Jedro

Ker toženec dvakrat ni uspešno opravil preizkusa alkoholiziranosti iz razlogov, ki so samo njemu znani, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bi moral, če je bil prepričan, da ni pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za nasproten dokaz. Policisti imajo širša pooblastila, po katerih so dolžni odpeljati na odvzem krvi domnevne povzročitelje kaznivih dejanj, ne pa skrbeti za dokaze, ki so pomembni pri uveljavljanju zavarovalnih pravic.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 8.345,85 EUR (2.000.000,00 SIT) z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 24.2.2000 do vključno 31.12.2006 od zneska 2.000.000,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.345,85 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila v 15-ih dneh in ji povrniti pravdne stroške v znesku 466,19 EUR (111.717,41 SIT) z eursko protivrednostjo zamudnih obresti od 10.10.2006 do 31.12.2006 od zneska 111.717,41 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 466,19 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 224,72 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki znesek 3.725.501,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (24.2.2000) do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 208.428,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje (10.10.2006) do plačila na račun št. ... v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da je toženec povzročil 24.2.2000 prometno nesrečo tako, da se je zaletel v zadnji avtomobil, ki je stal v koloni pred semaforjem z rdečo lučjo, da se je to vozilo zaradi toženčevega udarca zaletelo v avtomobil pred njim, ta pa še v en avtomobil, ki je stal pred tem vozilom. Zaradi toženčevega trčenja je tako nastala škoda na treh vozilih, ki so zaradi rdeče luči na semaforju bila ustavljena. Toženec je po nesreči na poziv policistov, ki se jim je zdel vinjen, sicer opravil preizkus alkoholiziranosti, vendar dvakrat nepravilno, kljub navodilom policistom in kljub temu, da ni imel kakšnih zdravstvenih težav, zaradi katerih ne bi mogel opraviti preizkusa alkoholiziranosti. Toženčevo ravnanje, ko je pihal v nasprotju z navodili proizvajalca, je ocenilo kot izmikanje ugotavljanju alkoholiziranosti. Zaključilo je, da bi moral toženec sam poskrbeti za pravice in ugodnosti iz zavarovanja in ker tako ni postopal, je štelo, da je izgubil pravice v skladu s točko 3/c 3. člena Splošnih pogojev, po katerih se šteje tisti, ki se izmakne ugotavljanju alkoholiziranosti za vinjenega. V celoti je zato ugodilo regresnemu zahtevku tožeče stranke, ki je v tej pravdi terjala od toženca vračilo odškodnin, ki jih je plačala oškodovancem iz tega dogodka.

Zoper to sodbo je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je kršilo tudi določila pravdnega postopka, zlasti očita sodišču kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V postopku sodišče ni ugotavljalo materialne resnice, niso bili izvedeni dokazi, ki bi jih lahko sodišče izvedlo v smeri razjasnitve dejanskega stanja, zato je podana tudi kršitev Ustave RS. Toženec se sicer strinja z ugotovitvijo, da je razlog za nesrečo v prekratki varnostni razdalji, ki jo je imel toženec, ne strinja pa se s tem, da so ostali udeleženci pravilno stali v vrsti in imeli pravilne varnostne razdalje. Če je razlog za nesrečo prekratka varnostna razdalja, tudi ni mogel izgubiti zavarovalnih pravic. Stališče, da je izgubil zavarovalne pravice, ker naj bi se izmaknil preiskavi, ni pravilno. Tekom tega postopka ni bilo dokazano, da je s tem, ko je odklonil podpis drugega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, kršil določilo 3. odst. 120. čl. ZVCP. Tudi pomočnik komandirja policijske postaje je povedal, da bi ga lahko policist poslal na strokovni pregled, zato meni, da je ravnal z zadostno mero skrbnosti. Nikjer v Splošnih pogojih ni napisano, da bi bil dolžan sam poskrbeti za strokovni odvzem krvi. Ne sprejema zaključka izpodbijane sodbe, da se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Nasprotno toženec je preizkus želel opraviti, zato je tudi podal pripombo na policijski postaji, saj je želel, da bi ga peljali na odvzem krvi. Če bi bil vinjen, ne bi dal pritožbe na policijsko postajo. V 3. odst. 3. čl. Splošnih pogojev je podana domneva, kdaj se šteje, da je nekdo pod vplivom alkohola. To domnevo lahko vsak izpodbije. Iz dejstva, da je toženec opravljal alkotest dvakrat, nikakor ne izhaja, da se je želel izmakniti preiskavi alkoholiziranosti. Ta ugotovitev je celo v nasprotju z dejstvom, da je toženec zahteval, naj se opravi preizkus z odvzemom krvi, torej je želel opraviti preizkus, zato ima sodba razloge, ki so v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Zelo pomembna je okoliščina, da je toženec od policista M. zahteval, naj ga pelje na odvzem krvi, prav to njegovo dejanje kaže, da ni bil pod vplivom alkohola. Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da bi sam moral poskrbeti za ugotovitev alkoholiziranosti. Za takšno svojo obveznost niti ni vedel, niti je ni mogel izpolniti. V konkretnem primeru gre za tehnični zaplet, ne pa za odklonitev preizkusa alkoholiziranosti. Tega pa tožena stranka ni dolžna trpeti, če je to posledica napačnega ravnanja policista M.. Ne strinja se tudi s stališčem, da bi moral sam oditi v laboratorij in bi le tako izpolnil pogodbene obveznosti. Sodba napačno razlaga domnevo o izgubi zavarovalnih pravic iz točke 3 3. čl. Splošnih pogojev. To domnevo je mogoče izpodbiti. Toženec je to domnevo tudi s svojim pričanjem izpodbil. Dejstvo je, da je delal celo noč in ni užival alkohola in da je vložil takoj na policijsko postajo pritožbo. Toženec je plačal tožnici zavarovanje za odgovornost v morebitni prometni nesreči, ki bi jo povzročil, ko pa jo je povzročil, je tožnica neutemeljeno izpolnitev svoje obveznosti regresira od toženca. Toženec tega ni dolžan storiti. Razlog za nezgodo ni bil v njegovi domnevni alkoholiziranosti, ampak nepazljivosti zaradi utrujenosti. Zaradi takšnega razloga pa ne izgubi pravic. Nastanek škode ni bil v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo. Ne strinja se tudi pojasnilom, zakaj sodišče ni postavilo izvedenca. Toženec je izvedenca predlagal zato, da bi pojasnil odgovornost za nesrečo, sodišče pa ga je hotelo postaviti samo v zvezi z ugotavljanjem škode, na kar ni pristal, zato tudi ni plačal predujma. Izpodbijana sodba je v celoti zanemarila izpoved priče policista M.. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je toženec po nesreči dal zoper njega na policijski postaji pritožbo. Če bi bil v vinjenem stanju, gotovo ne bi šel na policijsko postajo h komandirju in dal pritožbo. V danem primeru nista izpolnjena pogoja iz Splošnih pogojev z zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 97 za primer izgube zavarovalnih pravic, saj te pravice izgubijo samo, če se zavarovanec po prometni nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti oz. preiskavo odkloni. V konkretni zadevi ni šlo za tak primer, toženec je preiskavo opravil, vendar ne uspešno, zato je tudi predlagal odvzem krvi, torej preizkus alkoholiziranosti ni odklonil. Nepravilno ugotavljanje alkotesta pa ne pomeni izmikanje preiskavi oz. odklonitve preiskave. Policist M. je povedal, da bi bil toženec odpeljan na odvzem krvi le, če se ne bi strinjal z zapisnikom, zaradi česar je bila dolžnost policista, da odredi strokovni pregled z odvzemom krvi. Iz vseh teh razlogov predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki povračilo vseh stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo, ker je ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, delno zmotno uporabilo. Sicer pritožbene navedbe same po sebi niso utemeljene.

Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, razumljivi, skladni s podatki spisa in utemeljujejo odločitev. Pritožbeno sodišče zato zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. 2. ods. 339. čl. ZPP, ki jo očita pritožba, ni ugotovilo.

V pravdnem postopku sodišče ne ugotavlja materialne resnice, ampak raziskuje dejansko stanje v okviru zatrjevanih in dokazanih trditev pravdnih strank. Očitek, da v izpodbijani sodbi materialna resnica ni ugotovljena, je zato neupošteven. Tudi v zvezi z očitkom, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih lahko, pritožbeno sodišče ne soglaša, saj je sodišče prve stopnje izvedlo prav vse dokaze, ki so bili argumentirano predlagani.

Dejansko stanje v izpodbijani sodbi je pravilno in popolno ugotovljeno. Bistveno vprašanje, s katerim se je ukvarjalo sodišče prve stopnje glede na trditve strank, je bilo, ali se je toženec izmaknil ugotavljanju alkoholiziranosti. Dejstvo, da se je zaletel v vozilo, ki je stalo v semaforiziranem križišču ob rdeči luči pred njim, kar je povzročilo še verižno trčenje dveh vozil, ni bilo sporno. Da ne bi stala ostala vozila v križišču pravilno, toženec tekom postopka nikoli ni argumentirano oporekal. Vzrok za nesrečo je torej bilo dejstvo, da se je prav on zaletel v zadnje vozilo, to pa je trčilo v vozilo pred njim in tako naprej, še v prvo od treh vozil v koloni.

Ni sporno, da je toženec dvakrat na poziv policista pihal v napravo za preizkus alkoholiziranosti. Da prvič ni pihal pravilno, je priznal že s podpisom prvega zapisnika. Ko je tudi drugič pihal v nasprotju z navodilom policista in zato ni bilo kakšne zdravstvene težave, je edino logičen sklep, da se je s takšnim načinom skušal izmakniti ugotavljanju alkoholiziranosti, saj kakšnega drugega razumnega razloga ni predstavil. Policistom, ki so prišli na kraj nezgode, se je zdel vinjen in je bil zato odrejen preizkus alkoholiziranosti. Ta preizkus kot je splošno znano ni zapleten in razen, če so pri preiskovancu zdravstvene težave, ga vsak povprečen človek opravi brez težav. Ker ga toženec dvakrat ni uspešno opravil iz razlogov, ki so samo njemu znani, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bi moral, če je bil prepričan, da ni pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za nasproten dokaz. S splošnimi zavarovalnimi pogoji je seznanjen vsak zavarovanec. V splošnih pogojih so pravila tudi o tem, kdaj izgubi zavarovanec pravice, jasno zapisana. Policisti imajo širša pooblastila, po katerih so dolžni odpeljati na odvzem krvi domnevne povzročitelje kaznivih dejanj, ne pa skrbeti za dokaze, ki so pomembni pri uveljavljanju zavarovalnih pravic. Ko gre za uveljavljanje pravic iz obligacijskih razmerij, nosijo odgovornost stranke same in si toženec očitno ta pravila napačno razlaga. Kot mu je bilo že pojasnjeno pravilom iz Splošnih pogojev ni zadostil že s tem, da ni odklonil preizkus alkoholiziranosti, ampak bi preizkus moral opraviti tudi korektno in v skladu z navodili. Sodišče prve stopnje je v ugotovljenem ravnanju toženca imelo vso podlago za zaključek, da se je s svojim ravnanjem izmaknil ugotavljanju alkoholiziranosti, zato je utemeljeno zaključilo, da je izgubil zavarovalne pravice. Tožeča stranka od njega utemeljeno terja plačilo škode, ki jo je morala plačati oškodovancem tega dogodka. Samo, če bi toženec dokazal, da škoda ni bila v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo, ki se pri njem glede na predhodne ugotovitve domneva, bi tudi to lahko predstavljalo oprostitev plačila. Toženec pa tudi tega ni dokazal, saj v zvezi s tem, kako je prišlo do nesreče ni navajal, še manj pa dokazal okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da škoda ni bila posledica njegovega trčenja v vozila, ki so pravilno stala pri rdeči luči. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo toženca, kolikor izpodbija to dejansko stanje, zavrnilo ter v tem delu v celoti pritrjuje dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe.

Pač pa je pritožbeno sodišče moralo ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo delno spremeniti. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožeči stranki 3.725.501,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude. Po drugem odstavku 7. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) ima zavarovalnica, ko je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. V tretjem odstavku tega člena je do regresa upravičena tudi, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in sicer nad dovoljeno mero. Do 10.8.2002 je bila višina regresa zavarovalnice v dispoziciji strank. Zavarovalnice so vse do leta 1997 s Splošnimi pogoji omejevale pravico do regresa na deset povprečnih plač, nato takšnih omejitev ni bilo več in so lahko zahtevale povračilo celotnega izplačanega zneska, vendar pa je z Novelo ZOZP-A (2. odst. 9. čl. ZOZP-A oz. 7. odst. 7. čl. ZOZP), ki je pričela veljati 10.8.2002, bila izterjava regresa maksimirana na 2.000.000,00 SIT. V obravnavani zadevi bi zato, kar zadeva pravilno uporabo materialnega prava moralo sodišče prve stopnje upoštevati to omejitev regresne pravice tožeče stranke. Čeprav je škodni dogodek nastal pred uveljavitvijo te regresne omejitve, se ta omejitev uporablja tudi za razmerja, o katerih še ni odločeno o povračilnem zahtevku, kot je sodna praksa že odločila (odločba VS RS II Ips 615/2004). Pritožbeno sodišče je zato ob reševanju pritožbe toženca izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je uporabilo novo pravilo 7. čl. ZOZP, ki je predpisal omejeni regres in je tožencu naložilo v plačilo samo 2.000.000,00 SIT, višji regresni zahtevek je zato zavrnilo. V skladu z določbami Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS št. 114/2006 z dne 9.11.2006), pa je pritožbeno sodišče moralo ta znesek še preračunati po tečaju zamenjave 239,640 SIT = 1 EUR in je z izrekom te sodbe naložilo tožencu v plačilo eursko protivrednost 2.000.000,00 SIT. Po spremenjeni sodbi je toženec dolžan povrniti tožeči stranki 53,6 % njenega denarnega zahtevka. V tem sorazmerju je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP in 2. odst. 154. čl. ZPP spremenilo tudi stroškovno odločbo s tem, da je znesek, ki ga je toženec po spremenjeni stroškovni odločbi dolžan plačati, prav tako spremenilo v eursko protivrednost. Toženec je s pritožbo tako dejansko uspel znižati znesek, ki je bil dosojen z izpodbijano sodbo za 1.725.501,83 SIT oz. 7200 EUR, zato mu je pritožbeno sodišče od tega zneska priznalo pritožbene stroške za sestavo pritožbe po odvetniški tarifi 183,60 EUR, 2% stroške pisarne in 20% DDV.