dela ter osebnega dohodka za minulo delo na podlagi inovacije. Po zakonu plačani prispevki niso pogoj za vštevanje osebnega dohodka v pokojninsko osnovo. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list SRS, št. 18/1974) je delovni čas uredil drugače kot prej veljavni Temeljni zakon o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo - Uradni list SFRJ, št. 12/1970), saj je poznal tudi splošni interes za uvedbo nadurnega dela (3. točka prvega odstavka 27. člena), da se torej prepreči vsakršna škoda in ne samo večja, prav tako pa za uvedbo nadurnega dela ni bila več potrebna odločba. Iz predloženega samoupravnega sporazuma o medsebojnih razmerjih DO S. Ž. 1974 je razvidno, da nadurno delo v splošnem interesu ni bilo urejeno kot obvezno, ampak je bilo prepuščeno privolitvi delavca v skladu s samoupravnim sporazumom, pri nadurnem delu v DO E. Č. pa je šlo za obvezno nadurno delo, ki pa je bilo v skladu z zakonom. Iz dikcije 27. člena ne izhaja, da mora biti nadurno delo nepredvidljivo in kratkotrajno. Sodišče se s splošnim interesom ni ukvarjalo, čeprav je bil to zakonit razlog za uvedbo nadurnega dela. Tožnik meni, da je delo, ki ga je moral opravljati preko polnega delovnega časa, tako, da so ga veljavni predpisi ves čas opredeljevali kot poseben delovni pogoj, zato niti tožena stranka niti sodišče pri svojih odločitvah nista pravilno tolmačila veljavnih predpisov, ko sta odločala o tem, ali pomeni njegovo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju poseben delovni pogoj ali ne. Nasprotuje tudi zavrženju zahtevka (pravilno tožbe) glede inovacije in simbolične nagrade ter zatrjuje utemeljenost tožbenega zahtevka tudi v tem delu.

4. Tožnik je po izteku zakonskega roka za vložitev revizije vložil dopolnitev revizije. Ker je ta dopolnitev prepozna in zato neupoštevna, revizijsko sodišče njene vsebine ne povzema.

5. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 8. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se tožnik sklicuje v reviziji, ni podana. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po omenjenem procesnem določilu obstoji le v primeru, če ima sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Pri tem gre za formalne pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe, ne pa za vprašanje njene pravilnosti in zakonitosti. Vsaka nejasnost, nerazumljivost ali neskladje še ne pomeni kršitve; potrebno je tudi, da zaradi take pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti. O odločilnih dejstvih sodba sodišča prve stopnje ima razloge in ti razlogi niso nejasni: tožnikovo delo v podaljšanem delovnem času ni predstavljalo takšne vrste dela, ki bi se po takrat veljavnih predpisih o delovnih razmerjih lahko štelo kot poseben delovni pogoj. Ali je bila na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljena določba 312. člena ZPIZ, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

9. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe. Na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz navedene določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, po nasprotnem razlogovanju pa se sodišču v obrazložitvi ni treba opredeljevati do navedb, ki za samo odločitev niso bistvene. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je sodišče s pritožbenimi ugovori seznanilo in jih v okviru preizkusa dokazne ocene tudi obravnavalo. Razlogi izpodbijane sodbe kažejo, da je pritožbeno sodišče preizkus pravilnosti ugotovitve vseh odločilnih dejstev korektno opravilo. Iz njih namreč jasno izhaja, katera stališča sodišča prve stopnje je tožnik izpodbijal, jasni pa so tudi odgovori pritožbenega sodišča na njeno kritiko. Res je sicer, da se pritožbeno sodišče ni izrecno opredelilo do vsake posamezne pritožbene navedbe, s katero je tožnik poskušal izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pa glede na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče tega tudi ni bilo dolžno storiti. Dokazna ocena je v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom.

10. Iz revizijskih navedb ni razvidno, katerim listinam in zapisnikom naj bi nasprotovala sodba sodišča prve stopnje, zato revizijsko sodišče sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva namreč samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča. 11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Tožniku je bila od 31. 3. 1992 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine, ki je bila nato odmerjena z dokončno odločbo tožene stranke z dne 15. 9. 1992. Le-ta je bila nato pravnomočno potrjena tudi v sodnem postopku (odločba Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja Si – 479/92 z dne 19. 11. 1992 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije I Sp 9/93-3 z dne 19. 8. 1993). Tožnik je nato vložil predlog za obnovo tega postopka, ki pa je bil s sklepom pravnomočno zavržen (sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1114/98 z dne 6. 12. 2002 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 193/2003-2 z dne 5. 9. 2003).

13. Tožnik je dne 21. 4. 1997 pri toženi stranki podal vlogo za novo odmero invalidske pokojnine, in sicer z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa v letih 1974, 1975 ter 1976 pri delodajalcu S. Ž.; z vlogo z dne 8. 11. 1999 pa je naknadno uveljavljal še upoštevanje plače za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 in 1974 pri delodajalcu E. Č.. Tožena stranka je tožnikovo zahtevo za novo odmero invalidske pokojnine z določbo št. 719938 z dne 6. 4. 2000 zavrnila, z določbo št. P-719938 z dne 19. 9. 2001 pa je zavrnila tudi tožnikovo pritožbo.

14. Sodišče je pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe pravilno uporabilo določbo 312. člena ZPIZ, ki določa, de se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve tega zakona upošteva pri izračunu pokojninske osnove samo, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Kdaj je tak dejanski stan podan, pa je odvisno od predpisov o delovnih razmerjih, ki so se uporabljali v spornem času. Z ozirom na to, da se izpodbijana odločba nanaša na delo preko polnega delovnega časa, ki ga je tožnik opravil v obdobju od leta 1973 do 1976, sta sodišči druge in prve stopnje vprašanje, ali je mogoče to delo šteti kot posebni delovni pogoj, pravilno presojali po določbah Temeljnega zakona o delovnih razmerjih in Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci.

15. V 46. členu Temeljnega zakona o delovnih razmerjih je bilo določeno, da je čas, ki ga je delavec prebil na delu dalj kot poln delovni čas, razen v primeru iz prvega odstavka 45. člena tega zakona (ko je delavec dolžan delati dalj kot poln delovni čas, ker delovno organizacijo zadane nesreča ali se taka nesreča neposredno pričakuje), posebni delovni pogoj, ki ga delovna skupnost upošteva pri merilih, po katerih odmerja pravice, odvisne od dolžine delovnega časa (osebni dohodek, letni dopust idr.). V drugem odstavku istega člena so bili taksativno našteti primeri, ko je bil delavec dolžan delati več kot poln delovni čas (ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih), v tretjem odstavku istega člena pa je bilo določeno, da sme delo, daljše od polnega delovnega časa, delovna skupnost vpeljati samo v skladu s statutom, ta pa se mora ujemati z republiškim predpisom, ki natančneje določa primere dela preko polnega delovnega časa in pogoje, pod katerimi je mogoče tako delo vpeljati in odrediti. V skladu z določbo 4. člena Zakona o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki ne šteje v delovno razmerje (Uradni list SRS, št. 39/1970) je lahko delovna organizacija v skladu s svojim statutom delo preko polnega delovnega časa izjemoma uvedla tudi v primerih, ko se pojavijo dela, ki morajo biti po svoji naravi dokončana brez presledka, da se odvrne škoda ali da se zagotovi nemoten potek rednega dela, ni pa bilo mogoče vnaprej vedeti, koliko časa bodo takšna dela trajala in do kdaj bi morala biti opravljena.

16. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci, ki pa ga je potrebno upoštevati za čas od 18. maja 1974 dalje, je v 27. členu prav tako taksativno našteval primere dela preko polnega delovnega časa (ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ogrožanje varnosti in urejenosti prometa ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine, kadar to zahteva splošni interes, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo), pri čemer pa naštetih primerov samoupravni splošni akt ni mogel razširjati.

17. Glede na citirane pravne podlage je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno stališče, na katerem temeljita že sodbi sodišča druge in prve stopnje, in sicer da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa, ki se je štelo kot posebni delovni pogoj, po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno (1). Tako po določbah Temeljnega zakona o delovnih razmerjih in kot tudi po določbah republiškega Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci je bilo namreč delo preko polnega delovnega časa mogoče uvesti le v izjemnih, nujnih, nepredvidenih in kratkotrajnih primerih (2). Tožnik teh odločilnih dejstev, ki bi torej njegovo delo glede na gornje pravne podlage opredeljevala kot poseben delovni pogoj, ni dokazal. Glede nadurnega dela, ki ga je v letih 1973 in 1974 opravil pri delodajalcu E. Č., je tožnik, zaslišan v postopku pred sodiščem prve stopnje, izpovedal, da je bilo opravljeno zaradi nadomeščanja delavca (torej ne zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo), kar samo po sebi ne predstavlja zakonitega razloga za uvedbo nadurnega dela (3). Enako velja tudi za nadurno delo, ki ga je tožnik v letih 1974, 1975 in 1976 opravil pri delodajalcu S. Ž., in glede katerega je izpovedal, da je do njega prihajalo zaradi vezanosti delodajalca na roke dobave poslovnim partnerjem. Tudi za primere izpolnitve nalog, ki so vezane na rok, gre namreč za redna, tekoča dela in naloge, ki naj bi bile opravljene v vnaprej znanih in predvidljivih rokih. Poleg tega, da tožnik ni dokazal zakonitega razloga za uvedbo nadurnega dela, to je, da je bilo nadurno delo, ki ga je v spornem času opravil, po svoji naravi nekaj izjemnega, nujnega, nepredvidenega in kratkotrajnega, pa tožnik glede nadurnega dela, ki ga je v letih 1973 in 1974 opravil pri delodajalcu E. Č., tudi ni dokazal, da so bili izpolnjeni drugi pogoji za uvedbo dela preko polnega delovnega časa, ki bi se lahko štelo za poseben delovni pogoj. Tožnik namreč ni zatrjeval niti dokazal, da bi bilo slednje vpeljano v skladu s statutom delovne organizacije, kar je kot pogoj za uvedbo dela preko polnega delovnega časa, ki bi se lahko štelo kot poseben delovni pogoj, predpisovala določba tretjega odstavka 45. člena Temeljnega zakona o delovnih razmerjih.

18. Glede na gornje razloge revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge in prve stopnje, da tožbenemu zahtevku, s katerim tožnik izpodbija dokončno odločbo tožene stranke in zahteva, da se mu v pokojninsko osnovo vštejejo tudi zneski plač, ki jih je v spornem obdobju prejel za delo opravljeno preko polnega delovnega časa, ni mogoče ugoditi. Pri tem revizijsko sodišče dodaja, da je lahko pri odločanju upoštevalo samo tisto dejansko podlago zahtevka, ki je opredeljena v tožbi (in navedbah, ki jih je tožnik pravočasno podal kasneje v postopku). Tožnik je namreč trditveno podlago poskušal dopolniti v pritožbi zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, vendar pa, kot pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje, te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ni mogoče upoštevati. Enako velja za revizijske navedbe v tej smeri, saj tožnik niti v pritožbi niti v reviziji ni uspel pojasniti, zakaj naj teh navedb ne bi mogel uveljavljati pravočasno.

19. Tožnik v reviziji izpodbija tudi sklep o zavrženju tožbe v delu, v katerem je zahteval revizijo vseh osebnih dohodkov, ki so sporni iz naslova inovacije in simbolične nagrade v zvezi z inovacijo, ki je bila izplačana v letu 1971. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je tudi ta del odločitve sodišča prve stopnje pravilen. Na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) je namreč predmet presoje v socialnih sporih dokončen upravni akt. Dokončnost upravnega akta je procesna predpostavka v socialnem sporu (4), zato sodišče ni bilo pristojno odločati o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti, o kateri še ni bilo odločeno v postopku pri toženi stranki.

20. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbo VSRS VIII Ips 12/94 z dne 9. 5. 1995. Op. št. (2): Tako Sodišče Združenega dela RS Slovenije v odločbi I Sp 217/79 z dne 20. 12. 1979. Op. št. (3): Temeljni zakon o delovnih razmerjih med zakonite razloge za uvedbo nadurnega dela, ki se šteje kot poseben delovni pogoj, nadomeščanja delavcev ni uvrščal; Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci pa je v določenih primerih dopuščal možnost uvedbe nadurnega dela pod pogojem, da je nastala potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo.

Op. št. (4): Glej Cvetko, A. v Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 284.