Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba in sklep Psp 560/2005

ECLI:SI:VDSS:2007:PSP.560.2005 Oddelek za socialne spore

pokojninska osnova nadure
Višje delovno in socialno sodišče
5. april 2007
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Plač, prejetih za delo, opravljeno v podaljšanem delovnem času, ni mogoče šteti v pokojninsko osnovo, ker tožnik ni dokazal, da bi šlo za izjemno, vnaprej predvideno obliko dela. Ker nadurno delo ni bilo uvedeno skladno s tedaj veljavno delovno pravno zakonodajo, se ne more šteti kot posebni delovni pogoj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 19.9.2001 ter se mu v pokojninsko osnovo všteje plača za opravljene nadure v S.Ž. v letu 1974, 1975 in 1976 ter plača za opravljene nadure v E.Č. v letu 1973 in 1974 in da se mu premalo izplačana pokojnina izplača z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1992 dalje do plačila. S sklepom pa je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva revizijo vseh osebnih dohodkov, ki so sporni iz naslova inovacije in simbolične nagrade v zvezi z inovacijo, ki je bila izplačana v letu 1971, zavrglo.

Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče razpiše obravnavo, izvede dokaz z izvedencem finančne stroke ter vpogled konkretne zadeve ter pazi na ničnost po uradni dolžnosti. Navaja, da s pravnomočno odločbo z dne 19.11.1992 ni bila potrjena pokojninska osnova, pač pa je bil zavrnjen postavljen tožbeni zahtevek, da se mu na novo oblikuje pokojninska osnova ter na novo odmeri pokojnina z upoštevanjem tudi nadomestila osebnega dohodka, prejetega za inovacijo za leto 1975, 1969, 1970 in 1971. Zavrnilna odločba v upravnem postopku ne postane materialno pravnomočna, tudi če bi bila v sodnem postopku veljavno potrjena. V takem primeru je možen tudi nov postopek. Sodišče je navedlo, da je presojalo zakonitost izpodbijanih odločb glede nadurnega dela v delovni organizaciji S.Ž. in delovni organizaciji E., ni pa pojasnilo, zakaj ni presojalo o njegovem dejanskem zahtevku. Dne 8.11.1999 je predlagal, da pristojni organ opravi strokovno revizijo celotnega osebnega dohodka v E.. Leta 1998 revizija v E. ni bila opravljena. Sodišče ni imelo nobenega zakonitega razloga, da bi zavrglo tožbo v delu glede inovacije in simbolične nagrade, ki dejansko pomenita njegov osebni dohodek. Neresnična je navedba, da so bila potrdila o osebnem dohodku pri zavodu 3.10.1997, 21.4.1997 in 8.11.1999 že upoštevana v pokojninski osnovi oziroma odmeri pokojnine v letu 1992. Vztraja, da je prišlo do nepravilne odmere invalidske pokojnine 31.3.1992, ko niso bili upoštevani pravilno prijavljeni podatki, na pravice iz 212. in 312. člena ZPIZ/92 pa ni bil opozorjen. Vztraja, da je bilo v nekaj potrdilih navedenega nadurnega dela, opravljenega zaradi izjemnih okoliščin (delo na terenu zunaj tovarne) brez predhodnega pismenega naloga in le na podlagi telefonskega dogovora, ko časovni obseg intervencije vnaprej ni bil znan, kar potrjuje izjemnost njegovega dela. Poudarja, da je izraz poseben delovni pogoj samo drugi izraz za nadurno delo. Občasno je prihajalo tudi do nenadnega pomanjkanja repromateriala. Primoran je bil intervenirati pri kooperantih, ko je prihajalo do nepotrebnih tehničnih težav. Prihajalo je tudi do okvar strojev. Opravil je več nadur kot je prikazanih v potrdilih. Službo je menjal zaradi stresne narave dela in nestabilnega delovnega časa. V delovni organizaciji E. je potekalo nadurno delo še po ZTPDR. Meni, da je naziranje sodišča v zvezi z določbami 185. člena ZPIZ/92 v zvezi z 31. a členom Zveznega zakona napačno, saj za takšne ugotovitve niso potrebna izredna pravna sredstva. Mnenje sodišča prve stopnje o vsebini nadurnega dela pa je povsem nestrokovno. Predložil je verodostojne javne listine o osebnih dohodkih. Neresno pa je tudi namigovanje sodišča, da delovna organizacija ni morda prijavila prostega delovnega mesta. Za vodenje druge izmene v celotni tovarni ni zadostoval samo kandidat, ampak je moral biti tudi ustrezen strokovnjak. Iz tožbe je razviden tožnikov zahtevek o povrnitvi škode, ki jo ima zaradi protipravnega ravnanja toženca. Sklicuje se na določbe ZOR, po katerih mora ZPIZ pri izpolnjevanju obveznosti ravnati z večjo skrbnostjo po pravilih stroke. Toženec na obravnavi ni bil navzoč in tudi ni bil zakonito zastopan. ZDSS-1 je določil glede tožbenih zahtevkov dispozitivnost. Sodišče o tožnikovem tožbenem zahtevku sploh ni odločalo, za sklep o zavrženju tožbe pa ni imelo zakonite podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Po 73. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), ki je začel veljati 1.1.2005, mora tožba, če je vložena zoper upravni akt, obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. Poleg tega pa je tožbi treba priložiti tudi upravni akt v izvirniku ali v overjenem prepisu. Če v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo (2. odstavka 73. člena ZDSS-1).

Kot izhaja iz tožbe (list. št. 1) je tožnik z njo izpodbijal dokončno odločbo toženca št. ... z dne 19.9.2001, s katero je toženec v zvezi s prvostopno odločbo z dne 6.4.2000 zavrnil njegovo zahtevo za novo odmero invalidske pokojnine z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa. Na glavni obravnavi, opravljeni pred sodiščem prve stopnje, je tožnik, kar jasno izhaja iz zapisnika (list. št. 12 in 13) uveljavljal odpravo izpodbijane dokončne odločbe z dne 19.9.2001. O takšnem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje tudi odločilo. Vztrajanje, da sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku, postavljenem v tožbi, je brez podlage in v nasprotju z listinskimi dokazi. Ne v tožbi in ne na glavni obravnavi namreč tožnik ni uveljavljal povračila škode, ne na podlagi protipravnega ravnanja toženca in ne na katerikoli drugi podlagi.

V skladu s 63. členom v zvezi z 81. členom ZDSS-1 sodišče prve stopnje presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe po predmetu spora, ki je določen že z dokončno odločbo, pri tem pa je vezano tudi na tožbeni zahtevek. Dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da se zadeva lahko obravnava vsebinsko. Kolikor predpostavka dokončnosti ni izpolnjena, sodišče takšno tožbo oziroma del tožbe zavrže na podlagi 274. oz. 75. člena ZDSS-1. Ker je prav takšno procesno stanje podano v delu, ki se nanaša na tožnikovo zahtevo, da se opravi revizija vseh osebnih dohodkov, ki so sporni iz naslova inovacije in simbolične nagrade v zvezi z inovacijo, ki je bila izplačana v letu 1971, je sodišče tožbo utemeljeno s sklepom zavrglo.

Po stališču pritožbenega sodišča pa je utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki ga je postavil na prvem naroku za glavno obravnavo in kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo vsebinsko in ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožniku v pokojninsko osnovo všteje plača za opravljene nadure v S.Ž. v letu 1974, 1975 in 1976 ter plača za opravljene nadure v E.Č. v letu 1973 in 1974 in da se mu izplača premalo izplačana pokojnina z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1992 dalje do plačila. Sicer pravilne pritožbene navedbe, da zavrnilna odločba izdana v upravnem postopku, ne postane pravnomočna, so neutemeljene, saj je sodišče zadevo presojalo vsebinsko. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče v zvezi z določbo 185. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPZ/92) in določbo 181. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1).

Glede na obdobje dela preko polnega delovnega časa, za katerega tožnik uveljavlja, da bi mu morala biti plača, prejeta za to delo, všteta v pokojninsko osnovo pri odmeri pokojnine, je pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo prvostopenjsko sodišče, v določbi 312. člena ZPIZ/92. Po tej določbi se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve tega zakona, to je do 31.3.1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je izplačana za delo, ki se je po predpisih v delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Upoštevaje vse navedeno je potrebno zadevo presojati po določbah Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 12/1970), konkretno določbi 2. odstavka 45. člena, po kateri je delavec dolžan delati več kot polni delovni čas, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje ali zdravje občanov, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih. Po določbi 3. odstavka 45. člena tega zakona je smela delovna skupnost delo daljše od polnega delovnega časa vpeljati samo v skladu s statutom, ki se je moral ujemati z republiškim predpisom, ki je natančneje določal primere, v katerih je mogoče vpeljati in odrediti delo preko polnega delovnega časa in pogoje, pod katerimi je mogoče to storiti. Poleg primerov, določenih v 1. in 2. odstavku 45. člena temeljnega zakona, je tako glede na Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom o omejitvi dela preko polnega delovnega časa in opravljanju dela, ki se ne šteje za delovno razmerje (Ur. l. SRS, št. 39/70) v skladu s 4. členom, delovna organizacija lahko v skladu s svojim statutom izjemoma uvedla delo preko polnega delovnega časa v primerih, ko se pojavijo dela, ki morajo biti po svoji naravi dokončana brez presledka, da se odvrne škoda ali da se zagotovi nemoten potek rednega dela, ni pa bilo mogoče vnaprej vedeti, koliko časa bodo takšna dela trajala in do kdaj bi morala biti opravljena. Če pa takšna potreba po takem delu nastane, ker delovna organizacija nima ustreznih delavcev, je dolžna uvedbo takšnega dela obenem objaviti pristojnemu komunalnemu Zavodu za zaposlovanje in če ima zavod v evidenci osebe, ki iščejo zaposlitev in izpolnjujejo pogoje za opravljanje del, ki se opravlja preko polnega delovnega časa, delovna organizacija ne sme več uporabljati takšnega dela, če ji zavod pravočasno zagotovi ustrezne delavce (5. odstavek tega člena). Po enakih določbah, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče, se je opravljalo delo preko polnega delovnega časa po Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74). V zvezi s temi določbami citiranega zakona pritožbeno sodišče poudarja, da je iz dikcije 27. člena jasno, da se kot poseben delovni pogoj šteje samo delo, ki je opravljeno izjemoma in za omejeno dobo, torej ne delo preko polnega delovnega časa, ki se pojavlja kontinuirano in je že zato predvidljivo.

V predmetni zadevi dejanski stan po citirani določbi ZPIZ/92 ter po določbah delovnopravnih zakonov, veljavnih v navedenem obdobju, ki so torej dopuščali uvedbo nadurnega dela le v primeru nastopa izjemnih, nepredvidljivih in kratkotrajnih okoliščin in po katerih se je samo tako delo štelo kot poseben delovni pogoj, ni dokazan. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je tožnik sam izpovedal, da so bile nadure, ki jih je bil dolžan opraviti in so bile obvezne, upoštevane v pokojninsko osnovo, medtem ko nadure, ki niso bile obvezne, niso bile upoštevane v pokojninsko osnovo. Takšnih elementov, ki so določeni v citiranih predpisih za neobvezno opravljene nadure, tožnik z ničemer ni izkazal. Skliceval se je le na tedanje predpise in na plačilne liste, sedaj v pritožbi pa, da je šlo za opravljanje dela zaradi izjemnih okoliščin, za delo na terenu zunaj tovarne, brez predhodnega pismenega naloga in le na podlagi telefonskega dogovora, ko časovni obseg intervencije vnaprej ni bil znan. Ne samo, da takšnih navedb v pritožbi glede na določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) ni mogoče upoštevati, tudi sicer ne gre za takšne izjemne, nepredvidljive in kratkotrajne okoliščine, ki se po delovnopravni zakonodaji štejejo kot posebni delovni pogoj. Da ni šlo za uvedbo nadurnega dela zaradi nastopa nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin, pač pa za redno obliko dela, pa potrjujejo potrdila, iz katerih je razvidno število opravljenih nadur in tudi sicer tožnik poudarja, da je opravil več nadur, kot je prikazanih v potrdilih. Na drugačen zaključek pa ne kažejo niti pritožbene navedbe, da je občasno prihajalo do nenadnega pomanjkanja repromateriala, da je bil primoran intervenirati pri kooperantih, ko je prihajalo do nepotrebnih tehničnih težav in do okvar strojev. Takšne situacije in aktivnosti so običajni del normalnega delovnega procesa, ko časovni obseg intervencij vnaprej ni znan. Na samo odločitev nadalje tudi nima nobenega vpliva pritožbena navedba, da za vodenje druge izmene v celotni tovarni ni zadostoval samo kandidat, ampak je moral biti tudi ustrezen strokovnjak. S tem namreč ni zatrjevano, še manj pa dokazano, da bi delodajalec izvajal ukrepe za preprečitev nadurnega dela z zaposlitvijo novih delavcev ter posledično z prerazporeditvijo zmanjšal oziroma popolnoma preprečil opravljanje dela v podaljšanem delovnem času.

Ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnik z ničemer ni dokazal, da bi šlo za izjemno, vnaprej nepredvideno obliko dela, je zaključek, da je bilo nadurno delo uvedeno v nasprotju s tedaj veljavnimi delovnopravnimi zakoni, pravilen in že iz tega razloga se ne more šteti kot poseben delovni pogoj in plač prejetih za delo, opravljeno v podaljšanem delovnem času, ni mogoče šteti v pokojninsko osnovo glede na določbo 312. člena ZPIZ/92. Glede na takšne ugotovitve in zaključek, ne morejo biti uspešne pritožbene navedbe v zvezi s potrdili z dne 3.10.1997, 21.4.1997 in 8.11.1999. Potem, ko je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP zadevo preizkusilo v obsegu pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb iz 2. odstavka 339. člena ZPP, je ugotovilo, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev, ki pa jih tožnik niti ne konkretizira. Glede zastopanja pooblaščenca tožnik zgolj pavšalno navaja, da ni bil pravilno zastopan in tudi ne navede, v čem naj bi bila podana kršitev, ker se toženec ni udeležil obravnave. V zvezi s predlogom, da se pred drugostopnim sodiščem opravi glavna obravnava, pa pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče druge stopnje v skladu s 347. členom ZPP odloča o pritožbi praviloma brez obravnave in obravnavo razpiše le, če gre za dejanski stan iz 2. odstavka 347. člena ZPP oziroma 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Ker v konkretnem primeru razlogov za takšno postopanje pritožbeno sodišče ni ugotovilo, predlagane obravnave ni opravilo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia