Jedro

Ne more se sklicevati na dobrovernost, kdor ravna malomarno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izročiti osebni avtomobil znamke Volkswagen Golf 1.4 CL bele barve, z registrsko številko ... Toženo stranko je obsodilo še na plačilo 16.056,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.2.1998 do plačila, vse pod pretnjo izvršbe. Obenem je toženi stranki naložilo, naj povrne pravdne stroške tožnice v višini 330.837,00 SIT.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Pritožnik graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožnica še vedno lastnica spornega avtomobila. Ob tem izpostavlja, da se v spisu nahaja overjeno (notarsko) pooblastilo, s katerim je tožnica pooblastila B. B., da v njenem imenu opravlja določene posle, celo proda vozilo. Pritožnik sodišču očita, da je povsem nekritično sledilo izpovedbi tožnice, njemu pa ni verjelo ničesar. Prav nevzdržno se mu zdi, da sodišče tožnici ob tako širokem pooblastilu verjame, da je menila, da bo B. uredil zgolj kasko zavarovanje. Sodišče po pritožnikovem mnenju daje tožničinemu nepremišljenemu ravnanju celo pravno varstvo. Glede dobrovernosti pritožnik pove, da ni razumljivo, kako sodišče po eni strani ugotavlja, da je B. pretental tožnico, po drugi strani pa tožencu odreka dobrovernost ter ga celo enači z B.. Ob notarsko overjenem pooblastilu je tako toženec dobil vtis, da je s pravnim poslom vse v redu in tako niti ni bilo pomembno, kdo je v prometnem dovoljenju naveden kot lastnik. Sodišče po pritožnikovem naziranju tudi ni imelo nobene podlage za ugotovitev, da posel ni bil odplačan. Nazadnje pa pritožnik še opozarja, da je sodba nerazumljiva, saj je toženec že med postopkom povedal, da vozila nima več in kam ga je prodal. Pritožba ni utemeljena.

Odločilno vprašanje v tej zadevi je, ali je toženec pridobil lastninsko pravico na spornem avtomobilu na podlagi 31. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Edino na ta način se namreč lahko toženec uspešno brani pred lastninskim zahtevkom tožnice. Navedena določba ureja izviren način pridobitve lastninske pravice na premičninah, pri čemer gre za to, da dobroverna oseba pridobi lastninsko pravico od nelastnika. Zakonska določba predpostavlja tri dejanske stanove. V obravnavani zadevi bi lahko prišel v poštev tisti, ko dobroverna oseba odplačno pridobi lastninsko pravico od nelastnika, kateremu je lastnik izročil stvar v posest na podalgi pravnega posla, ki ni podlaga za pridobitev lastninske pravice. Za uspešen ugovor bi moral torej toženec dokazati: dobrovernost, obstoj zgoraj opisanega pravnega posla ter njegovo odplačnost. Že manjko enega izmed navedenh elementov pomeni, da do pridobitve lastninske pravice ni prišlo, kar pa ob sicer nespornih ostalih dejstvih v obravnavani zadevi privede tudi do utemeljenosti samega tožbenega zahtevka. Prvostopno sodišče se je dokaj podrobno sicer ukvarjalo tudi z vprašanjem odplačnosti. Razloge glede slednjega zakonskega znaka pritožnik tudi napada in to celo utemeljeno, a to za zadevo ni odločilnega pomena, kajti, kot bo pojasnjeno kasneje, toženec ni bil dobroveren ter potemtakem ni mogel pridobiti lastninske pravice in je zato pretresanje o odplačnosti oziroma neodplačnosti pravnega posla irelevantno. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da se je B. B. v kupoprodajni pogodbi z dne 9.2.1998 izkazoval kot lastnik in ne zgolj kot posestnik premične stvari, čeprav je toženec - kot je tudi sam izpovedoval, vedel da je lastnica avtomobila tožnica. Le-ta je bila tudi navedena kot lastnica v prometnem dovoljenju. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožnica B. B. pooblastila, da razpolaga z avtomobilom, kar je še dodatna listina, ki je pričala o lastništvu tožnice in ne B. B.. V zvezi z vsem navedenim pa je potrebno izpostaviti naslednje: določba 31. člena ZTLR govori le o pridobitvi premične stvari od nelastnika. Pridobitev nepremičnine po navedeni določbi torej ni mogoča. Razlog je seveda v tem, ker so nepremičnine vpisane v javne knjige ter so ravno ti vpisi obenem tudi zunanje spoznavni izkaz lastninske pravice. Pri premičninah pa je tak zunanji znak posest. Avtomobil je sicer premičnina, pri katerem pa zunanje spoznavni znak lastninske pravice ni zgolj posest, marveč tudi vpis v prometnem dovoljenju. Navedeno sicer ne pomeni, da za pridobitev lastninske pravice na avtomobilu pridobitni način po 31. členu ZTLR ne velja, vendar pa je ob ugotavljanju dobrovernosti potrebno upoštevati skrbnost, ki v tem primeru pomeni tudi, da mora in more kupec preveriti podatke v prometnem dovoljenju. Ne more se namreč sklicevati na dobrovernost tisti, ki ravna skrajno malomarno. V postopku je bilo ugotovljeno, da se toženec celo ukvarja s prodajo avtomobilov. Kot tak pa ni dolžan ravnati le s skrbnostjo dobrega gospodarja, marveč celo s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (18/2 člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ob vseh listinah, o katerih je bilo govora že zgoraj, se toženec torej ne more sklicevati na dobrovernost. Pritožba navedenega ne uspe izpodbiti. Ker element dobrovernosti torej ni podan, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami niti ni ukvarjalo, saj bi tudi njihova utemeljenost ne mogla pripeljati do drugačne rešitve.

Ker je pritožba neutemeljena ter niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo potrebno upoštevaje 498. člen sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi).