Jedro

Tožnik (bivši župan) je ob prenehanju mandata izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, zato nima pravice do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata. Pravica do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata je namreč odvisna od položaja, v katerem je funkcionar, ki mu preneha funkcija, ki jo je opravljal poklicno. Določba 14. člena ZFDO ne posega v pravico do upokojitve, temveč določa le primere, v katerih funkcionarji po prenehanju funkcije ne morejo biti upravičeni do nadomestila plače (v breme javnih sredstev), torej če jim je takoj po prenehanju funkcije zagotovljen ustrezen delovnopravni položaj ali možnost upokojitve. Kljub temu, da se tožnik ni odločil za upokojitev že po prenehanju mandata, čeprav je izpolnjeval pogoje po drugem odstavku 36. člena ZPIZ-1, temveč se je dejansko upokojil kasneje (kar je v njegovi prosti izbiri), ne pomeni, da je tudi upravičen do prejemanja nadomestila plače (po 14. členu ZFDO). Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 29. 10. 2010 do 18. 10. 2011 plačati nadomestilo plače v skupni višini 32.897,98 EUR, pri čemer mora od bruto zneskov plačati vse prispevke in davke ter neto zneske plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka sodbe (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 74,00 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da z zahtevkom ne more biti uspešen, ker mu pristojni organ ni priznal pravice do nadomestila, saj bi to pomenilo, da je sodišče kot pravilno in zakonito priznalo odločitev tožene stranke, ki pa je brez pravne podlage in pomeni arbitrarnost pri odločanju. Tožnik je bil do plačila nadomestila zagotovo upravičen, pri čemer takšna njegova upravičenost izhaja iz samega zakona. Določilo 14. člena ZFDO je popolnoma jasno, ko je v prvem odstavku določa, da je funkcionar, ki je delo opravljal poklicno, upravičen do prejemanja nadomestila osebnega dohodka in je v drugem odstavku določeno, da je upravičen do nadomestila največ 3 mesece, pri čemer se pravica podaljša še za 9 mesecev, če v tem času funkcionar izpolni pogoje za upokojitev, kar se je zgodilo tudi pri tožniku in je ugotovljeno z odločbo ZPIZ-a. Tožena stranka ni imela podlage za odločanje v nasprotju z zakonskimi določili, pri čemer nezakonita odločba tožene stranke ne more predstavljati podlage za odločitev, da se tožniku ne prizna plačilo zneskov, do katerih je nedvomno upravičen, ko gre torej za čisto denarno terjatev tožnika do tožene stranke. Glede na to, da za tožnikovo terjatev ni predpisanega nikakršnega roka, bi mu sodišče moralo ob ugotovitvi, da je do zahtevanih zneskov dejansko upravičen, te zneske tudi prisoditi. Tudi upoštevaje določbo 19. člena ZFDO, ki funkcionarju omogoča uveljavljanje sodnega varstva pred pristojnim sodiščem, za vložitev takšnega zahtevka pa ne določa nikakršnega roka, je jasno, da je potrebno v konkretnem primeru upoštevati splošni zastaralni rok za uveljavljanje zahtevka in torej tožniku priznati pravico do nadomestila, ki mu nedvomno gre, ob tem, da je tudi v ZDR za denarne zahtevke določen splošni 5 letni zastaralni rok. Tožnik je šele s sprejemom odločbe ZPIZ, v kateri je bil naveden datum, od katerega je imel pravico do starostne pokojnine, sploh dobil podlago, da je postavil višino svojega zahtevka, ki ga pred pridobitvijo te odločbe tako sploh ni mogel uveljavljati. Sodišče je sicer res štelo, da je tožnik že ob prenehanju mandata izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, zato je štelo kot pravilno odločitev toženke, da nima pravice do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata. Vendar je tudi takšna odločitev sodišča napačna, kajti dejstvo je, da posameznikova pravica do upokojitve dobi svojo vsebino šele z odločbo ZPIZ, s katero je ugotovljeno, da posameznik izpolnjuje pogoje za upokojitev. Iz odločbe ZPIZ z dne 3. 1. 2012, ki se nanaša na tožnika, izhaja, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za upokojitev ob prenehanju županskega mandata, kot je to napačno zaključilo sodišče, in je tožniku zanikalo pravico do nadomestila po ZFDO, pač pa je v sami odločbi izrecno navedeno, da ima pravico do starostne pokojnine od 18. 10. 2011 dalje. To je podlaga, iz katere bi sodišče moralo izhajati. V kolikor bi držalo stališče, ki ga je sprejelo sodišče, da 14. člen ZFDO ne določa, katere pogoje za upokojitev mora izpolnjevati funkcionar (ali po prvem ali po drugem odstavku 36. člena ZPIZ-1), temveč je pomembno le dejstvo, da izpolnjuje (formalne) pogoje za pridobitev starostne pokojnine, bi to pomenilo, da je velika večina javnih oseb pridobivala nadomestilo brez podlage, kar pa je seveda malo verjetno, saj gre za odmevne primere in za javna sredstva. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik pri toženi stranki tri mandate (12 let) poklicno opravljal funkcijo župana in mu je mandat prenehal 29. 10. 2010, ker na zadnjih volitvah ni več kandidiral; - da je tožnik rojen … 1947 in je na dan ... 2010 dopolnil 63 let starosti in več kot 20 let pokojninske dobe; - da je tožnik dne 5. 11. 2010 pri Komisiji za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja tožene stranke uveljavljal priznanje pravice do prejemanja nadomestila plače za največ 3 mesece oziroma še dodatnih 9 mesecev, v kolikor bo po tem času izpolnil pogoje za upokojitev (A1); - da je pristojna komisija s sklepom z dne 8. 11. 2010 odločila, da tožniku ne prizna pravice do prejemanja nadomestila plače, zaradi neobstoja upravičenega razloga, ker je tožnik že pred prenehanjem funkcije izpolnjeval pogoje za upokojitev (starost 63 let in najmanj 20 let pokojninske dobe) po obeh merilih (A2); - zoper navedeni sklep je tožnik skladno s pravnim poukom dne 12. 11. 2010 vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena s sklepom Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja z dne 20. 11. 2010 in s pravnim poukom, da stranka lahko zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem delovnem sodišču (A3 do A6).

Varstvo pravic je urejeno v 19. členu Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Ur. l. RS, št. 30/90 s spremembami), ki določa, da ima funkcionar pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah in obveznostih. O ugovoru odloči pristojni organ, ki preizkusi svojo odločitev in jo lahko spremeni. Če funkcionar ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi oziroma o ugovoru ali če pristojni organ ne odloči v 30. dneh od vložitve, lahko funkcionar zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova vloga z dne 15. 11. 2010 zahteva za uveljavljanje pravic v smislu prvega odstavka 19. člena ZFDO, tožnikova pritožba z dne 12. 11. 2010 pa je ugovor, po drugem odstavku 19. člena ZFDO. Ker tožnik ni bil zadovoljen z vsebino sklepa o pritožbi z dne 20. 11. 2010, s katerim je bila potrjena odločitev, da nima pravice do prejemanja nadomestila po določilih ZFDO, bi lahko, skladno s pravnim poukom, zahteval varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik sodnega varstva z zahtevkom za razveljavitev odločb tožene stranke in ugotovitev pravice do prejemanja nadomestila plače ni zahteval, temveč je na sodišče dne 21. 2. 2012 vložil tožbo le z denarnim zahtevkom za plačilo 32.897,98 EUR in sicer kot plačilo nadomestila plač za čas od 29. 10. 2010 do 18. 10. 2011, ko se je dejansko upokojil. Kljub navedeni ugotovitvi pa je sodišče preizkušalo odločitev tožene stranke tudi po vsebini in ugotovilo, da je njegov zahtevek za plačilo nadomestila plače neutemeljen.

ZFDO, ki je veljal v spornem obdobju, v prvem odstavku 14. člena določa, da funkcionar, ki je opravljal funkcijo poklicno ter mu je funkcija prenehala z iztekom mandata ali pred iztekom mandata in se iz objektivnih razlogov ne more takoj vrniti v prejšnjo organizacijo ali k delodajalcu oziroma ne more skleniti delovnega razmerja za delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe za določeno vrsto poklica, ima pravico do nadomestila osebnega dohodka v višini osebnega dohodka, ki ga je prejemal, če bi opravljal funkcijo. Drugi odstavek 14. člena ZFDO določa, da pravico iz prejšnjega odstavka ima funkcionar do vrnitve v prejšnjo organizacijo ali k delodajalcu oziroma do nove zaposlitve ali do izpolnitve pogojev za upokojitev, vendar največ 3 mesece. Po tretjem odstavku 14. člena ZFDO pa se pravica iz prvega odstavka tega člena lahko podaljša še za 9 mesecev, če v tem času funkcionar izpolni pogoje za upokojitev.

Minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprememb.) v 36. členu in sicer minimalno starost ob dopolnjeni minimalni pokojninski dobi. Tako zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri: starosti 58 let, če dopolni 40 let pokojninske dobe (moški) oziroma 38 let pokojninske dobe (ženska) - prvi odstavek; pri starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska), če dopolni 20 let pokojninske dobe - drugi odstavek; pri starosti 65 let (moški) oziroma 63 let (ženska) - tretji odstavek, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnik že dne ... 2010 dopolnil starost 63 let in je do takrat tudi dopolnil že več kot 20 let pokojninske dobe, pravilno zaključilo, da 14. člen ZFDO ne določa, katere pogoje za upokojitev mora izpolnjevati funkcionar (ali po prvem ali po drugem ali po tretjem odstavku 36. člena ZPIZ-1). Kot pomembno dejstvo je pravilno štelo, da tožnik ob prenehanju funkcije ni bil v položaju, da se ne bi mogel takoj starostno upokojiti. Ker je tožnik že ob prenehanju mandata izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, je tudi utemeljeno odločilo, da nima pravice do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata. Pravica do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata je namreč odvisna od položaja, v katerem je funkcionar, ki mu preneha funkcija, ki jo je opravljal poklicno. Določba 14. člena ZFDO ne posega v pravico do upokojitve, kot zmotno zatrjuje pritožba, temveč določa le primere, v katerih funkcionarji po prenehanju funkcije ne morejo biti upravičeni do nadomestila plače (v breme javnih sredstev), torej če jim je takoj po prenehanju funkcije zagotovljen ustrezen delovnopravni položaj ali možnost upokojitve. Kljub temu, da se tožnik ni odločil za upokojitev že po prenehanju mandata, čeprav je izpolnjeval pogoje po drugem odstavku 36. člena ZPIZ-1, temveč se je dejansko upokojil šele z ... 2011 (kar je v njegovi prosti izbiri), ne pomeni, da je tudi upravičen do prejemanja nadomestila plače (po 14. členu ZFDO).

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker glede na zgoraj navedeno niso odločilnega pomena za odločitev o zakonitosti izpodbijane sodbe (čl. 360/1 ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).