Jedro

Pod abstraktni dejanski stan sekundarne hipoteze pravila iz c) alineje 3. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev tožeče stranke za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (gre za izmik preizkusu alkoholiziranosti), ki povzroči sankcijo izgube zavarovalnih pravic, je uvrstiti tudi situacijo, ko zavarovanec brez opravičljivih zdravstvenih razlogov izdihuje zrak v napravo za ugotavljanje alkoholiziranosti v nasprotju z navodili policista, in to z namenom izogniti se ugotovitvi vsebnosti alkohola v svoji krvi v času nezgode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožeči stranki plačati znesek 3,725.501,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter ji povrniti pravdne stroške v višini 208.428 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči z dnem izdaje sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča tako spremenilo, da je znesek, ki ga je toženec dolžan plačati tožeči stranki, zmanjšalo na z novelo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ZOZP-A (Ur. l. RS, št. 67/2002 z dne 26. 7. 2002) določeni maksimum 8.345,85 € (prej 2,000.000 SIT), začetek teka zakonskih zamudnih obresti od tega zneska pa je prestavilo na dan škodnega dogodka, tj. na 24. 2. 2000. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

3. V reviziji zoper to sodbo toženec uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da razlog za prometno nezgodo, v kateri je bil udeležen, ni mogel biti v njegovi domnevni alkoholiziranosti, temveč v prekratki varnostni razdalji in trenutni nepazljivosti, pri čemer, dodaja, tudi ostali udeleženci verižnega trčenja niso stali pravilno v vrsti in tudi ne na primerni oddaljenosti drug od drugega. Meni, da sta sodišči zmotno zaključili, da se je bil z zavestnim pihanjem mimo alkotesta izmaknil preiskavi alkoholiziranosti po nezgodi, zato ni izgubil pravic iz pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Ni imel namena pihati mimo naprave, sicer neposredno po nezgodi ne bi podal pritožbe na policijsko postajo zoper policista, ki ga je obravnaval. Pihal je v skladu s policistovimi navodili, izmero vsebnosti alkohola v krvi pa je najbrž preprečil tehnični zaplet. S tem, ko je po neuspešnem preizkusu z alkotestom od policista zahteval, da ga odpelje v laboratorij na odvzem oziroma analizo krvi, je, še meni, v okviru svojih pogodbenih obveznosti storil vse, kar je moral. Nasprotno stališče sodišč druge in prve stopnje je materialnopravno zmotno.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ni dejanska, temveč izključno pravna instanca, vezana na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. To izhaja iz prepovedi uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v reviziji (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki je z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni mogoče obiti. Zato so neupoštevne vse v preobleko očitkov postopkovnih kršitev odete revizijske navedbe, ki dejansko podlago sodb nižjih sodišč obhajajo, jo relativizirajo ali ji izrecno nasprotujejo (npr. vse revizijske navedbe, usmerjene v izpodbijanje dejanskega zaključka prvostopenjskega sodišča o namernem toženčevem nepravilnem pihanju v alkotest, pa navedbe o prekratki varnostni razdalji med avtomobili oškodovancev in njihovi nepravilni razvrščenosti pred križiščem z rdečo lučjo na semaforju itn.) in revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

7. Vsebinsko gledano izpodbijani sodbi ni česa očitati. Pravilna je presoja, da je pod abstraktni dejanski stan sekundarne hipoteze pravila iz c) alineje 3. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev tožeče stranke za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (gre za izmik preizkusu alkoholiziranosti), ki povzroči sankcijo izgube zavarovalnih pravic, uvrstiti tudi situacijo, kot je predmetna, tj. ko zavarovanec brez opravičljivih zdravstvenih razlogov izdihuje zrak v napravo za ugotavljanje alkoholiziranosti v nasprotju z navodili policista, in to z namenom izogniti se ugotovitvi vsebnosti alkohola v svoji krvi v času nezgode. Prav zaradi slednjega, torej ugotovitve o toženčevem namenu onemogočiti učinkovitost preiskave, drugačni zaključki niti niso mogoči. 8. Prav tako ne gre oporekati stališču pritožbenega sodišča o tem, katera od strank pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti je tista, ki ob zgoraj pojasnjenih okoliščinah nosi (tako materialno kot procesno) breme dokazovanja, da nastala škoda ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo zavarovanca. Tega bremena, ki v procesnem smislu zajema tudi dolžnost priskrbeti si ustrezne dokaze (npr. z laboratorijsko analizo odvzete krvi) in jih nato prezentirati sodišču, pa toženec, ki ima sicer o njegovi porazdelitvi glede na vsebino zavarovalne pogodbe diametralno nasprotno – in zmotno – stališče, ni zmogel. 9. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).