Jedro

Med strankama ni sporno, da je tožnica po dokončni odločbi invalid I. kategorije invalidnosti. To je bilo potrjeno tudi v predhodnem socialnem sporu. Tožnica ni bila dolžna čakati na pravnomočno odločitev v socialnem sporu, ampak bi lahko že pred tem vložila zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ne glede na predhodni sodni postopek se ji pravica do invalidske pokojnine izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev za nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba Območne enote ... št. ... z dne 27. 5. 2009 in dokončna odločba št. ... z dne 13. 8. 2009, s katerima je tožena stranka odločila, da se tožnici invalidska pokojnina odmeri v višini 339,88 EUR na mesec in se izplačuje od 1. 5. 2006 dalje, pri čemer se že izplačani zneski akontacije poračunajo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnici invalidska pokojnina v omenjenem znesku izplačuje od 1. 5. 2000 dalje.

Zoper sodbo se je iz vseh (pri) tožbenih razlogov pritožila tožnica in smiselno predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in pravico do invalidske pokojnine prizna vsaj od 1. 5. 2000 dalje. Navaja, da se ne pritožuje zaradi neupoštevanja določbe 29. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 109/2006 s spremembami), temveč le zaradi z Ustavo RS neskladne interpretacije drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1, oziroma podrejeno zaradi neskladnosti te zakonske določbe z Ustavo RS s predlogom za sprožitev postopka za presojo ustavnosti. Trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker se ni izreklo o tožbenem ugovoru, da je bila določba drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1 nepravilno uporabljena, to pomeni bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prepričana je, da bi bilo omenjeno določbo potrebno uporabljati le za osebe, ki po lastni krivdi ali malomarnosti pokojnine niso uveljavljale že takrat, ko so izpolnile pogoje zanjo, ne pa za primere, ko oseba ob uveljavitvi pravice ni bila več zavarovana, ker ji pravica do pokojnine ni bila priznana, sodno varstvo pa je še v teku. Za kasnejšo uveljavitev zahteve je odgovorna tožena stranka. Pri pravicah, kakršna je pokojnina, bi lahko bilo sporno kasnejše priznanje, ker zavarovanec pravice ni pravočasno zahteval. Sodišče je dolžno preveriti, ali je določbo drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1 mogoče ustavno skladno interpretirani. Sodba Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ne vsebuje relevantnih odgovorov glede vprašanja pravilne uporabe omenjene določbe ZPIZ-1. Logično je, da zavarovanec ne more hkrati uživati statusa zavarovanca in statusa uživalca pravice. Za drugačen primer gre, ko upravičenec na dan priznanja pravice ni bil zavarovan, brez njegove krivde pa mu je bila pravica priznana šele mnogo let kasneje. Smisel ureditve po prvem in drugem odstavku 157. člena ZPIZ-1 je potrebno ločiti. Krivda, da je tožnica zahtevo za invalidsko pokojnino vložila šest let po ugotovljenem nastanku invalidnosti ni njena, temveč posledica zavlačevanja sodnega varstva zoper zavrnitev prve zahteve. Ponovno predlaga, da sodišče sproži postopek po 156. členu Ustave RS za presojo ustavnosti drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1, ker je v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do pokojnine. Nelogično je, da se pravica prizna za nazaj, uživanje pa zavarovancu ni omogočeno. Gre za kršitev enakosti pred zakonom po 14. in 22. členu Ustave RS ter kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave RS. Dopustna je morda le izjema iz prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je določba drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1 jasna in njenega pomena ni mogoče spremeniti z različnimi razlagami. Tožena stranka in prvostopenjsko sodišče sta materialno pravo pravilno uporabila. Sodni postopek z namenom izpodbijanja odločb iz leta 1994 in 1996 ni bil ovira za vložitev novega zahtevka pri toženi stranki v zvezi z obdobjem po izdaji v tistem socialnem sporu izpodbijanih odločb. V letu 2000 bi bilo možno uveljavljati pravice iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki. V skladu z načelom pravne države je omenjeno določbo ZPIZ-1 potrebno uporabiti kot se glasi. Drugačna razlaga bi pomenila kršitev enakosti pred zakonom, ker navedena določba ureja položaje glede na določeno objektivno dejstvo, kot ga predstavlja vložitev zahteve. Ustava RS ne vsebuje konkretne določbe o pravici do pokojnine, za pravice iz socialne varnosti pa določa, da se uredijo z zakonom. Predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do navedb v tožbi ter tako z dejanskimi kot s pravnimi argumenti utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka. Obrazložitev prvostopenjske sodbe tudi s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 138/2009 z dne 25. 1. 2011, temeljito in popolno pojasnjuje, da je v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja potrebno ločiti med pridobitvijo pravice in uživanjem pravic. ZPIZ-1 v petem delu posebej ureja pridobitev, uživanje in izgubo pravic. Že iz naslova poglavja izhaja, da gre za pravno različne pojme, s katerimi je zakonodajalec določil vrste pravic ter tudi pogoje za njihovo pridobitev in posebej pogoje za začetek, prekinitev ali prenehanje uživanja. Prvostopenjska sodba ima za odločitev, da tožnica invalidske pokojnine ne more uživati od 1. 5. 2000 dalje, kot je zahtevala, utemeljene razloge, ob tem je sodišče pravilno upoštevalo dejansko stanje ter materialnopravno ureditev začetka izplačevanja pokojnine.

ZPIZ-1 v 156. členu določa pogoje za pridobitev pravic in sicer je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Po petem odstavku 156. člena ZPIZ-1 pravice na podlagi invalidnosti pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti. Med strankama ni sporno, da je tožnica po dokončni odločbi št. ... z dne 5. 12. 2008 invalid I. kategorije invalidnosti od 28. 4. 2000 dalje, kar je bilo ugotovljeno z izvedenskim mnenjem specialistke psihiatrinje v socialnih sporih opr. št. Ps 591/96 in opr. št. Ps 1786/2006. Tožnica je na podlagi napotka v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 3068/2005 z dne 2. 3. 2006 dne 23. 10. 2006 pri toženi stranki „ponovno zahtevala invalidsko upokojitev“. Izrecno se je sklicevala na mnenje sodne izvedenke, da je tožnica od 28. 4. 2000 dalje invalid I. kategorije invalidnosti.

Pravilno je stališče tožene stranke, da tožnici za vložitev ponovne zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni bilo potrebno čakati do zaključka sodnega postopka oziroma do izdaje omenjene sodbe. ZPIZ-1 ne omejuje števila in ne določa rokov za vlaganje zahtev za uveljavitev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se po prvem odstavku 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. Zahteva za uvedbo postopka se po petem odstavku 259. člena ZPIZ-1 poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Vlaganje zahtev, za kar sicer veljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10), je tako poenostavljeno in ne zahteva posebne strokovne priprave. Trditve tožnice, da zahteve za priznanje pravice ni mogla vložiti že prej zaradi domnevno nezakonitega oziroma krivdnega ravnanja tožene stranke ter dolgotrajnosti sodnega postopka, so zato neutemeljene. Tudi če bi bile resnične pa na roke za uveljavitev pravice ne morejo vplivati, ker jih določa materialni predpis.

Tožena stranka pravilno navaja, da določba drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1, po kateri se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj, pomeni uresničitev načela enakopravnega obravnavanja zavarovancev. Takšno določbo vsebujejo predpisi o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju že vrsto let, določena je bila na primer v tretjem odstavku 181. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (prečiščeno besedilo, Ur. l. SRS, št. 18/78), v drugem odstavku 71. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Ur. l. RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91), v drugem odstavku 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) in tudi v sedaj veljavnem ZPIZ-1. Namen določbe je, med ostalim, zagotavljanje denarno stabilnega poslovanja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po 236. členu ZPIZ-1 Zavod opredeljuje svoje finančno poslovanje s finančnim načrtom, ki se sestavlja in sprejema za vsako koledarsko leto oziroma za časovno obdobje, za katero se sprejema državni proračun. V finančnem načrtu se opredelijo sredstva iz prispevkov in drugih virov ter sredstva za zagotavljanje pravic in za izvajanje zavarovanja ter drugih obveznosti. Navedena zakonska določba odpravlja možnost nastanka nepredvidljivih obveznosti Zavoda, da dajatve izplačuje za večletno obdobje za nazaj, ne da bi bilo takšno izplačilo posledica opustitve ali nepravilnega ravnanja zavoda.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Obvezno pokojninsko zavarovanje ureja država, ter skrbi za delovanje. Glede uživanja pravic lahko določi tudi omejitve (časovne ali vsebinske) z namenom, da uresniči odgovornost za delovanje obveznega zavarovanja, kot določa drugi odstavek 3. člena ZPIZ-1. Splošno omejitev izplačevanja pokojnine osebam, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane, od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj, je zato potrebno razumeti tako, kot je napisana. Določilo je, po prepričanju sodišča druge stopnje, skladno z ustavnimi določbami o Sloveniji kot pravni in socialni državi (2. člen Ustave RS), načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter tudi z ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti po 50. členu Ustave RS. Tožnica se zato neutemeljeno pritožuje, ker sodišče prve stopnje ni z uporabo 156. člena Ustave postopka prekinilo in začelo postopek pred Ustavnim sodiščem.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.