Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožena stranka tožbenemu zahtevku zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke o vrsti storitve in času opravljene storitve, ni mogla konkretizirano nasprotovati. Ker je tožena stranka še spornemu delu zahtevku nasprotovala zgolj pavšalno, se dejstva, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila storitev in ji zato izstavila račun, štejejo za priznana. Ob vpogledu v račun, iz katerega izhaja, da je bila vrsta storitve montaža, in datum opravljene storitve, je sodišče prve stopnje zmotno kot odločilno za zavrnitev tožbenega zahtevka upoštevalo, da tožeča stranka ni podala še izrecnih trditev o vrsti in času opravljene storitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 123358/2015 z dne 19. 10. 2015 v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 5.270,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2015 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 1.000,00 EUR od 31. 7. 2015 do 7. 3. 2016, ter v 3. točki izreka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 468,38 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 123358/2015 z dne 19. 10. 2015 in zavrnilo zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe tožeči stranki plačati 228,39 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). redlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priznala pa je plačilo terjatve v višini 1.000,00 EUR in navedla, da zato skrčuje tožbeni zahtevek za dne 8. 3. 2016 plačanih 1.000,00 EUR. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Nosilni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, je ta, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ni navedla, kakšno storitev in kdaj jo je opravila, smiselno torej, da tožba zaradi tega ni sklepčna. Tako stališče je tožeča stranka s pritožbo uspešno izpodbila.

6. V konkretni zadevi se je postopek začel s predlogom za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, in sicer računa št. 74-001543 z dne 20. 7. 2015 za znesek 6.270,00 EUR z zapadlostjo 30. 7. 2015. Tožena stranka je ugovarjala, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, da vtoževane terjatve ne pozna in je nima v svoji evidenci ter v dokaz navedenega predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. V dopolnitvi tožbe (list. št. 28) je tožeča stranka v spis vložila sporni račun s priloženo evidenco opravljenih ur na objektih, poslane opomine in elektronsko korespondenco med pravdnima strankama. Tožena stranka na vlogo tožeče stranke, s katero je le-ta dopolnila tožbo, ki ji je bila vročena 25. 1. 2016, ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je nato 26. 10. 2016 razpisalo narok za glavno obravnavo, ki se ga je kljub izkazanemu vabilu za obe stranki, udeležila le tožena stranka. Na njem je tožena stranka v spis vložila potrdilo o plačilu nesporne glavnice v višini 1.000,00 EUR z dne 8. 3. 2016, v preostanku pa je vtoževano terjatev prerekala.

7. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za 1.000,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 8. 3. 2016 dalje je pravilna, vendar ne zaradi nesklepčnosti tožbe, pač pa na materialno pravni podlagi posledic delnega plačila kot delne izpolnitve obveznosti. V skladu z določbo 270. člena OZ obveznost preneha, ko je izpolnjena. Iz 7. točke obrazložitve v zvezi s 5. točko obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo vse listine v spisu. Iz potrdila o plačilu glavnice v višini 1.000,00 EUR z dne 8. 3. 2016 (B1) pa izhaja, da je tožena stranka plačala navedeni znesek na podlagi spornega računa št. 74-0001543 (A1), katerega plačilo vtožuje tožeča stranka v tem postopku.

8. Na podlagi potrdila o plačilu, na katerega se je sklicevala tožena stranka v zvezi s trditvami, da je nesporni del glavnice plačala, je materialno pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da iz trditev v tožbi ne izhaja, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati opravljeno storitev. Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, podala trditve in predložila dokaze, s katerimi je izpodbila ugovor tožene stranke, da vtoževane terjatve ne pozna in je nima v svoji evidenci. Trdila je, da je za toženo stranko opravila storitev in ji zanjo izstavila račun, ki se ga tožena stranka izmika plačati, nakar je tožena stranka glavnico po računu delno plačala, glede spornega dela glavnice pa je terjatev prerekala.1

9. Tožena stranka je bila že v pozivu z dne 21. 1. 2016, s katerim jo je sodišče pozvalo, da odgovori na dopolnjeno tožbo, opozorjena, da mora v primeru, če nasprotuje tožbenemu zahtevku navesti, zakaj mu nasprotuje. V delu, v katerem mu je nasprotovala kot spornemu, ni navedla, zakaj mu nasprotuje. Z računom št. 74-0001543 (A1) se je tožena stranka nedvomno seznanila in ga je do delnega plačila tudi nedvomno preizkusila. Šele tako je namreč lahko ugotovila, kateri del oziroma v kateri višini je obveznost iz navedenega računa nesporna. Iz računa št. 74-0001543 (A1) izhaja, da tožeča stranka toženi stranki zaračunava storitev montaže, kdaj je bila opravljena in koliko ur je bilo opravljenih. Na podlagi preizkusa pravilnosti izdanega računa pa tožena stranka na naroku za glavno obravnavo ni podala niti trditev, da storitve, ki je bila zaračunana v višjem znesku od nespornega, ni naročila, ali da tožeča stranka storitve ni opravila v zaračunanem obsegu. Nobene trditve ni podala niti v smeri grajanja napak opravljene storitve. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožena stranka tožbenemu zahtevku zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke o vrsti storitve in času opravljene storitve, ni mogla konkretizirano nasprotovati. Ker je tožena stranka še spornemu delu zahtevku nasprotovala zgolj pavšalno, se dejstvo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila storitev in ji zato izstavila račun, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ob vpogledu v račun, iz katerega izhaja, da je bila vrsta storitve montaža, in datum opravljene storitve, je sodišče prve stopnje zmotno kot odločilno za zavrnitev tožbenega zahtevka upoštevalo, da tožeča stranka ni podala še izrecnih trditev o vrsti in času opravljene storitve.

10. Tožena stranka je bila torej uspešna z ugovorom, da je del glavnice v višini 1.000,00 EUR plačala; zgolj z izjavo, da preostanek terjatve prereka, pa ni zadostila trditvenemu bremenu obrambe proti zahtevku za plačilo opravljene storitve, saj ni konkretizirala, zakaj je zanjo terjatev v zaračunani višini sporna.

11. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v delu, ki se nanaša na glavnico v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2016 dalje zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. V preostalem delu pa je zaradi zmotne uporabe pravila o trditvenem in dokaznem bremenu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 123358/2015 z dne 19. 10. 2015 v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice 1.000,00 EUR od 31. 7. 2015 do 7. 3. 2016, in za glavnico v višini 5.270,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2015 dalje do plačila, ter v 3. točki izreka glede stroškov do izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (delno je namreč tožena stranka plačala sporno obveznost šele po izdaji sklepa o izvršbi) v veljavi (5. alineja 355. člena ZPP).

13. V posledici spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožeče stranke 84,05 %, tožene stranke pa 15,95 %. Tožeča stranka pravdnih stroškov ni priglasila, toženi stranki pa je pritožbeno sodišče skladno z Odvetniško tarifo in priloženim stroškovnikom priznalo nagrado za narok (1. točka tarifne št. 20) v višini 400 točk oziroma 183,6 EUR, 2 % (3,67 EUR) materialnih stroškov (11. člen Odvetniške tarife) in 22 % DDV (41,2 EUR), vse skupaj 228,47 EUR pravdnih stroškov, upoštevaje njen 15,95 % uspeh v postopku pa 36,44 EUR, ki ji jih mora povrniti tožeča stranka. Tožena stranka je priglasila še 100 točk za posvet s stranko in 100 točk za pregled listin (tarifna številka 39), česar ji pritožbeno sodišče ni priznalo. Za storitve iz te tarifne številke se odmeri nagrada le, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, kar v konkretnem primeru ni izpolnjeno.

14. Tožeča stranka pa je priglasila pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče ji je priznalo nagrado za pritožbo (1. točka tarifne številke 21) v višini 500 točk oziroma 229,5 EUR, 2 % (4,59 EUR) materialnih stroškov (11. člen Odvetniške tarife), 22 % DDV (51,5 EUR) in sodno takso v znesku 315,00 EUR, vse skupaj 600,59 EUR, upoštevaje uspeh tožeče stranke s pritožbo v višini 84,05 % pa 504,79 EUR pritožbenih stroškov. Tožeča stranka je priglasila še 50 točk za napoved pritožbe po tarifni številki 39, česar ji pritožbeno sodišče ni priznalo. Za storitve iz te tarifne številke se odmeri nagrada le, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, kar v konkretnem primeru ni izpolnjeno.

15. Po pobotanju medsebojnih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 468,38 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

1 Tožena stranka je trditve tožeče stranke prerekala pravočasno, to je na prvem naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP), vendar njeni ugovori, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, niso bili konkretizirani.