Jedro

Vrhovno sodišče je na občni seji 16. 12. 1993 sprejelo pravno mnenje, da v primeru, da tožnik v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, nima pravice do revizije. Pravno mnenje se je nanašalo na ureditev v drugem odstavku 186. člena v zvezi s 382. členom ZPP/77. Navedene zakonske določbe so bile identične ureditvi v drugem odstavku 180. člena in v drugem odstavku 367. člena ZPP, ki dovoljuje neposredno revizijo le v primerih, ko izpodbijani del pravnomočne sodbe presega zakonsko določen znesek. Vrhovno sodišče je zato na sprejeto pravno mnenje z dne 16. 12. 1993 še vedno vezano (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih). Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča po uveljavitvi ZPP.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo ugotovitveni zahtevek tožeče stranke, da je sklep, sprejet na 18. (redni) seji skupščine tožene stranke z dne 11. 5. 2015, ki se je glasil: „Mag. K. D. in mag. D. D. sta kot pooblaščenca družbe P., d. o. o. dolžna zapustiti prostore skupščine, zaradi kršitve konkurenčne klavzule in s tem kršitve 30. člena družbene pogodbe,“ ničen v delu, ki se nanaša na mag. K. D. (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 15.109,29 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka (II. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka sodbe).

3. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijani sodbi razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da razveljavi obe napadeni sodbi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in uveljavljala povrnitev stroškov revizijskega postopka.

**Glede dovoljenosti revizije**

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 6. Drugi odstavek 180. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka v primeru, da je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta.

7. V skladu s 490. členom ZPP je revizija v gospodarskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR.

8. Vrhovno sodišče je na občni seji 16. 12. 1993 sprejelo pravno mnenje, da v primeru, da tožnik v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, nima pravice do revizije. Pravno mnenje se je nanašalo na ureditev v drugem odstavku 186. člena v zvezi s 382. členom ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4-37/1977 s spremembami). Navedene zakonske določbe so bile identične ureditvi v drugem odstavku 180. člena in v drugem odstavku 367. člena ZPP, ki dovoljuje neposredno revizijo le v primerih, ko izpodbijani del pravnomočne sodbe presega zakonsko določen znesek. Vrhovno sodišče je zato na sprejeto pravno mnenje z dne 16. 12. 1993 še vedno vezano (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih). Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča po uveljavitvi ZPP.1

9. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe (5. 6. 2015) uveljavljala nedenarni oblikovalni zahtevek, ki se je glasil: Sprejeti sklepi na 18. (redni) seji skupščine tožene stranke D. d. o. o. z besedilom: Sprejme se letna bilanca stanja in izkaz poslovnega izida za leto 2014, dobiček se v skladu s 15. členom Družbene pogodbe v celoti razporedi v širitev dejavnosti institucionalnega (manjka varstva) starejših občanov, potrdi se poslovni načrt za leto 2015, se razveljavijo.

Ob vložitvi tožbe je tožeča stranka navedla vrednost spornega predmeta v višini 971.044,20 EUR.

10. O tem tožbenem zahtevku je bilo pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje I Pg 144/2015 z dne 16. 6. 2016. 11. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2015 tožbo spremenila tako, da je uveljavljala dodatni zahtevek in sicer ugotovitev ničnosti sklepa, ki je bil sprejet na isti seji skupščine tožene stranke in se je glasil: Mag. K. D. in mag. D. D. sta kot pooblaščenca družbe P., d. o. o. dolžna zapustiti prostore skupščine zaradi kršitve konkurenčne klavzule in s tem kršitev 30. člena družbene pogodbe.

12. Tožeča stranka je torej tožbo spremenila tako, da je poleg prvotnega zahtevka uveljavljala dodaten zahtevek (objektivna kumulacija zahtevkov po drugem odstavku 184. člena ZPP). Ob tem, da je z razširjenim zahtevkom uveljavljala drugačno obliko sodnega varstva kot v tožbi (ugotovitveni zahtevek), je bil razširjeni zahtevek tudi usmerjen v drug sklep skupščine tožene stranke, kot ga je izpodbijala s tožbo. Vendar tožeča stranka dodatnega zahtevka ni ovrednotila v smislu drugega odstavka 180. člena ZPP. Na ta način si ni zagotovila pravice do revizije glede dodatnega zahtevka.

13. Takšna pomanjkljivost tožbe ni bila odpravljena s tem, da sta sodišči prve in druge stopnje tudi v ponovljenem postopku, katerega predmet je bilo le še odločanje o delu razširjenega tožbenega zahtevka, v izpodbijanih sodbah kot predmet pravde navajali razveljavitev sklepov skupščine in vrednost spornega predmeta, kot ga je tožeča stranka opredelila v tožbi glede oblikovalnega tožbenega zahtevka, o katerem se ni več odločalo v ponovljenem postopku.

14. Tožeča stranka je šele v reviziji brez kakršnekoli obrazložitve navedla, da naj bi bila vrednost spornega predmeta, ki ga izpodbija z revizijo, 201.000,00 EUR, ki tako presega limit iz 490. člena ZPP za dovoljenost neposredne revizije. Na tak način si tožeča stranka pravice do revizije ne more zagotoviti. Ker tožeča stranka ni opredelila vrednosti novega nedenarnega zahtevka ob razširitvi tožbe, tako ni mogoč niti preizkus, kakšna naj bi bila vrednost spora o tistem delu razširjenega zahtevka, o katerem je bilo še odločano v ponovljenem postopku in je predmet vložene revizije.

15. Upoštevaje že citirano pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 12. 1993 tožeča stranka nima pravice do revizije, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (383. člen v zvezi s prvim odstavkom 343. člena ZPP).

**Glede stroškov revizijskega postopka**

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela z revizijo, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

17. Do povrnitve priglašenih stroškov revizijskega postopka pa ni upravičena niti tožena stranka, saj s svojim odgovorom na revizijo ni z ničemer prispevala k odločitvi revizijskega sodišča. Zato se njeni stroški izkažejo kot nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Na primer sklepi II Ips 63/2008 z dne 14. 7. 2011, II Ips 409/2011z dne 26. 4. 2012, II Ips 163/2010 z dne 24. 10. 2013 in II Ips 178/2013 z dne 17. 9. 2015.