Jedro

Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Upravni organ je tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka. Še posebej velja, da pritožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev. To bi namreč glede na njegov položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali pooblaščena oseba kot izvrševalec vročanja, zanj predstavljalo nesorazmerno breme pri uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zadošča, da pritožnik s svojimi navedbami in preloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Novi Gorici, III U 108/2023-16 z dne 4. 8. 2023, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper odločbo Policijske uprave Novo mesto, Policijske postaje Šentjernej, št. 2143-2/2023/1 z dne 17. 7. 2023, s katero je tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), in sicer od 17. 7. 2023 od 15.00 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Odločila je še, da tožba ne zadrži izvršitve in da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožba zoper izpodbijano odločbo vložena deset dni po vročitvi izpodbijane odločbe, kot je bila zaznamovana na vročilnici toženke. Sodišče je pojasnilo, da ne najde motiva, da bi policisti izkazovali vročitev in prejem izpodbijane odločbe z vročilnico, ki ne bi bila verodostojna, s tem pa izkazovali vročitev, ki naj ne bi bila opravljena. Pogovori oziroma sporočila med tožnikom in A. A., v katerih je tožnik navajal, da nima nobenih dokumentov oziroma papirjev, ter fotografije izpodbijane odločbe, ki jih je A. A. poslal dne 24. 7. 2023, po presoji sodišča ne dokazujejo, da mu je bila izpodbijana odločba tega dne dejansko vročena. Ocenilo je, da posnetki pogovorov, ki jih je tožnik poslal sodišču, ne izpodbijajo podatkov iz vročilnice o vročitvi izpodbijane odločbe. Ker je bila torej tožniku izpodbijana odločba vročena dne 17. 7. 2023, bi moral tožbo zoper to odločbo toženke vložiti najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele 27. 7. 2023, kar je sedem dni prepozno. Zato je sodišče tožbo zavrglo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da je zmotna ugotovitev sodišča, da podpisana vročilnica nedvomno izkazuje, da mu je bila na datum, ki je označen na vročilnici (17. 7. 2023), odločba o omejitvi gibanja tudi dejansko vročena. Sodeč po pogovorih z A. A. je namreč vedel, da končanemu upravnemu postopku sledi izročitev odločbe v fizični obliki, njegove navedbe v pogovorih pa pričajo o tem, da takšne odločbe v času do 24. 7. 2023 ni prejel, saj bi v nasprotnem primeru A. A. odločbo posredoval in bi se lahko ukrepalo v smeri uveljavitve pravnih sredstev. Ni razloga, da A. A. že dne 17. 7. 2023 ne bi obvestil o vročitvi odločbe, če bi jo tedaj dejansko dobil, saj je v njegovem interesu, da čim prej zavaruje svoj pravni položaj in vloži pravno sredstvo. Pritožbi je priložil fotografije prostora, v katerem naj bi mu delavka dne 24. 7. 2023 vročila izpodbijano odločbo toženke, ter sodišču predlagal, naj pridobi posnetke videonadzorne kamere v tem prostoru. Vztraja, da mu „papirji“ niso bili vročeni 17. 7. 2023 in da ni vedel, da je podpisal vročilnico, saj ne ve, kaj je vročilnica. Papirji so bili v slovenskem jeziku, ki ga ne razume, in zato ni mogel vedeti, kaj je vsebina teh papirjev in čemu služijo oziroma kakšne pravne posledice lahko izhajajo iz njegovega dejanja. Ugotovitev, da je bila tožba vložena prepozno, naj bi bila torej napačna. Sodišču očita, da naj bi s tem, ko je kot datum začetka teka roka za vložitev tožbe po 78. členu ZTuj-2 upoštevalo datum vročilnice in ne datuma, ko mu je bila dejansko vročena odločba (tj. 24. 7. 2023), postopalo v nasprotju z materialnim pravom in načeli upravnega postopka ter mu onemogočilo uveljavljati pravno sredstvo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnila je, da je izpodbijano odločbo pritožniku takoj po podpisu vročilnice v roke vročil policist Janez Goršin, in sicer takrat, ko je pritožnik sedel na zadnjem sedežu službenega vozila VW transporter, pri vročitvi pa je bil prisoten tudi policist Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto Rudi Vodopivc. Od 17. 7. 2023 policist Goršin s pritožnikom ni imel nobenega stika, tako da mu odločbe v nobenem primeru ne bi mogel vročiti kasneje, kot to zatrjuje pritožnik. Tudi sicer pa je Goršin natisnil zgolj tri izvode izpodbijane odločbe, od katerih je en izvod vročil pritožniku, enega policistom centra za tujce, eden pa se nahaja v arhivu PP Šentjernej.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V zadevi je sporen način vročanja in datum vročitve izpodbijane odločbe pritožniku. Od tega je namreč odvisen začetek teka roka za vložitev tožbe v upravnem sporu in posledično pravočasnost vložene tožbe.

7. Na podlagi prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 je treba tožbo zoper odločbo o nastanitvi tujca v center vložiti v treh dneh po vročitvi odločbe. Po določbi 23. člena ZUS-1 prične teči rok za tožbo z vročitvijo upravnega akta stranki. Vročitev upravne odločbe oziroma pravilnost vročitve v postopkih, začetih na podlagi ZTuj-2, se na podlagi 85. člena tega zakona presoja po določbah Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po prvem odstavku 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni.

8. Vročanje je v upravnem postopku dolžnost upravnega organa, ki je odločbo izdal. Ta organ je tudi odgovoren za zakonito in pravilno izvedbo postopka vročanja (VI. Poglavje, 83. člen in nasl.). O tem, da je bila odločba ali drug dokument (osebno) vročena, mora pridobiti in v postopku s pravnimi sredstvi predložiti vročilnico (97. člen ZUP) ali druge dokaze.1

9. Vročanje po ZUP je sestavljeno iz dveh dejanj: vročitve dokumenta naslovniku in sestave posebne listine (vročilnice) o opravljeni vročitvi. Vročilnico podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik sam z besedami napiše na vročilnici datum prejema (prvi odstavek 97. člena ZUP).

10. Pravilno izpolnjena vročilnica je javna listina (tretji odstavek 87. člena ZUP in 97. člen ZUP), ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vendar pa dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).2 Ta stranka mora svoje trditve utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze. Pri tem pa je odvisno od dokazne ocene sodišča (na podlagi proste presoje dokazov, 8. člen ZPP) v vsakem konkretnem primeru, ali je s svojim dokazovanjem dejstev v zvezi z vročanjem uspela ali ne.3

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila pritožniku z dopisom z dne 1. 8. 2023 in pozivom na izjavo dana možnost uresničitve pravice do izpodbijanja pravilnosti dejstev, ki izhajajo iz vročilnice, in sicer, da mu je bila izpodbijana odločba toženke vročena 17. 7. 2023. V odgovoru na dopis je navedel, da se sicer ne spomni, da bi karkoli podpisoval (ni zatrjeval, da podpis na vročilnici ni njegov), da pa na dan postopka, tj. 17. 7. 2023, ni dobil nobenih papirjev, ampak jih je prejel šele 24. 7. 2023. V potrditev svojih navedb je predložil zaslonske slike komunikacije z A. A., iz katerih je razvidno, da ga je A. A. spraševala o dokumentaciji, on pa ji je odgovarjal, da je ni prejel, vse do 24. 7. 2023, ko ji je posredoval prvo in del zadnje strani izpodbijane odločbe toženke. Trdil je tudi, da so bili vsi dokumenti, ki so mu bili predočeni na policijski postaji v slovenskem jeziku, ki ga ne razume.

12. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je upravni organ (toženka) tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka (pritožniku).4 Še posebej velja, da pritožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev. To bi namreč glede na njegov položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali pooblaščena oseba kot izvrševalec vročanja, zanj predstavljalo nesorazmerno breme pri uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zadošča, da pritožnik s svojimi navedbami in preloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.5 Takšen dvom pa lahko pritožnik v konkretnem primeru vzbudi s prepričljivim in dokazno podprtim utemeljevanjem, ki vzbudi resen dvom v to, da mu je bila izpodbijana odločba toženke dne 17. 7. 2023 tudi dejansko vročena. To pa je mogoče le z dokazovanjem različnih okoliščin oziroma indicev, ki posredno kažejo temu nasprotna dejstva.6 Okoliščine, da pritožnik ne razume slovenskega jezika, da je A. A. (ki naj bi po njegovih navedbah nudila pomoč beguncem) poročal o razvoju dogodkov (o tem, da je na poti v center za tujce, da dokumentov ni dobil), saj naj bi mu ponudila pomoč pri iskanju odvetnika oziroma vložitvi pritožbe, ter ji 24. 7. 2023, tj. na dan, ko naj bi mu bila izpodbijana odločba vročena, to (vsaj deloma) fotografiral in poslal, so takšne, da po presoji Vrhovnega sodišča vzbujajo resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena 17. 7. 2023. 13. Kljub temu, da je pritožnik navedel okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v pravilnost in zakonitost vročitve dne 17. 7. 2023 in zanje predložil tudi dokaze (zaslonske slike datirane korespondence z A. A.), pa Upravno sodišče, razen vpogleda sporne vročilnice, ni izvedlo nobenih dokazov (drugi odstavek 20. člena ZUS-1), ki bi potrjevali pravilnost in zakonitost postopka vročanja. Tako je brez izvedbe ustne obravnave oziroma nadaljnjega razčiščevanja sporne vročitve s posredovanjem pritožnikovih navedb v izjavo toženki, svojo ugotovitev o dnevu vročitve izpodbijane odločbe oprlo izključno na vročilnico o prejemu izpodbijane odločbe, ki jo je podpisal pritožnik in na kateri je kot datum vročitve naveden 17. 7. 2023, in na svoje mnenje, da policisti nimajo motiva izkazovati vročitev, ki ne bi bila opravljena. Toženka je sicer v odgovoru na pritožbo pritožnikove trditve označila za neresnične, vendar za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov.

14. Glede na navedeno tako ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila izpodbijana odločba toženke pritožniku (pravilno) vročena 17. 7. 2023. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče, po tem, ko bo pritožniku dala možnost, da se izjavi o navedbah toženke, ki jih je podala v odgovoru na pritožbo, izvede dokaze in ponovno preveri pravilnost in datum vročitve ter posledično pravočasnost tožbe.

1 Prim. s sklepom VS RS I Up 187/2022 z dne 9. 11. 2022. 2 Prim. s sklepom VS RS I Up 24/2020 z dne 19. 2. 2020 in sklepom VS RS I Up 84/2019 z dne 4. 3. 2020. 3 Ibidem. 4 Prim. s sklepom VS RS I Up 187/2022 z dne 9. 11. 2022. 5 Ibidem. 6 Prim. s sklepom VS RS II Ips 182/2013 z dne 24. 4. 2014.