Jedro

Za pridobitev lastninske pravice na avtomobilu sicer velja tudi pridobitni način po določbi 31. člena ZTLR, vendar pa presoja dobrovernosti zahteva tudi upoštevanje skrbnosti pridobitelja - to pa vodi do ugotovitve, da malomarnost ob sklepanju posla z nelastnikom ne potrjuje dobovernosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici izročiti osebni avtomobil znamke Volkswagen Golf 1.4 CL bele barve z registrsko označbo .... Obenem je toženo stranko obsodilo še na plačilo zneska 16.650,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.2.1998 dalje. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, kolikor je odločeno o avtomobilu, vlaga tožena stranka revizijo iz razlogov po drugi in tretji točki prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpolnitev morebitnih pogojev iz 31. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ni odločilne narave. Pomembno je pooblastilno razmerje med tožnico in B. B. Notarsko overjeno pooblastilo je slednjemu dalo pravico, da v imenu tožnice vozilo lahko tudi proda, ureja prepis, prejme kupnino in podpiše kupoprodajno pogodbo. Nerazumljivo je, da se kljub temu tožencu očita nedobrovernost ob sklepanju posla z B. B. Do navedenih okoliščin se sodišče druge stopnje ni opredelilo v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku. Izpodbijana sodba zato tudi ni v celoti rešila pritožbenih navedb. Obstoj in obseg pooblastila nista odvisna od pravnega razmerja, ki je bilo zanj podlaga. Če bi pravno razmerje dejansko ne bilo veljavno, bi pooblastilo proti tretjim bilo kljub temu veljavno. Pooblastitelj, torej tožnica, ima lahko zahtevek do pooblaščenca, ne pa do toženca kot tretje osebe.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Določba 31. člena ZTLR ureja pridobitev lastninske pravice na premični stvari, ki jo dobroverna oseba pridobi od nelastnika, slednji pa je stvar dobil v posest s pravnim poslom, ki ni podlaga za pridobitev lastninske pravice. Toženec, ki se sklicuje na pooblastilno razmerje med tožnico kot pooblastiteljico in B. B. kot pooblaščencem, obsegajoče tudi pravico do prodaje vozila, bi torej poleg obstoja odplačnosti posla in omenjenega pooblastilnega razmerja, moral dokazati (predvsem) svojo dobrovernost. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP) in jih kot odločilne postavlja tudi revizija: gre za problem dobrovernosti toženca ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe za sporno vozilo. Pri tem so pomembne dejanske ugotovitve, po katerih je B. B. v kupoprodajni pogodbi z dne 9.2.1998 nastopal kot lastnik in ne le kot posestnik avtomobila, toženec pa je vedel, da je avto tožničina last. Take dejanske ugotovitve pogojujejo pravno presojo, ki jo sprejema izpodbijana sodba. Za pridobitev lastninske pravice na avtomobilu sicer velja tudi pridobitni način po določbi 31. člena ZTLR, vendar pa presoja dobrovernosti zahteva tudi upoštevanje skrbnosti pridobitelja - to pa vodi do ugotovitve, da malomarnost ob sklepanju posla z nelastnikom ne potrjuje dobrovernosti. Iz kupoprodajne pogodbe z B. B. sledi, da slednji nastopa kot lastnik, čeprav je bilo tožencu znano iz podatkov v prometnem dovoljenju, da je lastnica tožnica. Citirano notarsko overjeno pooblastilo - ob dejanskih ugotovitvah - toženca ni odvezalo, da bi preverjal tudi podatke prometnega dovoljenja, glaseče se na tožničino ime: zunanji znak lastninske pravice na avtomobilu ni le posest, temveč tudi vpis v prometnem dovoljenju. Pri tem se revizijsko sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da toženec v tej smeri ni bil dolžan postopati le s skrbnostjo dobrega gospodarja, temveč tudi s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Ukvarja se namreč s prodajo rabljenih avtomobilov. Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti napačne pravne presoje. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).